Slovenec, 28. julij 1935
Cambridge je poleg Oxforda najznamenitejše univerzitetno mesto Velike Britanije. Rekla bi, da je celo mestece univerza, saj živi prebivalstvo od številnih visokih šol. Poleg največjih collegeov, kot so Trinity, St. Johns in Kings College je še mnogo manjših. Največja sta Trinity in Kings College. Velikanske skupine hiš, z lastnimi muzeji, cerkvami, parki so majhne države zase. Ustanove teh univerz, njih šege in športna udejstvovanja so znana širom sveta.
Pripovedovala bom o neznanem športnem udejstvovanju cambridgeskih dijakov, o njihovih plezalnih turah. To se kaj čudno sliši, če pomislimo, da leži Cambridge v južnovzhodni Angliji, sredi prostranih ravnin, kjer niti na obzorju ne vzvalovi svet v najskromnejših holmih. In vendar imajo dijaki Trinity Collegea pravcati plezalni klub, ki je dal svetu vrsto slavnih alpinistov. Klub se imenuje »the Club of Roof Climbers«, torej klub strešnih plezalcev. Govorila sem s prejšnjim predsednikom kluba in zvedela mnogo zanimivih podrobnosti o delovanju tega edinstvenega kluba. Razumljivo je, da je tajen, saj bi vodstvo collegea ne moglo dovolili, da plezajo »bodoči državniki in učenjaki« v prostih urah po zidovih in strehah collegea. Dokaj čudno bi bilo to videti, zlasti za številne tujce. ki obiščejo slavne college. Plezanje je strogo prepovedano. Dijak je izključen, če ga profesor zaloti pri plezanju. A kljub temu izvajajo dijaki nove vedno težavnejše vzpone.
Eden prvih ustanoviteljev kluba je bil lord Byron. Izvršil je prvi vzpon na kupolo vodnjaka v velikem dvorišču »Trinitya«. Hišni kompleksi tega collegea stoje v treh strnjenih četverokotnikih in tako je »celotno preplezanje vseh strešnih grebenov« najdaljša tura v tem collegeu.
Prvi vzpon je zahteval celo »dnevni bivak«. Jasno je, da plezajo dijaki vedno le ponoči. Prve plezalce »vseh strešnih grebenov« je zalotila jutranja zarja pred koncem ture. Stisnjeni za dimnike so v veliko vznemirjenje golobov »bivakirali«, si krajšali čas s kuhanjem čaja in drugo noč dokončali turo. Šele leta 1929 se je posrečilo P. Scottu in O. L. Trevelyanu preplezati slemena vseh treh collegov v eni noči.
Veliko presenečenje je povzročil vzpon na 40 m visoka stolpa cerkve v Kings Collegu. O tej turi so dolgo mislili, da je neizvedljiva. A dijaki in profesorji so morali verjeli smelim plezalcem, saj so v znak zmage pritrdili na stolpe razpete dežnike. Zgodilo se je, da je nekega dne izginil ogromni petelin s stolpa geološkega muzeja. Nihče ni izsledil krivcev niti pogrešanega petelina, čeprav so pretaknili vsako, še tako majhno skrivališče. Končno se je vodstvo collega odločilo, da kupi novega petelina. Delo so poverili kleparskemu mojstru, ki je takoj pričel poslavljati visok oder ob stolpu. Ko je bilo delo skoraj končano, so zagledali drugo jutro profesorji starega petelina na vrhu stolpa. A krivcev kljub najskrbnejši preiskavi niso mogli izsledili.
Pokojni Mallory, ki se je leta 1924 ponesrečil tik pod vrhom Mount Everesta, ima mnogo prvenstvenih vzponov v Trinity Collegu. Tudi znani voditelj modernega angleškega alpinizma, Sir Arnold Lune, je svojčas rešil vrsto »problemov« na stolpih tega collega. Med staro članstvo pa spada še mnogo drugih znanih škotskih in angleških mož.
V klubu sta dve struji. Eni so za nezavarovano plezanje, po starem vzorcu, drugi se opremijo popolnoma plezalsko, s klini in vrvjo. Vsi so pa edini v tem, da izvajajo še danes ture najtežje vrste »ekstremno težke«, žal tudi ta šport — »strešni plezalni šport« zahteva žrtve, zlasti za novince in je kaj nevaren.
Leta 1906 je izšel prvi tiskani vodič o plezalnih turah v Trinity Collegu. Mislim, da je avtor G. W. Joung, znani alpinist, kaj natančnejšega o tem nisem mogla zvedeti. Nova izdaja vodiča je izšla leta 1930. Lična knjižica je opremljena s številnimi navodili, opisi tur in citati. Tako nadomesti točen opis sestopa pri neki težavni turi Goethejev citat: »Ich bin herunter gekommen und weiss doch selher nicht wie.«
Za znameniti cerkveni vzpon stoje uvodoma Marlove besede: »Now walk the angels off the walls of heaven« (sedaj hodijo angeli po zidovju neba). Vodič mrgoli zanimivih citatov, dovtipov in poimenovanj. Pri raznih vzponih obstojajo mesta kot: »mokra Bobina prečina, mačje stene, veliki knjižnični kamin, ornamentna smer, obkroženje knjižnice«. Opis zadnje ture je opremljen z opazko: »ta plezalna tura je zelo pripravna za nedopusten povratek v college iz zunanjih pohodov«.
V spremstvu znanega angleškega alpinista prof. Sleemana sem si ogledala cambridgske college. A dokler nisem videla Trinity, nisem bila zadovoljna. Prof. Sleeman menda ni bil član kluba in tako sem si le skrivoma ogledala stene ter s pogledi premerila strehe in stolpiče, ponosne kupole in stolpe. Z zadovoljstvom sem ugotovila: Ni je ture v Trinityu, ki bi si je ne upala izvesti. Vljudno sem poslušala izvajanja in razlage prof. Sleemana o rektorjih in ustanovah collegov, a oči so medtem plezale po stebrih in stolpih trinityških stavb, zidanih v slogu pozne angleške gotike. Bog vedi, kaj bi dejal moj cicerone, ko bi vedel, kake »ne-ladylike« želje so me obhajale pri ogledovanju starega, častitljivega Trinity Collega.
M. M. Debelakova
