ob njeni 90-letnici (rojena 27. september 1872)
Evgen Lovšin: Naj bodo naslednje vrstice napisane v čast gospe Fanny S. Copeland S. Barkworth, nekdanji lektorici za angleščino na ljubljanski univerzi, sodelavki pri jugoslovanski delegaciji v prvi svetovni vojni, in naši zvezi z njeno domovino do današnjih dni, alpinistki in pisateljici, ljubiteljici gora, posebej naših ljudi in krajev, ki jim je lepote in zanimivosti širila po vsem angleško govorečem svetu.
Naslednje vrstice naj bodo nekaj dopolnila tistim temeljitim in podrobnim izvajanjem, ki jih je objavil za njeno osemdesetletnico v letu svoje smrti planinski esejist in monograf dr. Arnošt Brilej (Labodji spev dr. A. Brileja, Angleži in naše gore, Pl. V. 1953). Tam je postavljena gospa Copeland na častno mesto, ki ji gre v vrsti odličnih propagandistov naših gorá in gorjancev.
Če bi pogledali prav v globine njenega od človeških radosti in bridkosti zvalovanega srca, bi našli sončen napis sonarodnjaka pesnika Byrona: »Gôre, kjerkoli se dvigajo, so mi postale prijateljice!« Prisluhnila je nasvetom svojega očeta planinca in profesorja astronomije dr. Ralpha Copelanda, ko je pripovedoval o svojih potovanjih v daljne Ande in še malo poznani Balkan in nič manj ni dojela besed svojega sorodnika po materi, znamenitega himalajca Toma Longstaffa: »Julijci, cilj mojega največjega hrepenenja … tam se potopis v resnični Irrgarten, tam uideš samemu sebi …!«
Ko sem jo obiskal v njenem majhnem bivališču sredi Ljubljane, je bila izredno hvaležen »objekt intervjuja«. »Ne verjamem v to grmado let, to je samo statistika«, je s hladno toplino svojih živahnih oči odvrnila od sebe starčevska razglabljanja. Menda je le res nekaj na tisti puščici, ki pravi, da sta na svetu le dve laži: mala laž in pa statistika, me misel preblisne in spet potrpežljivo prisluškujem nadaljnjemu žuborenju njene pravilne angleške slovenščine.
»Rojena sem v Birru v centralni Irski. Čeprav je oče simpatiziral z Irci, mati pa se je postavila odločno na angleško stran, se imam za Škotinjo (Dr. Brilej jo ima v cit. članku za Irko). Samo ne recite ji za božjo voljo: Angležinja, to bi bilo še huje, kakor če bi Jožetu Čopu rekel na primer kak Francoz v Grenoblu pod la Meije (Lamež), da je Hrvat.
»In tako sem konservirala nekaj sposobnosti in življenjske sile od svojih staršev. Veste, sem iz krajev Shakespearjevega Macbetha, Malcolm je prodal Škote Angležem.« Spomnim se na Zupančičev prevod te sijajne tragedije častihlepnosti pred tisoč leti, ko se je škotsko plemstvo pobijalo med seboj in klicalo Angleže na pomoč.
»Iz Birra smo se preselili najprej v Dublin in potem v Aberdeenshire na Škotsko. Tu sem odrasla, tu me je oče jemal na male gorske izlete, tu sem nehote preplezala stometrsko steno na Kincardineshire, na katerem je znamenit gradič Dunnotter Castle nad morjem.« Sliko ima še vedno na svoji pisalni mizici.
Gospa Copeland takole opisuje svojo domovino.
»Tiha in pokojna je škotska pokrajina, tihe in mirne so gorske doline…«
»Kar ubija človeka v severni zimi, to ni mraz, to je mrak. Celo v Edinburghu je tema do devetih dopoldne in zopet ob treh popoldne. Če pa se pridruži se megla, potem res ne moreš govoriti o belem dnevu. Ko pomlad preganja zimski somrak, ko dnevi rastejo, rastejo, se človeški organizem napaja z lučjo — kakor na jugu s toploto — da se je ne moreš nasititi.«
Škotska ima svoj podaljšek na sever … Tu sta dve skupini severnih otokov Orkney in Shetland. Firth of Forth, oporišče vojne mornarice, se dalje so Aberdeenci, najbolj skop narod na svetu … No, težko se pride do denarja v teh krajih … Sem so poslali srbsko mladino za prve svetovne vojne, ne daleč je grajščina kjer je bil Meštrovič večkrat gost lady Cowdray.
»Tudi pri nas so bili pastirji in rokodelci naših gorskih vasi očetje angleške alpinistike in ne kak Wordsworth« – (William Wortsworth (1770-1850), pesnik začetnik angleške romantike in ,religije prirode’, ki je dvignil turistiko h kultu izobrazenega zdravega človeka.) Namignila je — verjetno nehote — na naša proučevanja začetnikov alpinistike, gorskih vodnikov v širšem pomenu besede. Idejo, pesniško besedo pa prepustimo med prvimi v Julijcih Kugyju, Tumi in drugim.
