Will Gadd: The Wall of Walls – iz Alpinista 91
Če bi iz Gaddovega članka prebrali le tisti kratek, skoraj mimogrede izrečeni odstavek, bi lahko pomislili, da je alpinizem svet, v katerem se vrednost človeka meri šele po tem, ko ga ni več. Gadd našteje priimke, ki so (po njegovem) zaznamovali zadnja desetletja dejavnosti: Steck, Lowe, Humar, Leclerc. Vsi so imeli tisti pogled, pravi — pogled volka, ki vstopi v gore z nečim, kar je videti kot čista, neukročena jasnost. In potem doda: »Vsi so mrtvi.«
Ta stavek zareže. Ne zato, ker bi bil nov, temveč zato, ker ga izreče nekdo, ki je sam preživel dovolj, da ve, kako blizu je meja. Če bi se ustavili tu, bi lahko res pomislili, da alpinizem še vedno živi v senci starega, nevarnega in vedno ponavljajočega se mita: »Da so najboljši tisti, ki so šli najdlje, najhitreje, najčisteje — tudi če jih je to stalo življenja. Da je smrt nekakšna potrditev veličine. Da je volčja jasnost nekaj, kar si je vredno želeti, četudi je cena previsoka.«
Will Gadd: THROUGHOUT MY CAREER I’ve been envious of those who enter the mountains like wolves. I remember a predatory look in the eyes of Ueli Steck, Alex Lowe, Tomaž Humar and Marc-André Leclerc. It was as if they saw the mountains like a wolf sees prey, and it was in their nature to hunt. They are all dead. Still, I envied their clarity. As for me, I worry, nerd out, read and practice the best risk management I know, but I also know how fallible we all are. Risk researcher Michael Mauboussin’s “Skill vs. Luck” equations haunt me with the truth that we’re seldom as good as we think we are. We ascribe good outcomes to our amazing skill, and bad outcomes to bad luck. I know this intellectually, but can I live it? Kirk and I spend a lot of the time skiing in and out talking about risk, mountains and life. It is time well spent even if we never swing a tool. Is it all worth it? I’ll get back to you on that after I die.
A Gaddov zapis govori tudi o nečem drugem. O tem, da je ta misel nevarna prav zato, ker je tako zapeljiva. Ker je tako preprosto verjeti, da je tisti, ki je umrl, presegel mejo, ki je drugim nedosegljiva. Da je bil boljši, čistejši, bolj predan. Gadd v resnici govori o dvomu — o tem, da je dvom tisto, kar ga loči od volkov. On ne vstopa v gore z instinktom, temveč z vprašanji. Ne z jasnostjo, temveč z zavedanjem, da je človek zmotljiv. Da je sreča pogosto večji igralec, kot si želimo priznati. Da je meja med genialnostjo in tragedijo pogosto nevidna.
Ko v članku piše, da ga preganjajo Mauboussineve enačbe o sreči in spretnosti, govori o tem, kar si alpinisti redko priznajo: da uspeh ni vedno posledica mojstrstva, tako kot neuspeh ni vedno posledica napake. Da je v gorah veliko več naključja, kot bi si želeli. In da je prav zato nevarno, ko začnemo verjeti, da je smrt dokaz veličine, ne pa opomin na krhkost.
Gaddov zapis je pravzaprav poskus, da razbije logiko, ki se je v alpinizmu neopazno zasidrala: da je vrednost vzpona sorazmerna z nevarnostjo. Da je tveganje valuta, s katero kupujemo pomen. Da je življenje nekaj, kar lahko postavimo na mizo, če je nagrada dovolj velika. On pa pravi: »ne«. Pravi, da je največja jasnost prav v tem, da se zavedaš svoje omejenosti. Da dvom ni slabost, temveč edina resnična zaščita pred iluzijo, da imamo nadzor.
Ko zapiše, da bo na vprašanje »ali je vredno?« odgovoril šele po smrti, to ni glorifikacija konca. To je priznanje, da smisel alpinizma ni v rezultatu, temveč v odnosu. Da ga ne moreš izračunati, ne moreš ga dokazati, ne moreš ga utemeljiti. Lahko ga le živiš — in upaš, da boš imel dovolj sreče, da ga boš živel dolgo.
Če bi torej brali le tisti kratek odstavek, bi res lahko pomislili, da so dobri alpinisti le mrtvi alpinisti in da ne drži tisto: »da je dober alpinist star alpinist«. A Gadd v resnici pravi ravno nasprotno: da je ta misel nevarna, da je mit, ki ga moramo razbiti, in da je čas, da se alpinizem nauči ceniti tiste, ki se vrnejo. Tiste, ki dvomijo. Tiste, ki se zavedajo, da je življenje večje od vsake stene. In tisti potem postanejo »častni«?
