Intervju Nejc Kuhar

Planinski vestnik 2013/05

Ko glava misli, da ne more več, ima telo še rezervo

Nejc Kuhar, tekmovalni turni smučar, je svojo pot v hribe začel zgodaj v otroštvu. Njegov oče je gorski vodnik in kmalu je tudi sam spoznal lepote gorskega sveta. Vendar je šel korak dlje. Zarezal je v ledino tekmovalnega turnega smučanja in okusil, kaj pomeni dati vse od sebe na višji nadmorski višini, ob nestabilnem vremenu in povišanem utripu srca. Uspelo mu je. Sad njegovega napora so številni odlični dosežki, ki jih dopolnjujejo še visoke uvrstitve v vertical kilometru (Tekma, na kateri je potrebno na razdalji največ 5 km premagati 1000 m višinske razlike.). Kot zanj narejeni so torej športi, ki zajemajo gorsko okolje in strme poti. Ob poti navzgor ga spremljata in podpirata družina in žena, ki razumejo in sprejemajo, čemu se je potrebno odpovedati. Ostaja realen in ve, da se od tega ne da preživeti. Če ne bo šlo, bo skrbno premislil o smiselnosti svojega športnega udejstvovanja. A iz njegovih oči sijeta neizmerno veselje in žar, ki nemalokrat spremeni tok prihodnosti v pravo smer.

Na svoji spletni strani ste zapisali svoje sanje: “Uspeti v tem, česar sem se lotil.” Torej živite svoje sanje?
Moram reči, da jih, trenutno. So naporne, kot vsake. Delam, kar sem si želel. Lahko bi bilo boljše in trudim se, da bi bilo. Uživam v tem, kar počnem, in upam, da bo dolgo trajalo.
Udeležujete se tekem v gorskem teku in turnem smučanju. Dosegli ste zavidljive uspehe. Kaj vas motivira in zaradi česa dosegate uspehe?
Moj prvotni šport je turno smučanje, poleti pa gorski teki, zdaj tudi disciplina vertical kilometer, ki poleti dopolni trening. Čez poletje si izberem štiri ali pet tekem, da imam motivacijo za treninge. Za vertical kilometer, v katerem sem lansko leto dosegel največji uspeh, sem po mojem rojen. Pisan mi je na kožo, po konstituciji in vsem, kar sem delal in treniral do sedaj. V tujini je zelo uveljavljen, pri nas ga še nihče ne pozna. Za vsem stojijo leta in količina treninga. Tudi v vertical kilometru ne moraš biti rojen za to, brez treninga. Bilo je deset let načrtnega treninga, ampak takega, ki mi je ustrezal. S trenerjem za turno smučanje sodelujeva že deset let, vsa ta leta je bil trening na prvem oziroma drugem mestu.
S katerim trenerjem delate?
Že okoli deset let delam z Iztokom Cukjatijem, magistriral je na področju treninga vzdržljivega športa in treninga na višji nadmorski višini. Zdaj sva že dober tim, poznava se. On ve, kaj mi manjka, jaz mu povem, kaj bi lahko še naredila. Sodelovanje je res obojestransko. V turnem smučanju pred mano v Sloveniji nihče ni bil na tem nivoju. Učiva se in kdaj dobiva kakšen nasvet iz tujine. Ko si enkrat na takem nivoju, pa vsi skrivajo znanje. On pomaga s svojim znanjem, ki ga je pridobil med študijem, jaz pa s svojimi občutki, in ko vidim, kje mi kaj manjka, kaj je potrebno izboljšati.
So se treningi v desetih letih kaj spremenili?
Treninge vseskozi malo spreminjava. Glavnina je ista, spreminjava detajle. Letos sva veliko delala na položnih klancih, saj je bilo svetovno prvenstvo v verticalu precej položno. Spuste po skušam trenirati in zdaj, ko je sneg, se jih res da. (Intervju sva imela v sredini februarja, ko je bila snežna odeja obilna, op. p.) Prejšnji leti smo trenirali v glavnem na smučišču. Trening je vsak dan, med tekmami je kakšen dan pavze med tednom. Jeseni pa dva, tri mesece dvakrat na dan. Takrat samo treniram in počivam.
Za hribe vas je navdušil oče. Kako se je zgodil preskok na turno smučanje in kasneje na tekmovanja?
Oče je gorski vodnik in gorski reševalec. Odkar pomnim, smo hodili v hribe. Pri petih letih sem bil na Triglavu. Oba brata sta pri hoji v hribe jamrala, jaz pa sem vedno rad šel. Pozneje, pri desetih letih, sva hodila smučat, oče je imel turne, jaz alpske smučke. Živeli smo v Kokri. Na Jezerskem je najstarejša in najbolj znana turnosmučarska tekma pri nas. Potekala je v parih. Ati je rekel: “Dajva, greva poskusit.” Skupaj sva tekmovala, takrat me je zgrabilo in začel sem dirkati. Tekmoval sem po vsej Evropi. Večina tekem je v Alpah, Pirenejih in na Slovaškem, Norveškem. Izven Evrope zaenkrat svetovnega pokala še ni.
Tekmovalno turno smučanje ima več disciplin. Katera vam je ljubša, ali vam je ljuba katera izmed prog?
To mi je vedno težko odgovoriti. Klasična tekma in tekma parov potekata v hribih, vedno je lepa trasa, gremo na kak vrh. Če je lepo vreme, je še posebno lepo. Tudi če je tekma, sem v naravi, v hribih. Take tekme so najboljše. Recimo Mezzalama, ki gre čez štiritisočake, iz Cervinie, čez Breithorn. Po drugi strani je vertical takšna disciplina, ki iz človeka iztisne vse, maksimum moči in vzdržljivosti. V tem sem najboljši, dosegam odlične rezultate. Težko je reči, kje raje dirkam: v tem, kjer sem boljši, ali v tistem, kjer je lepše. Turno smučanje na sploh mi je zakon, uživam ne glede na to, kakšna tekma je.
Tekme v parih. Ker dva tekmujeta skupaj, gre za posebno tekmo. Kako je tekmovati v paru?
V parih tekmuješ s tistim, ki je tako dober kot ti. Dobro je, da sta tekmovalca čim bolj enakovredna. Pogoj je, da sta vso tekmo skupaj. Največ 50, 100 metrov narazen in skupaj morata preiti kontrolne točke. Dovoljena je pomoč, če je eden bolj utrujen, ga lahko drugi vleče z vrvico. Tekme so se obdržale zaradi varnostnega vidika, če se je kdaj komu kaj naredilo, je imel sotekmovalca, ki mu je pomagal. So zelo zanimive, saj gre za dvoboj parov. Ta tekma ni tako individualno naravnana, ponavadi se ne izčrpaš tako. Vse daljše tekme potekajo v parih, saj organizator ne more pokriti cele trase.
S tekmovalnim turnim smučanjem se v Sloveniji ukvarja malo ljudi. Kje najdete svojo dvojico?
Zadnja leta v tujini, predvsem v Italiji. Večino tekem dirkam skupaj s kolegom iz Arabbe, s Filippom (Filippo Beccari.). Novembra in decembra trenirava skupaj v Dolomitih. Dobro se poznava, veva za slabosti in prednosti enega in drugega. Pri nas na žalost šport ni tako razvit. Je nekaj dobro pripravljenih tekmovalcev, ni pa take baze kot v Italiji, kjer je 10 ali 15 tekmovalcev mojega ranga. Pri nas ni nobenega.
Po drugi strani vaši uspehi prispevajo k prepoznavnosti športa. Kaj bi se še lahko naredilo, saj bi tako prišli še sponzorji?
Turno smučanje se zadnja leta zelo razvija. Večinoma treniram na Zelenici, vsako leto se število smučarjev podvoji. Sam šport ljudje poznajo. Tekmovalna zvrst, nočem pretiravati, je naporna. Predvsem za mladino, za ženske, ki se težje odločijo za to. Dejansko poteka v hribih, na mrazu in tekme so dolge. Gre za nekakšen ekstremizem. Za samo tekmovalno zvrst ne morem reči, ali se bo tako uveljavila kot v tujini.
Rekreacijsko in tekmovalno. V čem vidite čar tekme? Ali s tem presegate svoje meje in spoznate, česa ste sposobni?
V bistvu je to preizkušanje samega sebe. V vsakem človeku je malo tekmovalnosti. Tudi med dvema rekreativcema, ki bosta šla na turo, je takoj malo tekmovalnosti. Eden gleda drugega: “Joj, ti si pa danes močan.” Nekdo se odloči, da gre na tekmo, drugi ne. Razlika je v opremi, za tekmo rabiš lažjo. V tujini hodijo na tekme predvsem zaradi tega, ker imaš vse vnaprej pripravljeno, trasa je urejena, za varnost je poskrbljeno. Vedo, da jim ni treba nič misliti. Postavijo se na start, naredijo lepo traso, po tekmi se družijo, spijejo kakšno pivo in dan je odkljukan. Drugačno je dojemanje tega športa.
Ena izmed disciplin je sprint. Je kdaj problem, ker tekmovalci hkrati začnejo, vam to povzroča težave?
Povsod so skupinski starti. Pri sprintu je kratek krog, dolg tri minute. Vsak se bori za najboljše mesto. Kakšnega res ne razumem, zakaj mi skoči na smučke, če je imel zraven prostor. Sprinti so taki, to je borba na izpadanje in tudi malo rokoborbe je vmes. Je pa zanimivo za gledalce, saj vso tekmo vidijo z enega mesta. Zelo dinamična in hitra tekma.
Je torej največ gledalcev na tekmah sprinta? Koliko jih v živo spremlja tovrstne tekme?
Odvisno je od vremena. Največ obiskovalcev je na dolgih, klasičnih tekmah. Zanimivo mi je, ko gredo ljudje v Franciji ob šestih zjutraj na vrh, na 2600 metrov, da pogledajo tekmovalce, ki gredo enkrat, največ dvakrat mimo, za tistih par sekund. Zgoraj se nabere tudi 10.000 ljudi, pravo mravljišče. Ko sem bil prvič na taki tekmi, nisem mogel verjeti. Nekoč sem pet minut pred vrhom hodil v koridorju, kot na Tour de France. Z zvonci cingljajo. Takrat rečeš: “Nekomu je dejansko mar za ta šport.” To je največ, drugje so navijači na vrhovih, na cilju in startu. Ne moremo se primerjati z alpskim smučanjem, saj je tu potrebno peš nekam priti.
Zadnji metri lahko odločajo o zmagovalcu.
Pri verticalu je zaključek v vzponu, pomembna je moč do zadnjega. Na klasičnih tekmah je zaključek v spustu, odloči, kdo je boljši smučar. Sprinte vedno dela glava, ko glava misli, da ne more več, ima telo še rezervo. Torej ali si se sposoben prepričati, da lahko greš, ali ne.
Tu verjetno največ pripomore psiholog.
Zaradi startov in ciljnih sprintov sem delal s psihologom. So manevri, ki jih lahko uporabiš. Pridobiš jih s kilometri, s prakso. Psiholog mi je dal smernice. Pripelje te do tega, da se soočiš sam s sabo. Ne spremeni on, sam moraš. Delam na tem področju, nekaj mi je že uspelo.
Zaradi tekem in treningov ste veliko odsotni od doma. Kako vam uspe ohranjati odnose z bližnjimi in prijatelji?
Vso zimo sem med vikendi odsoten in to že par let. V preteklosti sem bil prikrajšan za dijaška in študentska leta, ko so šli kolegi žurat, jaz pa ne. Med sezono, od decembra do maja, je treba reči ne. Če ne bi tekmoval, bi se lahko več posvetil kolegom in zdaj, ko sem poročen, tudi ženi. Z obojestranskim razumevanjem je vse mogoče. Jaz ne obžalujem let nazaj.
Ali se med tekmovalnim obdobjem najde prosti čas? Kaj počnete, da zbistrite glavo in se spočijete?
Takrat, ko sem prost, grem najraje z ženo v hribe. Poleti greva na potovanje, letos po sezoni na Filipine. Rad se odklopim za tiste tri tedne, ko ne razmišljam o športu in tekmah.
Torej imate podporo bližnjih?
Predvsem staršem se moram zahvaliti, da so me podpirali v prvih letih. Te priložnosti nimajo vsi, takrat so mi dajali vso podporo. Zdaj pa žena, ki me razume. Kdaj gre z mano na tekme, kadar je možno in ima čas. Prilagajati se je treba. Potem se na drugačen način oddolžim, ko sem prost.
Kaj pa glede finančne plati? Imate kakšnega sponzorja?
Z opremo sem preskrbljen. Od opremljevalcev dobim nekaj sponzorskih sredstev, med zimsko sezono nimam stroškov. Za življenje pa ni. Delam poleti in tudi pozimi. Profesionalec ne morem biti, da bi se le s športom ukvarjal.
Si predstavljate, koliko časa bi lahko vztrajali v tekmovalnem turnem smučanju?
Pri vseh športnikih je tako, da trenirajo in tekmujejo, dokler uživajo. Ko enkrat ne uživaš več, ti postane odveč, nimaš motivacije. Za vrhunski trening potrebuješ ogromno motivacije, da treniraš tri, štiri ure na dan, če zunaj dežuje, ali je plus ali minus. Če uživaš v tem, boš treniral. Nekateri na vrhuncu nehajo, ker so dosegli, kar so si želeli, in jim nato pade motivacija. Drugi uživajo do štiridesetega leta. Osebno težko rečem, ali bo to še dve, tri leta ali deset. Cilje imam, če mi jih bo uspelo doseči, se bom potem odločal, kako naprej. Veliko je odvisno od finančne plati. Če ni finančnega varstva, se ne da iti z glavo skozi zid.
Kaj pa bližnja prihodnost? Kakšni so vaši cilji za letošnje leto?
Zdajle čim bolj dirkati do konca sezone. Na velikih tekmah, klasikah, ki so še. Poleti bom odtekel kakšen vertical kilometer in se poskusil čim bolj pripraviti na naslednjo sezono. S trenerjem imava nekaj idej in bližnjic, kjer bi lahko pridobila. Za naslednjo sezono bom še vztrajal, potem se bom spet odločil, kako naprej. Zaenkrat sem še motiviran in uživam v tem.
Ste si tekmovalci med sabo podobni, vas povezujejo isti motivi in želje?
Zdi se mi, da smo si zelo podobni. Cela turnosmučarska karavana, vsi so sproščeni in odprti. Na tekmah se pogovarjamo o različnih stvareh in se šalimo. Zelo odprta družba in preprosti ljudje. Med njimi se zelo dobro počutim. Nikoli mi ni težko. Tudi če sem sam iz Slovenije, se dobro ujamemo in me lepo sprejmejo.

Sara Femec