»Tam gori na Orkneyu se zliva – v kratkem poletju – večerna zarja z jutranjo … Znajdem se v fantastičnem svetu, morje in nebo sta ena sama biserna obla … vse je svetlo, polno bele luči, vendar nikjer sonca ne lune. Luči od nikoder in vendar povsod. Človek bi ljubil ali ubijal ali …«
Z nič manjšo ljubeznijo in občudovanjem, z nič manjšo predanostjo ne govori gospa Copeland o svoji drugi — slovenski — domovini.
Tista muhasta usoda, tiste rojenice ob zibelki, prav nič ne sprašujejo človečka, kaj in kam bi rad …
»Kaj je vas, gospa, privedlo k nam?«, potisnem vprašanje med njeno pripovedovanje.
»Študirala sem filologijo in petje v Berlinu in Londonu. Moj profesor je bil doma iz Pirana Randegger. Rad bi bil Italijan, a je pretrdo izgovarjal blagoglasno Tartinijevo govorico. Težke razmere so me prisilile, da sem se poročila s človekom z juga — Angležem — in imela troje otrok, najprej sina, potem dvojčke, sina in hčer, vsi so preskrbljeni. Starejši sin je državni uradnik letos me je obiskal v Ljubljani moj mlajši sin — agronom. Ko sem ostala sama in se poskušala preživljati z glasbo, sem se seznanila s pomočjo ruskega violinista Zahareviča s Srdjanom Tucičem, zagrebškim dramaturgom. Zahareviča sem spremljala na klavirju na javni produkciji. Tako sem prišla v stik v letih prve svetovne vojne z nekaterimi člani Jugoslovanskega odbora v Londonu – Trumbićem, Vošnjakom, Marušičem, Pitamicem itd. Zadnja dva sta mi predlagala naj bi po vojni prevzela mesto angleškega lektorja na univerzi v Ljubljani, ko bo seveda ustanovljena. Poznala sta me prav dobro, saj sem kot ena izmed tajnic odbora prevajala jugoslovansko politično gradivo za propagando jugoslovanske ideje med Britanci … Saj veste, na Zahodu je imela habsburška hiša še mnogo prijateljev, sorodnikov, poslovnih in političnih zvez. Nisem se mogla takoj odločiti za novo službeno mesto. Pozneje so poslali Tržačana Lašiča k meni, naj me poskusi pregovoriti. Pripovedoval mi je o prirodnih lepotah Slovenije, pokazal mi je razglednico Ljubljane z ozadjem Kamniških planin.
Vprašam ga, ali so te gore umetne kulise … Ali so resnične? Potem ga še vprašam, če se gre lahko plezat v te skale … Vidite, te gore so odločile.«
Pa ja niso pogledale rojenice, če je v drobnem, mladem srcu zametek Longstaffovega hrepenenja …
Gospa Copeland je mnogo delala za Slovensko Matico, prevajala v angleščino, pisala v angleške časopise, predavala o jugoslovanskih gorah v Angliji in na Škotskem in vabila britanske turiste v Slovenijo. Prvo leto jih je prišlo sest potem vsako leto več. Leta 1932 in pozneje je prišlo proučevat slovenske gorske kraje osem skupin Le Playjevcev. Zanimive stvari so pisali, ko so si odgovarjali na vprašanje: »Čemu smo prišli v to čudovito deželo?«
Mnoge znamenite Angleže, ki so prišli k nam na njeno pobudo omenja Brilej v cit. članku, tu omenimo, ker ga Brilej nima, znanega biologa in pisatelja Juliana Huxleyja, ki je preživel nekaj lepih dni v Kamniški Bistrici. Naša slavljenka je bila v stalni zvezi s svojim pokojnim bratom, tudi navdušenim planincem, Rihardom, katerega poročila o planinstvu v kanadskih Rocky Mountains in Mc Chartyja ekspediciji na Mount Logan (5936 m) v Aljaski je objavljala v Planinskem Vestniku.
Včlanila se je v Ljubljansko »Skalo« in se sprijateljila z mnogimi planinskimi tovariši. Na Novega leta dan leta 1923 je šla s Prevcem in Hudnikom čez Kot na Kredarico. Njen stari, dobri cepin — tam v kotu samuje že nekaj let — je ostal pri Hudniku v časteh, ko mu je varljivi led pod snegom porušil ravnotežje … Plezala je z Martelancem, Mihom Potočnikom, De Reggijem, ki ga je skala ubila in ji je ostal »ena sama rana v srcu«, z Jožetom Čopom, ki ji je tudi pred nedavnim pri oseminosemdesetih letih precej pomagal privleči se na Triglav… Tovariši, čast komur čast: starostni rekord na sivem očaku!
