PV 1964/3
Miran Marussig
POLETNA
»Če se bom oženil, se bom v gojzarjih,« sem dejal nevesti Joži.
»Četudi bos,« je rekla Joža, »samo pohiti, saj veš, da se mudi.«
»In to v hribih!« sem pribil.
»Najina poročna noč bo na senu.«
»Ojej,« je rekla Joža, »že sedaj me je strah.«
Izza Široke peči je vzšla velika luna. Ležim v seniku na Rajskih livadah in poleg mene moja (čisto nova) žena. Ne spim, ker je poročna noč, najbolj pa me jezi, ker tudi Joža ne spi. Široko odprtih oči gleda v sleme in se trese ob vsakem šumu. Š-š-š-š-š zaveje burja z grebenov v zatrep.
Joža plane: »Kaj je to?«
»Veter,« pravim in tudi sam pristriženi ušesa. Nekaj škreblja po tramu, potem skoči v seno.
»Miš je, miš je, miš je… « zastoka Joža.
»Ni miš, to je polh!« Odgovorim razdražen. Tedaj pa: tap, tap, tap, in — bum — ob senik. Potem neko čudno mlackanje, drgnjenje ob tram, šumenj e in spet — tok — ko s kladivom ob les.
V trenutku sedem. Tudi Joža sedi in se me čvrsto oklepa. Vse, kar zmore, je trepetajoč šepet: »Nekaj — je!« Na čelo stopi pot, usta so suha, ampak zberem korajžo.
»Daj nož!« zašepetam. Vstaneva, zdrsneva po senu, drug za drugim, po prstih, brez šuma, brez diha. Za prst odpahnem vrata. Poškilim na plano. Nič. Samo smreke, srebrno nebo, ogromna luna, zelen mrak. Stopiva ven, tedaj pa Joža krikne: »Tu je!«
Od strahu klecnem in skoraj padem na lepo rejeno kravo. »Kkkrava,« izšklepetam skozi zobe. »Saj sem vedel, da ni nič,« pravim Joži in se umirim. Noč je topla, poletna, z veliko luno, s tisoč zvezdami. Ne greva več na senik. Pogrneva odejo na travo in čakava prve zarje. Čakava rojstva najinega prvega skupnega dne.
JESENSKA
Že od sedme ure naprej rosi. »Kaj pravite, bo sonce?« vpraša gospodična Elvira, ko pogleda skozi okno proti vrhu Grintovca.
»Seveda,« pravim in prikimam kakor star vremenoslovec. »Bo vreme, bo!«
»Torej bi šli vseeno na vrh?« vpraša in si popravi svoj črn, tesno oprijet jopič.
»Ampak seveda!« Primem nahrbtnik in privlečeni na dan pelerino. »Rezerva,« pravim, »rezerva za vsak primer. To spada k izkušnjam. Malo je danes izkušenih, veste. Jaz mislim na vse, tudi na neopremljene prijatelje. Pelerina je moja spremljevalka. Spremljevalka na dolgih pohodih. Tudi na nevarnih pohodih! Za vas — gospodična.«
»Oh,« pravi Elvira, »prijazni ste. Torej kar greva.«
Stopa lahkotno, včasih prestrašeno. Stopam za njo, tik za njo. Stopam moško! Kjer ugrizne čevelj zemljo, tam ostane sled podplatov. Čutim napenjanje mišic, mojih prekaljenih mišic. Vidim njen negotovi korak, kako stopi na kamen, kako se kamen zamaje, kako Elvira omahne — toda ne pade. Omahne v moje roke in potan obraz izraža strah. Samo trenutni strah, kajti jaz sem tu; rešitelj na mestu.
»Elvira!« pravim. »Pazite!«
»Ojej,« je rekla, »saj pazim. Kdo pa je vedel, da ste tik za menoj.«
»Na mestu, vedno na mestu!« pravim in se prikupno nasmehnem.
Dež preneha in megla se gosti. Prava jesenska zoprna megla. Moram na stran. Vsakdo čuti to potrebo. Morda ni pravi trenutek zanjo, ampak ni izbire.
»Elvira, pogledam za gamsi. Počakajte.«
»Za gamsi?« vpraša.
»Za gamsi,« pravim.
»Tu so ob vsakem letnem času.« Odidem za skalo. Preblizu je. Hočem večjo, tam! Ni primerna, ta je preozka. Malo naprej je lepša, tudi udobnejša. Potem se vrnem. Elvire ni.
»Oho, Elvira u-u.« Nič, samo veter in megla. »Elvira, u-hu-hu.« Zopet nič. Naenkrat glas, šibak ženski glas. Tam, tam je, najdena, rešena! Zanos mi napolni prsi. »Elvira, tu ste, živi, živi!« Sklonim se, hočem jo poljubiti. Ona se brani. (Vsaka se brani). Osvajam, hočem jo osvojiti, kakor goro, kakor neprehodno skalno steno.
»Tu!« sikne in mi pritisne zaušnico. Čutim njeno mokro dlan, polno najbolj goste jesenske megle.
»Osel,« si pravim, »jesen ni čas osvajanj. Jeseni je najbolj pametno ostati v naslanjaču, z nogami naprej in s pelerino v omari!«
ZIMSKA
Nebo je sivo, temnosivo in iz oblakov naletava sneg. Planinsko polje je belo jezero. Ob robu so nametane ledene plošče, pol zasnežene, pol odkrite ko ogromne luske neke crknjene ribe. Gozd je zasnežen in poti so zasnežene. Samo sledi zajcev in srn in napetost v globoko upognjenih vejah daj e slutiti življenje. Gazim svež suh pršič in sopem. Z vrhov visokih smrek padajo bele zastave in drobni kristali silijo v pljuča.
Rob podora je kraj, kjer padejo tla strmo navzdol. Pred menoj je žrelo — ogromna modrosiva odprtina. In gost slap snežink lebdi pred očmi kakor zastor iz umetne tkanine. Prekoračim skale in sem v jami.
Spodaj je poln kaos. Voda je ob upadanju zmrzovala in ostale so za dlan debele ledene plošče. Dvignem eno izmed njih in jo prevalim. Žvenket in strahovit ropot napolni dvorano in tisoč razbitih drobcev pljuska in drsi po gladkih površinah v razpoke. Led je prozoren, čist ko mineral, krhek kakor steklo. Ropot je zamenjal mir. Niti šelestenja snežink ni več. Pošasten, oglušujoč mir. Ker me grabi malodušje, primem novo ploščo in jo zviška treščim po pobočju.
Zgoraj za skalno stopnjo so kapniki. Ne kamniti, pač pa ledeni. Veliki, majhni — gozdič kapnikov. In na stropu kristali sreža, ki pobliskuje v snopu karbidne luči. Sedem in opazujem zavit stalagmit. Na vrhu okrogla buča, spodaj zvijugan vrat. Premišljujem, kako je počasi rasel navzgor, hip na hip, kaplja za kapljo, kristal za kristalom. Kako je zakon teže in zmrzovanja ustvarjal to tvorbo dan za dnem, mesec za mesecem. In nato iztegnem roko, zgrabim pecelj in vržem kapnik ob tla. Buča se razleti, tla prekrije prah in drobci, meni pa napolni usta grenka slina razočaranja. Obstanem prazen in zdi se! mi, da je sneg z debelo plastjo zasul moje srce.
