Ko danes turni smučarji v petih tednih bolj ali manj še z GPS-om opravijo 1000-kilometrsko »prečenje« Alp, se zdi to podvig. A že leta 1933 je Léon Zwingelstein, samotarski alpinist iz Bretanje, to storil — in še malo dodal. V treh mesecih je prečil Alpe od Grenobla do Avstrije in nazaj sam, s smučmi, z rumeno šotorko in z neizmerno voljo do svobode.
Mali Léon, rojen v Rennesu 16. oktobra 1898 je bil peti od sedmih otrok. »Mladost je preživel v veliki premožni protestantski družini,« je zapisal Jean-Pierre Barbier v reviji La Montagne et Alpinisme. »Ker je imel rad naravo, je bil eden od skavtov. Kot resen in marljiv študent je študiral naravoslovje in si prislužil diplomo.«
Relativno udobno otroštvo je prekinila, izguba matere in očeta, ko je bil star okoli 15 let, ter tragična izkušnja jarkovskega bojevanja in meseci, preživeti v bolnišnici zaradi posledic strupenega plina. Potem je živel v Grenoblu, ki je bil že takrat živahno mesto, s študenti in turisti, ki so želeli ponovno odkriti normalnost miru. Z vseh strani mesto obdajajo gore. V masivu se je na svojem prvem pohodu na Tête de La Maye blizu La Berarde za vedno zaljubil v gore, še posebej v Oisane. V tistih letih se je Léon družil s skupino alpinističnih vrstnikov, vključno z J. P. Loustalotom, vodjo, karizmatičnim in ekstrovertiranim, za razliko od njega, ki je bil tih in zadržan. Kljub temu je dobil dober sloves zaradi svoje prijaznosti, natančnosti in odločnosti. Vsako soboto popoldne je družbe avtobus prevažal po dolinah Dauphinéje, od koder so se vzpenjali do planinskih koč, pri čemer so se podali na vzpone, ki so bili za tisti čas izjemni: južna stena Meije preko Promontoire in ledenika Carré, vzpon na Tours de Forges po zahodni steni Moucherotte (24. maj 1922) in prvi vzpon (po zahodni steni) na Pierra Menta (6. julij 1922).
Leta 1923 je Léon Zwingelstein diplomiral iz inženirstva in iskal službo, vendar brez večjega uspeha in prepričanja. Po letu in pol preživetem v Lyonu, se je vrnil v Grenoble in nadaljeval z alpinistično dejavnostjo, ki jo je začasno opustil. Leta 1926 je med drugim opravil vzpone na Pointe Richardson, Mont Gioberney, Tête de la Pilatte, Les Bans, la Meije, Col des Avalanches, Mont-Aiguille, Mont Blanc, nato Vanoise z Grande Casse, pogosto sam in na smučeh. Pretirane težave ga niso zanimale; iskal je trajnost v gorah, življenje v harmoniji z dihom narave, soncem, menjavanjem teme in svetlobe, dežja in vetra. Julija 1928 sta med vzponom na Aiguille Verte umrla njegov prijatelj Loustalot in njegova žena Yvette. Za Léona je bil to hud udarec, tako, da je za dve leti skoraj popolnoma nehal hoditi v gore. Leta 1930 je nadaljeval z zimskim vzponom na Rateau, nato pa na Dent Parrachée. Spomladi leta 1932 je sam, s smučmi in svojim neločljivim šotorom, bivakiral na ledeniku Bonne Pierre, naslednji dan pa je prečkal Col des Écrins in se spustil po Glacier Blancu do koče Caron. Naslednje jutro se je smučal po severni steni Barre in po strmem pobočju nad bergschrundom in čez trde plošče dosegel vrh. Dejstvo je, da od tam zgoraj, ko je opazoval neskončno prostranstvo zasneženih vrhov in dolin na vzhodu, čutil moč, potrebo in dolžnost, da se poda na potovanje čez Alpe: to je dojemal kot usodo, ki je hkrati osvoboditev in obsodba, kot edino izbiro, ki mu je dana.
Zwingelstein je bil diplomirani elektroinženir, ki je sam izdelal svojo opremo: šotor, odeje, zaščitne maske, trdne smuči, palice iz bambusa in celo pse za smuči, ki so bile predhodnice sodobnih lepilnih kož. Njegov rumeni šotor, ki je postal simbol njegove poti — majhna trdnjava sredi ledeniške puščave, je zasnoval in izdelal sam, tehtal je le 1380 gramov, pri čemer je za osnovo uporabil platno za balone na vroč zrak, za zgornji del pa tkanino za padalo, impregnirano z vodoodbojnimi olji. Bil je brez palic, podpirali sta ga le dve smučarski palici. Preizkusil ga je v vseh vremenskih razmerah in na veliki nadmorski višini, prepričan, da se bo s tem zavetjem lahko varno sam spopadel s katero koli potjo. To bi bil njegov najljubši dom, medtem ko majhna soba, najeta na ulici Rue Bayard 13 v starem delu Grenobla, ne bi služila ničemur drugemu kot temu, da bi ga namestila za čas, potreben za načrtovanje nekaj poti, počitek med vzponi, pripravo gorniške opreme in opravljanje birokratskih formalnosti.
Zwingelstein je 1. februarja 1933 zapustil Grenoble in se podal proti Nici preko prelazov Izoard, Vars in Grange–Commune. Od tam je smučal v Chamonix, prehodil Haute Route v Wallisu, šel preko Simplona in Binna v Bedretto, nato preko Olivone v Rheinwald, Splügen St. Moritz, Silvretta, Galtür in Paznaun v Avstriji. A ker še ni bil zadovoljen, se je vrnil v Grenoble — preko Davosa, Parsenne, Oberalpa, Grimselpassa in Berner Oberlanda.
Skupaj je presmučal in prehodil več kot 2000 kilometrov, od tega 250 km po ledenikih, in pristopil na 16 štiritisočakov. Njegova pot je bila ne le fizični podvig, temveč notranje romanje — iskanje miru, samote in smisla.
Samota kot svoboda
»La solitude des neiges!,« je zapisal. »Kakšna slast, ko je popolna, ko nič ne spominja na prisotnost človeka — niti sled. Takrat predstavlja popolno svobodo, osvobojeno vseh družbenih vezi.«
Zwingelstein ni iskal priznanj, sponzorjev ali slave. Njegovi dnevniki so polni datumov, imen vrhov in prelazov, brez velikih razlag. Njegova dejanja so bila tiha, a veličastna. Bil je »chemineau de la montagne« — *gorski potepuh, ki je živel v ritmu narave.
Zadnji vzpon
Léon Zwingelstein se je 13. julija 1934 med vzponom na Pic d’Olan v Oisansu smrtno ponesrečil. Nesreča je končala njegovo življenje. Zdaj počiva na pokopališču Saint-Roch v Grenoblu.
Njegovo življenje je opisal Jacques Dieterlen v (večkrat ponatisnjeni) knjigi Le chemineau de la montagne, ki je danes skoraj kultni zapis o največjem gorskem samotnežu vseh časov. Zwingelstein je dokaz, da je alpinizem lahko tudi poezija — tih, vztrajen, svoboden.