Gospo Copeland vežejo mnoge, mnoge vezi z našo najboljšo plezalko in planinsko pisateljico Miro M. Debelakovo in njenim možem Edom Deržajem. Z Debelakovo sta presmučali pot z Menine na Veliko planino, mikavno pot, kjer se »luči igrajo v čistem zraku in samoti…«, kjer »videz vara kakor pri ljudeh«. Ker so leta 1935 Debelakova, Deržaj in Copelandova zgrešili Kalteneggerjevo smer na Veliko Ponco, so morah najti novo smer, prvenstveno! Vsi trije in alpinist Weddevburn so tam daleč na severu, v škotskih gorah, vklesali v samotni vrh Ben Nevis novo smer in ji dali ime »slovenska smer«.
»Bila sem skoraj na vseh vrhovih slovenskih snežnikov, na mnogih večkrat, bila sem prva z Debelakovo in Deržajem v Prokletijah, v Kosmetu in smučala v skopski Črni gori, v štiridesetih letih nisem rada zapravila prostega dne in še danes so mi gore prave prijateljice.«
Za angleško govoreči svet je gospa Copeland leta 1931 napisala knjigo o naših gorah: »Beautiful Mountains in the Jugoslav Alps« (Lepe gore v Jugoslovanskih Alpah). »Prava dragocenost nam je knjiga zaradi tople simpatije, ki jo izraža pisateljica, ne samo do našega gorskega sveta, temveč tudi do naših ljudi.« (Kritika dr. Helene Tominšek, Pl. V. 1931.) Prisojnik je gospa Copeland v tej knjigi krstila za Ciklopa, Enookega, kakor je Lovšin svojčas imenoval Jalovec s fantom od fare, pa menim, da bosta oba za dolgo ohranila ta pridevka!
Z Debelakovo sta izdali leta 1936 knjižico: »A Short Guide to the Slovene Alps«, kratek vodnik po slovenskih Alpah. Z bogato vsebino kaže »vso praktično preizkušenost in predmetno znanje obeh odličnih pisateljic, teh svojevrstnih, samoniklih planinskih posestrim visoke kulture, doslednje volje in jasnega, naprej obrnjenega pogleda« (Kritika dr. Josipa Tominška, PI. V. 1938).
»Pred nekaj dnevi je bil dr. Drago Marušič pri meni. Saj veste, poznamo se še iz prve svetovne vojne. Govorila sva o vodniku po slovenskih visokih gorah preglednem in poučnem v angleškem jeziku in za angleško govorečega turista.«
»Menim,« sem ji odvrnil, »da bi bil dragocen pripomoček tujskemu prometu pri nas in v prid plačilni bilanci našega gospodarstva.«
Ne bi rad zašel v naštevanje številnih zvez z inozemstvom, člankov in drugih publikacij slavljenke, ki jih je Brilej vestno in sistematično zbral v že omenjenem članku.
Čeprav se zavedam, da bi bilo zanimiveje opisati naše planinske zveze z Britanijo po letu 1953 (dr. France Avčin in drugi vedo veliko več o teh stvareh), nadaljujem z življenjepisom gospe Copeland: Leta 1938 jo je poslal dr. Marušič v London s prošnjo, naj pove na vplivnem mestu, da v Jugoslaviji zatrdno računamo z vojno proti Hitlerju. V Britaniji je bil na vladi omahljivi in boječi Chamberlain. Obiskala je torej članico parlamenta gospo Ireno Ward. Obljubila ji je, da bo vse sporočila L. S. Ammeryju in W. Churchillu.
Leta 1941 so jo Nemci že prvi dan zaprli v šentpetrsko kasarno. »Jutri boste ustreljeni,« ji je dejal gestapovec.
»To bomo videli,« je odgovorila. Ko so čez dva dni prišli Italijani, so jo — zelo ljubeznivo — odpravili v Bibbieno pri Firenci, kjer je prišla v stik z mnogimi antifašisti. Po vojni, ko je v Londonu spet zaprosila za vrnitev v Jugoslavijo, jo je takratni jugoslovanski poslanik Velebit objel in ji prvi želel dobrodošlico.
Torej vendar enkrat konec tiste »nostalgije alpine«: »Gore, daljnje in resnične, kdaj vas bom videla spet z očmi, ki pešajo od čakanja in hrepenenja?«
Danes srečate slavljenko v Kamniški Bistrici, v Logarski dolini, morda celo v Vratih in na Okrešlju. Danes se spet pogovarja s preprostim človekom, ki je isti na Škotskem in pri nas, s tistim »pravim drvarjem, ki ga poznamo, odkar smo črtali našo prvo pravljico« in opazuje Bistrico, »ljubko vodico, kako drvi in se s soncem igra skrivalnice.«
»In tako sem – že spet deset let v Ljubljani. Veliko spominov me veže na to deželo, večji del svojega življenja sem privezala na njene ljudi na zanimivosti in lepote. Se vedno delam – čeprav sem v pokoju – in pripovedujem svojim rojakom, da je v Jugoslaviji lepo živeti,« je končala gospa Copeland svojo življenjsko izpoved.
Ob 40-letnici SPD ste, gospa, po angleškem običaju zaželeli društvu še mnogo lepih povratkov rojstnega dne. Tudi mi planinci vam želimo še mnogo srečnih let, hvaležni za vse, kar ste storili za našo domovino!
