Gore brez ledu, komarji nad 5000 m in frustracije sodobnega alpinizma – »V 21. stoletju je biti alpinist depresivno«
Colin Haley, Americ Clouet in Damien Tomasi so letos (že) opustili poskus vzpona na K7 (6958 m), v pakistanskem Karakorumu. Gora, ki stoji jugovzhodno od K2 v dolini Charakusa, velja za enega najzahtevnejših vrhov v regiji. Njena zahodna stena je bila prvič preplezana šele leta 2012, kar je prineslo nagrado Piolet d’Or. A letošnje razmere so bile vse prej kot običajne. Huda vročina, popolno pomanjkanje ledu in – presenetljivo – komarji nad 5000 metri so plezalcem onemogočili varno napredovanje.
»Resnično obožujem gorske izzive in ne obžalujem poti, ki sem jo ubral v življenju. Moram pa priznati, da me številne izkušnje zadnjega desetletja navajajo na občutek, da je 21. stoletje, depresiven čas za alpiniste,« je po vrnitvi iz Pakistana zapisal Colin Haley.
Ko se ledene stene spremenijo v ruševine
Ob prihodu so plezalci ugotovili, da so stene in kuloarji, ki so na fotografijah, videti kot bleščeče bele led(e)ne strukture, zdaj majavi stebri podirajoče se skale. Vsakih 15 minut so po dolini odmevali skalni podori, kar je jasno kazalo na izginotje permafrosta, ki je nekoč držal gorske strukture skupaj.
Kljub temu so se odločili za poskus(e). Čeprav se vrhu niso niti približali, so ohranili motivacijo in medsebojno spoštovanje, kar je v takšnih razmerah redkost.
»Takšna odprava z neuspehom za neuspehom je lahko zelo frustrirajoča in ta frustracija lahko močno obremeni odnos med plezalnimi tovariši. Na srečo smo skupaj z Aymericom in Damienom uspeli prebroditi tako občutljivo situacijo,« je dodal Haley.
Vzrok je torej povsod enak: taljenje permafrosta, ki je nekoč stabiliziral gorske stene. Ko ta izgine, se teren spremeni v nevarno ruševino, ki ni več primerna za klasične alpinistične pristope.
Zaključek: Prilagoditev ali opustitev?
Sodobni alpinisti se torej soočajo z dilemo: prilagoditi se novim razmeram ali opustiti nekatere velike izzive, ki so zaradi podnebnih sprememb postali objektivno prenevarni. K7 je le eden izmed mnogih primerov, kjer narava jasno sporoča, da se je igra spremenila.
Gasherbrum IV: Shining Wall kot simbol alpinistične ambicije
Charles Dubouloz in Symon Welfringer sta se letos odločila za poskus vzpona po Shining Wall, 2500 metrov visoko zahodno steno Gasherbruma IV, ki ob sončnem zahodu zažari kot svetlobni ščit. Gre za eno najtežjih in najbolj estetskih sten v gorstvih, ki jo je leta 2006 dvakrat neuspešno poskušal preplezati tudi Jordi Corominas, dobitnik nagrade Piolet d’Or (G4 – 1985, G4 – 1995, G4 – 2016, itd.). Zaradi nepredvidljivih razmer v Karakorumu sta se odločila za prilagodljiv pristop: če bo Shining Wall neprehodna, bosta poskusila vzpon na Gasherbrum V prečenje G5/G6 ali raziskovanje manj znanih šesttisočakov v okolici.
Poskusila sta z vzponom po »Sijoči steni« in praskala ter kopala po globokem snegu v upanju, da bosta našla ta rešilni led. Zaman! Vrnila sta se v vznožje. Po nekaj kozarcih Nutelle in meditacijah končno znova poskusita. In spet nič ne gre po načrtih.
Nekaj bolje gre navezi: Lukas in Vincent Woerle ter Aleš Česen, ki so zmogli vzpon na Cherireen Sar(6224 m). Kako pa gre na Khurdopin Sar, pa bo…
Žrtev teh razmer pa je na Laila Peku postala tudi Laura Dahlmeier.
