Program Ars – Piše Katarina Mahnič, bere Lidija Hartman …
Iztok Geister je nekakšen bard narave, njen pozoren opazovalec in kritični popisovalec. Njegove knjige Zagovori narave, Dopuščanje narave, O zaupanju v naravo in Levitve – za slednjo je prejel Rožančevo nagrado – lahko vse štejemo med klasiko slovenskega naravopisja in tudi najnovejša Soočenje z naravo je napisana v njegovem slogu preizpraševanja, opazovanja iz drugega zornega kota, obračanja stvari na glavo, da jih lahko potem spet bolj prav postavi na pravo mesto. Tja, kjer bi morale biti, če bi ljudje bolj logično razmišljali ali se vsaj manj sprenevedali, kaj vse dobrega storijo v prid narave. Kot pisatelj pravi v epilogu, knjiga noče učiti, kako spremeniti ali celo izboljšati svet, gre le zato, da poskušamo odkriti doslej zakrito možnost sobivanja z rastlinskim in živalskim svetom in da poskušamo sestopiti s prestola, na katerem smo samopašno umeščeni v središče sveta. V njej se dotakne številnih zanimivih in perečih tem, kot so intima domačega vrta, zaraščanje v kulturni krajini, plenilsko razmerje (tudi človek je do neke mere plenilec), bitka z naravo, popolnost živih bitij in protislovja varstva narave.
Na Slovenskem je že januarja 1920 trinajst uglednih posameznikov in strokovnjakov Odseka za varstvo prirode Muzejskega društva v Ljubljani kot prvi poziv k sistemskemu varstvu narave predstavilo Spomenico, prvi nacionalni program za varstvo narave pri nas. Pa vendar še danes dojemamo naravo in procese v njej zgolj s stališča lastnega položaja, tudi koristi – nihče se ne sprašuje, ali si divje rastline in živali sploh želijo oziroma ali sploh potrebujejo skrbništvo, kakor ga živim bitjem vsiljuje varstvo narave. Neradi priznamo, da narava tudi mimo človeških prizadevanj za njeno ohranitev nenehno išče in tudi najde svoje poti za samoobnavljanje. “Tako naravoslovci kot naravovarstveniki in ljubitelji narave nikakor ne moremo sprejeti spremembe življenjskih pogojev, kar pa rastlinam in živalim ne povzroča večjih težav, dokler lahko izbirajo med različnimi bolj ali manj ustreznimi razmerami,” Geister se pretirano ne vznemirja nad na primer zaraščanjem travnikov, saj se gozd le vrača na svoje nekdaj mu odvzeto rastišče, niti nima invazivnih rastlin za takšnega bavbava, saj je njihovo naselitev zagotovo omogočila tudi nesposobnost obstoječe rastlinsko-živalske skupnosti, da to prepreči. Krmljenje ptic je zanj ekološko brez pomena, edino smiselno, sploh za mlade rodove, bi bilo opazovanje vrstno prepoznavanje ptic. Tudi iz pušpanove vešče, ki neustavljivo pokončuje kultivirani pušpan, potegne nauk: s kultiviranjem doseženo nenaravno povečanje populacije rastlin ni vedno na roko. Naturalizirani pušpan se bo v divjini gotovo ohranil. Poseganje v naravo, ko kakšni vrsti omogočimo boljše razmere za razplod, je po naravnih merilih vprašljivo, in ne hvale vredno dejanje, saj izključuje tveganje kot pomembno sestavino prizadevanja za obstanek. Knjiga Soočenje z naravo je polna takšnih uvidov, podkrepljenih z različnimi primeri iz narave, nad katerimi se je res vredno zamisliti, še posebej, ker nam avtor ponuja svež in kritičen pogled nanje. A čeprav je knjižica tanka, to ni lahko branje, ki bi ga požrli v trenutku in za zabavo. Ni preprosto, kot tudi ni preprosto resnično in odkrito soočenje z naravo. Okušati ga je treba počasi, premišljeno, z odprtimi očmi, možgani in duhom, še najraje v naravi.
Geistrovo pisanje je tudi slogovno izredno dodelano, gosto in izrazno bogato, kar daje esejističnim znanstveno-dokumentarnim zapisom nadih sočne prozne pripovedi. Morda je za širok bralski krog najprikladnejši in tudi po praktični plati najzanimivejši esej Vrtna intima, pri katerem bo užival vsak, ki ima doma nekaj vrta. Vsaj na tistem koščku narave, ki ga (četudi samo na papirju) posedujemo, si lahko ljudje ustvarimo svoj delček raja. Tega pa si vsak predstavlja drugače. Menda je uporabnost prevladujoča značilnost srednjeevropskega vrta. Sodobne novozgrajene hiše spremljajo po Geistru “takojšnji vrtovi”, ki so zasnovani tako, da je na njih čimmanj dela; tam ni spontano rastočih rastlin, namesto zelenjavnega vrtička je visoka greda, dreves ni ali pa so iznakažena. Takšen vrt je bolj dodatna soba kot sonaravno prebivališče. In potem so tu vrtovi, z opisom katerih sem se lahko poistovetila in mi je zaigralo srce, saj sem do svojega vrta, prej vzdrževanega v divje urejenem slogu, vedno bolj popustljiva. Ne da bi se kdaj zares zavedala, da je tako najbolj prav. Piše Geister: “Nasprotje takšnemu do podrobnosti urejenemu vrtu, recimo mu čistunski, pa je s spontanim rastjem prežet vrt. Z vidika kulturne presoje mu recimo divji, z vidika zatiralske skrbi sproščeni vrt. Tudi tu gole prsti v vegetacijskem obdobju skorajda ne vidimo, pa ne zaradi nadomestkov, temveč zaradi nebrzdane pokrivnosti rastlin. Trata je, vsaj na obrobju, če ne kar v celoti, polna travniških rastlin in je selektivno košena šele po cvetenju. Grmovje in drevje rasteta sproščeno. Plevel na takšnem vrtu ni nadlo…
