Planinski vestnik 2011/07
Alpinist, ki skrbi za gorniško kulturno dediščino
John Porter, po rodu Američan, je leta 1970 prišel na podiplomski študij na univerzo v Leedsu in ostal v Veliki Britaniji. Plezati je začel že doma v gorah White Mountains v New Hampshiru. V Angliji je v univerzitetnem plezalnem klubu spoznal nadarjene plezalce, med njimi Rogerja Baxterja Jonesa, Ala Rousa, Alexa MacIntyra, Joeja Taskerja in druge. Bil je med začetniki hitrega načina plezanja s čim manj opreme. Med njegove pomembnejše vzpone spadajo zimsko prečenje Tater, južna stena Čangabanga, zahodni greben Everesta pozimi; plezanje v južni steni Anapurne in na SZ grebenu K2 so prekinili zaradi smrti članov odprave, Alexa MacIntyra oziroma Ala Rousa.
Porter z družino živi v Lake Districtu in počasi piše knjigo o generaciji plezalcev iz 70. in 80. let, ki je zaradi smrti v gorah skoraj izumrla.
Še vedno plezate?
Da. Imel sem dve nesreči, v katerih sem si poškodoval vezi in drugič zlomil levo koleno. Moram biti previden, plezam lažje smeri. Počasi napredujem, rad bi se vrnil v Himalajo. Starčevske ambicije (65 let) po nižjih vrhovih.
Mislim, da je to zelo zdrava ambicija in spodbuda za rehabilitacijo.
Ni lahko. Zadnjič sem vprašal zdravnika, kaj lahko počnem. “Vse, kar hočete.” O, fino, torej grem lahko plezat. “Hmm, to pa še ne.” Kaj pa smučanje? “Absolutno ne.” Torej večinoma hodim in kolesarim ter si počasi nabiram moči.
Ste sekretar Mountain Heritage Trusta. Kakšen je namen tega sklada?
Ustanovljen je bil z namenom, da bi postal gorniški muzej. Imeli smo že nacionalni gorniški muzej, ki ga je vodila druga organizacija. Ko je zašla v finančne težave, so ga zaprli. Glavni namen MHT je zbiranje in ohranjanje artefaktov, filmskega in pisnega gradiva generacije 20. stoletja. Sem član odbora Alpine Cluba, ki ima ogromno starih knjig in stvari, toda do sedaj nihče ni zbiral gradiva 20. stoletja od ljudi, ki jih dobro poznam, na primer Douga Scotta, Chrisa Boningtona, Joeja Taskerja, Petra Boardmana (Joeja Taskerja in Petra Boardmana so 17. maja 1982 zadnjič videli na severovzhodnem grebenu Everesta. Njuni družini sta leta 1983 ustanovili spominski sklad Boardman-Tasker, ki vsako leto podeli nagrado za najboljšo knjigo na področju gorniške literature.). Morda sedaj ni zanimanja, toda pomembno je ohraniti dediščino. Glavni namen ni v tem, da bi vse arhivirali, temveč da vemo, kje se kaj nahaja. To je vse pomembneje tudi za razumevanje zgodovine. Včasih pogledam v Wikipedio. Ljudje sami pišejo svoje zgodovine, vendar so pomembni pisni viri, ki kažejo, kaj se je dejansko dogajalo. Prirejamo veliko razstav, na voljo imamo dokaj velik razstavni prostor v muzeju v Keswicku. Sodelujemo z Alpine Clubom, da imamo lahko razstave v raznih krajih po državi.
Ste eden od ustanoviteljev filmskega festivala v Kendalu.
Festival smo leta 1980 ustanovili z Jimom Curranom in Brianom Hallom. Film takrat ni bil v ospredju tako kakor danes. Oprema je bila precej dražja, večja in težja. Prvotno je bil to festival planinske fotografije in knjig. Imeli smo sicer nekaj filmov, vendar je bil poudarek na fotografijah, ki so jih posneli ljudje, ki so bili takrat širši javnosti še neznani, tudi Stephen Venables (Prvi Britanec na Everestu brez dodatnega kisika – leta 1988.) in celo Doug Scott. Potiho smo upali, da bomo na ta način zbrali denar za odpravo na zahodni greben Everesta pozimi, kar pa se ni uresničilo, saj smo popolnoma napačno ocenili stroške takega festivala.
Omenili ste pisno gradivo. Kako je s pisanjem o plezanju in gorah v Britaniji?
Mislim, da imamo srečo, ker imamo tako tradicijo. Prve plezalske zgodbe ni napisal alpinist, pač pa filozof in pesnik Samuel Coleridge (1772–1834), ki je rad poplezaval v Lake Districtu. Napisal je napeto zgodbo, seveda v romantičnem stilu, kako se je zaplezal v skalah. Romantična stran možganov odpre srce goram. Lahko smo srečni, ker v Britaniji natisnemo veliko dobrih gorniških knjig, ki so zelo priljubljene. Imamo Boardman-Taskerjevo nagrado za gorniško literaturo, vsako leto izide več knjig o plezanju in gorah kakor v vsej Evropi skupaj. Čeprav ta podatek morda ni popolnoma natančen, ni daleč od resnice.
Glede tega vam zavidam. V Sloveniji žal ni tako.
To je čudno, saj ima Slovenija glede na število prebivalcev najvišji odstotek dobrih plezalcev na svetu. Silvo (Karo) mi je na vprašanje, s čim se še ukvarja poleg festivala, odgovoril, da premišljuje tudi o knjigi. To je pomembno. Knjige naj ne bi bile dnevniški zapiski, temveč pisanje o ljudeh in njihovih izkušnjah. Najboljše so tiste, ki bolj kakor dogodke opisujejo izkušnje.
Preplezali ste južno steno Čangabanga. Dve leti pred vami sta Joe Tasker in Peter Boardman preplezala zahodno steno. O tem sta napisala knjigi, vsak iz svojega zornega kota. Ste ju prebrali?
Seveda. Prebral sem vse, kar sta napisala. Sam še nisem napisal knjige, saj sem vedno mislil, da ne morem pisati tako dobro kakor Pete in Joe.
Tega ne morete vedeti, dokler ne poskusite.
Ko bom našel čas, bom morda skušal zložiti skupaj nekaj, kar bo, upam, berljivo.
Kako je bilo plezati z ljudmi, kot so Chris Bonington, Alex MacIntyre(Alex MacIntyre 1954–1982, umrl na Anapurni.) ali Al Rouse(Alan Paul Rouse 1951–1986, umrl na K2.)?
Z Alexom sva pripadala drugačni kulturi kakor Chris, ki je bil na velikem nacionalnem ekspedicijskem vlaku. Medtem ko sva bila z Alexom kakor v majhnem čolnu, ki je skušal slediti supertankerju, je imel on veliko denarja in podpore, v tistih časih so bile namreč nacionalne ekspedicije še pomembne. Vse sva skušala opraviti s čim manjšimi stroški in čim manj opreme, nihče ni veliko pričakoval od naju niti se ni posebej zanimal za najino početje. Toda Chris je spodbudil veliko ljudi, tudi mene. Izdelali smo majhne letake, na vrhu seznama stvari, za katere smo prosili (kosmiče, čokolade, sokove itd.), pa smo napisali Chrisovo ime. Nič ni imel proti temu, bil je zadovoljen.
S Chrisom sem začel plezati razmeroma pozno, saj je bil on na drugem tiru kakor jaz. Z njim sem bil na nekaj odpravah. Obema je začelo zmanjkovati soplezalcev, kajti to je nevarna igra. Dobro sva se razumela. On je profesionalec, ki živi od plezanja, jaz pa amater. Ne vem, kaj bi se zgodilo z Alexom in Alom, če bi bila še živa, verjetno bi postala profesionalna plezalca. Ko sem plezal z Alexom, sem vprašal: “Kaj je zdaj na vrsti?” “Pa pojdiva pogledat tisto.” “Kako dolgo bo trajalo, en dan?” “Mm, morda pa res samo en dan.” Pa sva šla. Čez tri dni sva brez hrane sedela v bivak vreči. Pa je dejal: “Morda bi morala naslednjič vzeti s seboj kaj za pod zob.”
S prijateljem se dostikrat pogovarjava o britanskih plezalcih. Nimajo visokih gora, imajo pa hude zime. Pridejo v Alpe, izberejo težavno smer in jo zlezejo. Kaj jih žene v težke, drzne vzpone?
Imamo skrivno orožje, Ben Nevis na Škotskem. Če hočeš biti dober v Nevisu, moraš veliko plezati v Alpah, haha, in ne obratno. Imamo tradicionalno plezanje, pri katerem ne smeš pasti, kajti če padeš, umreš. Ko prideš v Alpe, je povsod polno klinov. Torej tradicionalno plezanje, malo frustracije, malo iz kljubovanja. Ko prideš v Alpe, je skoraj prednost, da nimaš visokih gora. Prideš in rečeš vau, pojdimo tja gor. Seveda je lahko nevarno, morda podcenjuješ stvari, dokler jih ne poskusiš.
Mi smo šli skozi vajeniško dobo. Star sem bil trideset let, preden sem šel nad šest tisoč metrov. Po skoraj dvajsetih letih plezanja torej, bila je dolga učna doba. Zavedali smo se tveganja, trdo smo delali, a v telovadnice nismo hodili, nismo metodično trenirali. Precej smo tekli, vedeli smo, da moraš veliko plezati, če hočeš biti dober.
Ste imeli dobre učitelje?
Da, nekaj zelo dobrih. Rodil sem se v Ameriki. Pri trinajstih sem spoznal nekaj let starejšega Nemca. Veliko je plezal, poznal je ekstremno plezanje. Amerika je bila takrat precej konservativna glede plezanja. Bil je moj prvi mentor. Žal je umrl v plazu, ko sem bil star sedemnajst let. To je bila moja prva izkušnja s smrtjo, ki mi je morda sooblikovala življenje.
Ko sem prišel v Anglijo, sem imel srečo, da sem plezal z nekaterimi zelo dobrimi skalnimi plezalci. Bili smo ena tistih srečnih generacij, ki je rasla skupaj in učila drug drugega. Imeli smo idole, kot so Joe Brown, Don Whillans in Dougal Haston (Dougal Haston 1940, Currie na Škotskem–1977, Leysin v Švici.), vendar nismo nikoli plezali z njimi. Hoteli smo biti tako dobri kakor oni.
Ste jih videli plezati?
Da, na koncu sem bil dober prijatelj z njimi. Za Dougala sem celo delal, ko je vodil smučarsko šolo v Leysinu. Ko sem bil brez denarja, sem mu pomagal pri vodenju. Z Donom nisem nikoli plezal, sem pa spoštoval njegovo modrost.
Jim Perrin je napisal zelo dobro biografijo o Donu Whillansu.
Ja, je zelo dobra, toda v knjigi nekaj manjka … Don je bil lahko zelo nasilen, zato ima naslov The Villain (Hudobnež, zlobnež, lopov, lump, falot, neotesanec.): The life of Don Whillans. Bil je zelo zabaven, poln življenja. O njem je Leo Dickinson posnel film …
… videli smo ga na lanskem gorniškem festivalu …
ki pokaže še drugo Donovo plat – bil je zajebanc, toda duhovit zajebanc.
Ste kdaj plezali s Slovenci?
Nekoliko. Dvakrat sem bil v Paklenici. Vprašali ste, kako Britanci hodijo v visoke gore. Kako pa Slovenci hodite v Himalajo, ko nimate visokih gora? No, imate Triglav. Odkril sem eno vaših skrivnih orožij – Anića kuk. Ko sem bil prvič tam s Tomažem Humarjem, me je lopnil po rami in dejal: “John, poslušaj. Tukaj velja samo pet pravil: stiskaj, stiskaj, stiskaj, ne misli, ne padi.” Še enkrat me je lopnil po rami in vprašal: “Veš, zakaj se moraš držati teh petih pravil?” Pokazal je razcefrano vrv, ki se je pozibavala v vetru. “To se zgodi, če padeš.” Skala je zelo ostra. Sedaj je morda več svedrovcev, toda ko sem bil tam, je bilo nekaj runoutov (Razdalja med zadnjim vpetim varovalom in pozicijo plezalca.) kar grozljivih. Opravil sem tudi tri solo vzpone, bilo je zelo lepo.
Ste član več festivalskih žirij po svetu. Bral sem neko vašo utemeljitev za knjižno nagrado, za katero ste dejali, da če je bila knjiga napisana zaradi vzpona in ne obratno, obstaja možnost, da bo dobra.
Plezanje je vedno na prvem mestu. Tudi če si profesionalen plezalec in postaviš pustolovščino na drugo mesto ter se sprašuješ, kaj boš storil za naslednjo knjigo ali film, obrneš stvari. To se danes dogaja. Ljudje iščejo načine, kako zaslužiti. Morda bo zvenelo ekstremno, toda poglejte 30. leta in nemške plezalce, ki so šli v Eiger. Zanima me, če so vedeli, kaj delajo. Če so imeli zveze z nacistično stranko (Heinrich Harrer je bil član nacistične stranke NSDAP.), nisem prepričan, da se to tako zelo razlikuje od tega, da si danes povezan npr. z North Faceom. Morda je to malce radikalno, toda saj razumete … Ljudje čutijo strast do športa; nekdo pravi, lahko greš plezat ali pa delat od devetih do petih. Dobro, grem pa plezat.
Toda dogaja se, da se vrednote in etika zaradi strasti do športa malce izgubijo. Najslabše pa je, da se plezanje dostikrat zamenja za turizem, zlasti v visokih gorah. Kam gremo letos? Na plažo Balija ali na Everest? Pojdimo na Everest, tam še nismo bili.
Reinhold Messner je nekoč dejal, da danes lahko skoraj vsaka gospodinja pride na Everest.
To ni daleč od resnice, zahvaljujoč šerpam.
In potem pride do tragedij, kakršne so bile leta 1996 na Everestu ter na K2 leta 1986 in pred tremi leti.
Ko smo bili leta 1986 pod K2, še ni bilo komercialnih od prav. Ljudje smo bili kot ena velika skupnost, bilo je veliko dobrih plezalcev, Renato Casarotto, Jerzy Kukuczka, Kurt Diemberger, Julie Tullis, Wanda Rutkiewicz … Nihče se ni zanašal na druge, vsak je prenašal svojo opremo. Ljudje so bili tam predvsem zaradi avanture in plezanja.
Če plezaš, moraš možnost, da boš umrl, vzeti v zakup in se je v ozadju vedno zavedati. Skušaš biti previden, kot je le mogoče.
To si dolžan drugim ljudem. Čudno je, da razumeš, da bi lahko sam umrl, toda nikoli ne verjameš, da bi se to lahko zgodilo tvojim prijateljem. Ko pride do tega, je veliko težje. To je čudno. Kriviš sebe: zakaj tega nisva naredila drugače, izbrala druge linije, bila hitrejša …
Mire Steinbuch
