Od Monte Rose do Okrešlja – Kaj nam lahko koče povedo o našem lastnem dojemanju gora?
Nazaj k naravi – med bleščečimi kočami in tihimi dolinami
V času, ko se v gore vzpenjamo z Goretexom, karbonskimi palicami in pametnimi urami, se zdi, da smo naravo oblekli v tehnologijo, a jo hkrati pozabili poslušati. Monte Rosa Hütte, futuristična koča pod ledeniki, je dokaz, da znamo graditi z vizijo, a se moramo vprašati: ali je arhitekturna dovršenost res odgovor na hrepenenje po tišini, pristnosti in stiku z naravnim?
Na drugi strani Alp stoji Okrešelj — koča, ki je pogorela, a se je iz pepela dvignila kot simbol človeške volje, prostovoljstva in omejitev. Njena gradnja je počasna, negotova, a morda prav zato bolj človeška. Ne blešči se v aluminiju, temveč v trudu, ki ga vanjo vlagajo.
Logarska dolina, ki so ji že davno pripisovali (leta 1832 jo je slavni prirodoznanec Ami Boué primerjal kar s svetovno znano visokogorsko Cirque de Gavernie v Pirenejih) izjemno naravno danost, se duši pod težo avtomobilov, je tretji obraz te zgodbe. Tu se narava ne meri v kvadratnih metrih koče, temveč v miru, ki ga iščejo obiskovalci, in v odločnosti lokalne skupnosti, da postavi meje. Zapora za vozila ni le prometni ukrep — je stališče, da narava ni kulisa (za vse?), temveč prostor, ki zahteva spoštovanje.
Vse tri (za to objavo izbrane) zgodbe — Monte Rosa, Okrešelj in Logarska dolina — nas postavljajo pred vprašanje, ki ga je Rousseau zastavil že v 18. stoletju: Ali smo v napredku izgubili tisto, kar nas je kot ljudi povezovalo z naravo? Morda je čas, da se ne vračamo k naravi z novimi materiali, temveč z novim odnosom — takšnim, ki ne meri vrednosti v investicijah, temveč v tišini, skromnosti in skupnosti.
Monte Rosa Hütte – futuristični eksperiment med ledeniki*
Na švicarski strani Monte Rose, med ledenikoma Grenz in Gorner, na nadmorski višini 2883 metrov stoji Monte Rosa Hütte — arhitekturno izjemna in tehnološko napredna gorska koča, ki že ob pogledu izzove mešane občutke. Njena poliedrična aluminijasta fasada, ki se blešči v visokogorski svetlobi, je daleč od klasične podobe »planinske koče«, a ravno zato postavlja vprašanja o našem dojemanju pristnosti v gorah.
Zgrajena je bila leta 2009 kot skupni projekt ETH Zürich in Švicarskega planinskega društva (CAS), ob 150-letnici univerze. Koča je rezultat večletnega študentskega laboratorija pod vodstvom arhitekta Andrea Deplazesa, s ciljem ustvariti energetsko samozadostno in trajnostno gorsko zavetišče. Ima 120 ležišč, pet nadstropij, leseno konstrukcijo, fotovoltaične panele, sistem za zbiranje in filtracijo snežne vode, ter centraliziran nadzorni sistem, ki uravnava porabo glede na vremenske razmere in število gostov.
Kljub izjemni zasnovi pa se projekt sooča z izzivi vzdrževanja, kompleksnostjo upravljanja in visokimi stroški — gradnja je stala 5,7 milijona švicarskih frankov. Zaradi teh omejitev ostaja Monte Rosa Hütte izjemen, a težko ponovljiv eksperiment, ki bolj kot model za prihodnost služi kot kulturni komentar o tem, kako se spreminja naša podoba gorskega prostora.
Primerjava stroškov: Monte Rosa Hütte vs. Okrešelj
| Koča | Lokacija | Višina | Kapaciteta | Začetek gradnje | Ocenjeni stroški | Status |
|---|---|---|---|---|---|---|
| Monte Rosa Hütte | Švica, pod Monte Roso | 2883 m | 120 ležišč, 5 nadstropij | 2009 | 5,7 milijona CHF* | dokončana |
| Frischaufov dom | Slovenija, Okrešelj (Logarska) | 1400 m | 46 postelj, 80 sedežev | 2020 | 1,9 milijona EUR* | še nedokončana |
Monte Rosa Hütte je bila zgrajena kot visokotehnološki eksperiment v sodelovanju med ETH Zürich in Švicarskim planinskim društvom, z močno podporo države in akademske sfere. Koča je energetsko samozadostna, arhitekturno futuristična in v celoti dokončana.
Koča na Okrešlju, ki je nadomestila pogoreli Frischaufov dom, pa je bila sprva ocenjena na 800.000–900.000 evrov, a se je cena zaradi podražitev materialov, logistike in dodatnih del podvojila na 1,9 milijona evrov. Kljub temu koča še ni dokončana — manjkajo notranja oprema, elektro- in strojne inštalacije, ter dodatna sredstva za zaključek.
Okrešelj – koča, ki je pogorela in investicija, ki se je zataknila
V Sloveniji je zgodba koče na Okrešlju skoraj nasprotna. Po požaru leta 2019, ki je uničil priljubljeno planinsko postojanko nad Logarsko dolino, je Planinska zveza Slovenije s planinskim društvom Celje Matica začela gradnjo nove, sodobnejše koče. Projekt je bil ambiciozen — z trajnostnimi materiali, energetsko učinkovitostjo in sodobno zasnovo. A že med gradnjo je zmanjkalo denarja, kar je razkrilo strukturne težave financiranja planinske infrastrukture.
Za razliko od švicarskega modela, kjer je projekt podprla univerza in država, se je slovenski projekt zanašal na donacije, prostovoljstvo in omejena javna sredstva (najbrž bo težko zvedeti koliko so stali helikopterski prevozi, ki jih je izvajala vojska, …). Koča na Okrešlju je tako postala simbol nasedle investicije, ki kljub dobri volji ni mogla slediti viziji sodobne gorske arhitekture.
Foto: Josip Pelikan
Logarska dolina – preobremenjen raj
Vzporedno s tem se (potem, ko so celo poletje pridno pobirali vstopnino) v Logarski dolini, nad katere dnom stoji Okrešelj, odvijajo ukrepi za omejevanje prometa. Zaradi prekomernega turizma, ki je presegel nosilne zmogljivosti doline, so oblasti uvedle začasno zaporo za vozila dnevnih obiskovalcev. Cilj je zmanjšati gnečo, hrup in pritisk na naravno okolje.
Ta ukrep kaže, da se gorski prostor ne sooča le z vprašanjem arhitekture, temveč tudi z upravljanjem dostopa, trajnostjo in identiteto. Monte Rosa Hütte je odgovor na energetske in estetske izzive, Okrešelj pa na družbene in finančne realnosti. Logarska dolina pa opozarja, da gore niso neomejen vir doživetij, temveč občutljiv ekosistem, ki zahteva premišljeno ravnanje.
Copilot
* Švicarski frank je enako 1,07 EUR
* Koča na Okrešlju še ni dokončana, cena projekta se je v petih letih podvojila
