Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 1. avgust 1989
Človek pa je prebrisano bitje. Takoj se je domislil, da lahko tovrstne pripomočke uporabljamo tudi za napredovanje. V gladkih predelih stene, kjer ni solidnih oprimkov, lahko zabijemo klin, se primemo zanj in potegnemo čez, potem pa nanj tudi stopimo. Ta plezalna tehnika, ki seveda temeljito zmanjša težave vzpona, se je kaj kmalu razširila na začetku dvajsetega stoletja. Samo nekateri plezalci, ki so začutili nevarnost, če izrabimo Messnerjev izraz, umora nemogočega, so se že takrat uprli tovrstnim pripomočkom, večkrat s pretirano zagnanostjo, in nadaljevali po stari navadi brez vsakega varovanja.
Med temi plezalci prav gotovo izstopa nemško govoreči vitez gora Paul Preuss. Morda je ta najboljši plezalec vseh časov in še danes ga postavljamo za zgled junaškega, predvsem pa etičnega gornika. Plezal je večinoma sam in zmogel vrsto izredno težkih vzponov.
Pred leti sem imel srečo, da sem se s prijateljem poskušal v Preussovi smeri na Cima Piccolissima di Lavaredo, ki je danes prepolna klinov in ki jo je prvopristopnik zmogel brez njih, in odkrito priznavam, da sem v njej našel take težave, katerim bi bil, kljub moderni, izpopolnjeni opremi brez varovanja težko kos. Take so tudi vse ostale Preussove prvenstvene smeri in v takem slogu je opravil vseh 1200 vzponov. Smrtno se je ponesrečil star šele 27 let.
Za Preussom se je v Dolomitih pojavil Dülfer, ki je ob izrednih vzponih skušal tudi urediti do takrat še neobstoječo težavnostno lestvico. Prvi je tudi uporabljal nove akrobatske tehnike pri napredovanju v steni in tako še bolj premaknil v naprej mejo zmogljivosti. Samo še malenkostna razdalja je ločevala Dülferja od mitične šeste stopnje, ki pa je že »visela v zraku«.
Toda pustimo šesto stopnjo in zaključimo z nekaj ugotovitvami. Alpinizem ni navaden šport, ker kot tak nima nobenih pravil. Tudi ni filozofija, saj ne razpolaga z dogmami ali teorijami, ki bi človeka učile. Je pa, in mislim,- da se večina alpinistov strinja z mano, želja po spoznavanju narave in lastne psihične in – zakaj ne – fizične moči, je popolna predanost naravi in stvarstvu, ki nas uči živeti tudi v nečloveških velemestih. Toda če hočemo zares kaj odnesti, ne samo denar in slavo, se moramo zavedati svojih meja. Gora je neštetokrat močnejša, a nikoli hinavska, in mi ne smemo slepariti, ko se odpravljamo nanjo. Vzpon po lastnih močeh in brez zunanjih pripomočkov, je dejal Preuss, je edinstven življenjski nauk.
