Kratek pregled svetovnega alpinizma
Primorski dnevnik, 16. julij 1989
Predvsem pa tega ni zmogel sam, zanj so težko točko preplezali domačini in mu nato znatno olajšali prehod. Toda ne bodimo preveč kritični, vsakdo lahko pleza po svoje, saj vlada v gorah totalna svoboda. Žal nam je edinole ob spoznanju, da je Kugy nekoliko zasenčil, in to zaradi svojega posrečenega peresa ter ne nazadnje pripadnosti takratni prevladujoči nemški eliti, uspehe ostalih plezalcev, ki bi splošno priznanje zaslužili. Mednje gre prišteti predvsem dr. Henrika Tumo.
Pomembnost Henrika Tume
Henrik Tuma je začel zahajati v gore leta 1873. Sistematično je obdelal Julijske Alpe in iskal izvirna ljudska imena ter tako otel pred pozabo mnogo pristnih domačih imen. Poleg tega etimologiziranja, ki ga imajo nekateri za povsem diletantsko, se je Tuma bavil tudi s športnim alpinizmom, in to vsaj na začetku čisto v skladu s takratnim novonastalim pojmovanjem plezalske etike. V gore se je odpravil kar sam in seveda brez gorskih vodnikov. V tem slogu je leta 1886 preplezal severno steno Mojstrovke. Kasneje je zmogel Loško steno in severno stran Rombona.
Okoli leta 1910 se je začel Tuma posluževati gorskih vodnikov. Zakaj je to storil, bi ne znal povedati. Z njimi je opravil še nekaj lepih vzponov, med katerimi izstopa severna stena Škrlatice in prva smer, to se pravi slovenska, čez severno triglavsko steno. Vso svojo dejavnost in lastno pojmovanje alpinizma je strnil v knjigi Pomen in razvoj alpinizma, izšla je leta 1930, ki je temeljno delo v zgodovini našega planinstva. Spet navajam Strojina, saj piše, da Tuma »podaja pregled razvoja evropskega alpinizma in planinskih organizacij, pojasnjuje vsebino alpinizma in očrtuje duševne profile evropskih in slovenskih alpinistov«.
***
Kaj je alpinizem? Šport ali filozofija, strokovno znanstvena raziskava gorskega sveta ali iskanje lastnega psihičnega ravnovesja v stalni nevarnosti? Je za človeka izpopolnitev duševne moči, ali ga oddaljuje od vsakdanjega sveta? Najdemo v njem kaj koristnega, ali je prazno ubijanje časa stalno nezadovoljnih ljudi?
Znani in priljubljeni slovenski alpinist zadnjih generacij, žal prezgodaj umrli Nejc Zaplotnik, je nekoč zapisal: »Hočem postati pravi mojster plesa na konicah prstov, da bom tako znal hoditi po ravnih tleh.«
Kaj je v tem stavku resnično in kako je sploh prišlo do takega mišljenja, bomo skušali pojasniti.
Zgodovinski pregled razvoja alpinizma, ki smo ga obravnavali do sedaj, ima kot skupni imenovalec raziskavo. Na začetku, v Saussurjevih časih in v časih “obleganja” Mont Blanca, je bila glavna skrb pionirjev gorništva odvzeti gori čar božanstva, nadrealnosti ter premagati strah, ki so ga skalnati velikani vzbujali v ljudeh. S pomočjo spoznanja so hoteli ugnati domišljijo.
Ko sta Balmat in Paccard stopila na najvišji alpski vrh, sta pregnala zle duhove, ki so se potikali po gorah. Strah pred nevidnim je bil torej kmalu premagan. Tisti drugi strah, strah pred zahtevnostjo in smrtno nevarnostjo, ki je že davno veliko globlje ukoreninjen v človeški duši, pa ni bil in ne bo nikoli premagan. Prav ta bojazen, to stalno ogrožanje naravnih sil spodbuja človeka-alpinista, da se preizkuša, da dokazuje sebi in drugim svojo zmogljivost, svoj pogum.
Najprej so gorniki naskakovali deviške vrhove, ko pa je le-teh zmanjkalo, so se posvetili nepreplezanim stenam, grebenom in razom. Nato so speljali nove zahtevnejše smeri le nekaj metrov od starih, in ko je bilo skoraj vse storjeno, so se odpravili v oddaljene azijske in ameriške gorske skupine.
Težave pa so ob vsakem novem vzponu rastle. Če bi hoteli alpinizem razdeliti v razna obdobja, kot so tudi storili zgodovinarji, bi ugotovili tri velike faze gorništva.
