Verjetno je zgodb v planinskih kočah, ki so podobne kot v gostilniških objektih v dolinah, kar precej. A tale dogodivščina, ki jo je doživel Alfred Selbenbacher, oskrbnik koče v Val Casiesu na Južnem Tirolskem, ki je že štiri desetletja »kralj kuhinje« na več kot 2000 metrih nadmorske višine, je res (pri)povedna. Alfred je v teh desetletjih videl že marsikaj: od planincev, ki so pozabili hlače, do tistih, ki so hoteli naročiti pizzo sredi snežnega meteža. A 31. julij 2025 bo ostal v njegovem koledarju označen z rdečo – in to ne zaradi vremenske opozorila.
Ob 14. uri se je v kočo prikazala četverica italijanskih turistov (dva Italijana, stara med 45 in 55 let, z dvema mladima ženskama v zgodnjih dvajsetih letih), ki so že ob vstopu oddajali vse prej kot planinsko energijo. Nesramno neodločni in očitno žejni – najprej so vprašali, koliko stane voda in koliko druge stvari. Naročili so dva sendviča in dve pijači, za ostalo pa niso vedeli, kaj bi. Ko je Alfred prijazno predlagal, naj si vzamejo čas za razmislek, je šel postreči drugo mizo. A ko se je vrnil, je bil deležen vprašanja, ki ga v gorah ne slišiš pogosto: »Koliko časa bo trajalo kuhanje?« Ko je poskušal razložiti, da mora najprej naročilo sploh dati v kuhinjo, je dobil nazaj psovke in naziv: »kreten!«
In potem – kot v slabem akcijskem filmu – je eden izmed turistov izvlekel solzivec in Alfreda popršil naravnost v oči. Dve uri ni videl ničesar.
Medtem so mu Alfredu na pomoč priskočili gostje, žena in otroka, napadalci – v slogu filmskih zlikovcev – pa so naprej škropili s solzivcem, da bi zmedli zasledovalce. A Alfredova žena ni bila za hece. Usedla se je v avto, se odpeljala v dolino in obvestila policijo. Turisti so bili izsledeni pri vhodu v gozd, identificirani in prijavljeni. Reševalci pa so Alfreda odpeljali v bolnišnico, kjer je zdaj priklenjen na posteljo z očmi, ki pečejo kot sveže pečen krompir. »V 40 letih še nisem videl česa podobnega,« pravi grenko. »Pretirani turizem privablja vse sorte ljudi – če jih sploh lahko tako imenujemo.« In medtem ko razmišlja, kako bo kosil seno in hkrati okreval, se zdi, da je gorska koča Kaser dobila novo poglavje v svoji zgodovini – tisto, ki se začne z jajci in konča s solzivcem.
Na družabnih omrežjih nam zaenkrat še ni uspelo zaslediti junakov, ki so najbrž(e) vse skupaj snemali, da bodo lahko svoje »junaštvo« (po)delili …
