Planinski vestnik 2012/01
Virtuoz strmih smučin
Alpinistično smučanje pri nas se očitno ni začelo leta 1972 s spustom čez vzhodno pobočje Škrlatice. Do te ugotovitve sem prišel kar kmalu po tem, ko sem se zapletel v pogovor s Kranjskogorčanom Francijem Mrakom, ki je bil, kot kaže, pravi prvi pionir alpinističnega smučanja pri nas, ni pa o svojih spustih ne govoril ne pisal. Njegov oče je bil alpinist in ga je s seboj v hribe vodil že kot kratkohlačnika. Franci je bil že takrat navdušen smučar in med sestopi na zimskih turah je začel razmišljati o smučanju z vrhov, zato je že v zgodnjih najstniških letih začel s sabo jemati smuči. Po strmih pobočjih in grapah je začel smučati v sezoni 1957/58. Potem je šel k vojakom. Dve leti po vrnitvi iz vojske je tekmoval v alpskem smučanju, od leta 1965 (takrat je štel 25 let) pa je vedno pogosteje užival v strmih smučinah, dokler se niso začele težave s koleni. Seveda pa še vedno vsak dan pozimi smuča v Kranjski Gori. Bil je tudi član Smučarske zveze in je poučeval tekmovalce.
Foto. arhiv Francija Mraka
Je takrat še kdo poleg vas smučal po strmih pobočjih in grapah?
Nikogar nisem poznal, ki bi se pred mano ali sočasno ukvarjal s strmim smučanjem. Ljudje si niti niso predstavljali, kaj počnem, zato sem ob odhodu od doma rekel, da grem samo malo na Vršič. O spustih nikoli nisem debatiral niti si nisem nič beležil ali poimenoval smeri, vse sem zadržal zase. Skoraj vse sem presmučal sam, izjemi sta bila spusta s Triglava leta 1973 in po Pallavicinijevem ozebniku leta 1978.
Kateri spusti so vam najbolj ostali v spominu iz mlajših let oz. od takrat, ko je bilo smučanje z vrhov gora šele v povojih?
Pogosto sem se podal na Mojstrovko, v prvo snežno grapo desno od Vratc (lokacijo smeri sva določila ob pomoči fotografij – tu govori o Butinarjevi grapi, Mrak teh imen takrat ni poznal). Bilo je super dobro, fino napeto. Z vrha Mojstrovke sem šel na Šitno glavo (danes ji pravimo Smer ob rebru), vmes med njima pa še skozi dva prehoda z grebena (Pripravniška in Župančičeva smer). Jalovčev kuloar mi je vsekakor ostal globoko v spominu. In grapa iz Velike dnine v Krnico, a ne običajni pristop, malo bolj desno, če gledaš od spodaj, sem šel. S Špika sem smučal po Kačjem grabnu, smučal sem tudi z Begunjščice naravnost proti Domu na Zelenici (Osrednja grapa) …
Leta 1967 sem smučal v Prisojniku, in sicer z vznožja ledenika v Škednju v Krnico. To smer sem si ogledoval kar deset let, preden sem se je lotil. Zgoraj se je dalo smučati po ledeniku, zato sem nekajkrat vlekel mladince na trening tja gor. Ni pa se dalo smučati od ledenika do vznožja stene, tam je bilo treba peš. Enkrat pa je nabutalo snega in sem smučal do dna. Spodnji konec je bil pa sploh nor! Ja, res napeto. Kar nekajkrat sem razmišljal, ali bi zavil ali ne bi zavil … Sicer sem pa vedno zavijal, kadar sem smučal. Normalno. Za Akom nad Tremi macesni smo imeli enkrat tekmo, junij je že bil, pa sem se odločil in skočil v grapo. Pa je bila presmučana še Jugova grapa. (smeh)
Kakšna je bila vaša oprema takrat in kako ste se pripravljali na spust?
Smučal sem s smučmi, dolgimi 200–205 centimetrov, ki so jih prav za mojo težo naredili v Elanu; sodeloval sem namreč pri razvoju smuči in sem jih tudi testiral. Vedno sem se po smeri spusta najprej vzpel peš, da sem pregledal teren. Dereze in cepin sem uporabljal zelo redko, vedno sem čakal in pazil, da so bile idealne razmere: brez ledu, firnček (srenec, op. p.) centimeter ali dva. Bil sem tudi v navezi z vremenarji na Kredarici, ki sem jih večkrat po telefonu povprašal o razmerah. Nikoli nisem izzival v slabih razmerah in zato nimam nobenih izkušenj z zdrsi in plazovi.
Razmere so bile torej odločilne. Je še kaj drugega vplivalo na to, da ste se spustili po preplezani smeri ali ne?
Ja, se mi je tu in tam zgodilo, da nisem bil razpoložen in se nisem spustil na smučeh. Ne velikokrat, a tu in tam se zgodi. Pa pošlihtano moraš imeti v glavi, da vse klapa, ker napak ne sme biti. Nikoli nisem imel težav, vedno se je krasno izteklo. Nehal sem zaradi težav s koleni in … star sem ratal.
Nekaj časa ste bili član Smučarske zveze in sodelovali ste pri izobraževanjih in treningih. Ste pogrešali strme smučine, kadar ste bili na urejenih smučiščih?
V letih 1978–1982 sem bil na Smučarski zvezi in sem s tekmovalci hodil na priprave v tujino, kar je bila zame pravzaprav odlična priložnost, saj sem imel možnost presmučati vse, kar se je dalo: v Cervinii, okoli prelazov Stelvio, Tonale, Monte Cristallo … Tam sta dva kuloarja, madona, sta dobra! (zamišljeno) Tam sem tudi nekaj poslikal, le kje so tiste slike? Bilo je pa tako, da so po koncu treningov tekmovalci šli na kosilo, jaz pa v grape. Užival sem, da to ni res!
Prej ste omenili smučanje po Pallaviciniju v Grossglocknerju. Na spletu lahko najdemo tudi posnetek spusta. To pač ni bil mačji kašelj, pa še snemali ste ga!
V časopisu sem zasledil zapis o Saudanovem spustu po severozahodni steni Eigerja (Sylvain Saudan, alpinistični smučar.) in z Vanjo Matijevcem sva že načrtovala njegovo ponovitev. Pred tem pa je Matijevec organiziral spust po Pallaviciniju. V hitenju sem pozabil gojzarje, zato sem ves vzpon opravil v pancarjih. Presmučala sva spodnjo tretjino vstopnega žleba s škrbine, celega pa ne, ker je bil tam led. Ta spust je bil moj najlepši od vseh in tudi eden najbolj strmih.
Posebno doživetje je bilo snemanje reklame …
Ja, reklamo za 3 x 3 smo snemali na Voglu. Janez Brojan je bil vodja. Bilo je slabo vreme in sem šel smučat samo jaz. Pa še iz helikopterja sem moral skočiti, ker pilot ni upal pristati. Snemal je nek Primorec, ki me je skoraj pokozlal, ko je iz helikopterja visel s kamero v rokah. Spustil sem se po Šiji v neznano, pojma nisem imel, kako bo, ampak bil sem previden, tako da je bilo varno. Fajn je ratalo, smučal sem dobro in snemalec je dobro posnel.
Vsako leto ste imeli smučarsko srečanje pod Triglavom. Kako so potekali ti dnevi?
27 let sem vsako pomlad hodil na organizirani triglavski smuk na Staničevo kočo. V četrtek smo šli iz Krme gor, da smo odkopali in pripravili kočo, v petek pa sem jo vsako leto, če so le bile razmere prave, mahnil proti Triglavu; največkrat kar sam, mislim, da dvakrat je šel pa še Brojan z mano. Vzpel sem se tako visoko, kakor so dovoljevale razmere – večkrat povsem do grebena med Malim in Velikim Triglavom. Od tam sem smučal na ta malo snežišče in naprej na ledenik. Zgodilo se je tudi, da sem moral skočiti čez skale, večinoma pa je bilo vedno dovolj zalito s snegom. V soboto smo imeli fešto, v nedeljo pa se je šlo nazaj v dolino. Ampak pogosto sem ob nedeljah šel spet gor proti Triglavu. Leto za letom.
Od vseh vaših spustov je najbolj znan prvi spust s Triglava, ki mu je prisostvoval znani humorist Tof. Mi zaupate, kako je prišlo do tega?
O triglavskem smuku je pogosto pisal Janez Krušič, ki je rad zapisal, da sem jim dopoldne včasih popestril s kakšnim izjemnim, vrtoglavim smučanjem. Tof je to prebral v časopisu in mi vrgel kost; sam prej nisem niti pomislil na spust z vrha Triglava. S Tofom smo leta 1973 dostopali po običajni zavarovani plezalni poti s Kredarice, in sicer smo morali hoditi celo po skalah, ker ni bilo povsod dovolj snega, drugače pa so bile snežne razmere kar ugodne. Po grebenu smo smučali kar naravnost, če je šlo prehitro, pa smo zavijali. Zelo malo jeklenice je gledalo iz snega, tu in tam pa je bil na grebenu del smuči v zraku. Najtežji del je bil z Malega Triglava. Spusta v območju poti na Kredarico potem nisem več ponavljal, se mi ni zdel ne vem kaj. Leto dni kasneje sem smučal z vrha Triglava v območju poti do sedla in nato naravnost na ledenik.
Katera smučarska smer s Triglava vam je najbolj pri srcu?
Krasna je tista v zahodnem delu stene nad ledenikom (s pomočjo fotografij sva ugotovila, da je to smer, ki poteka ob Dolgi Nemški smeri – v arhivih je imenovana tudi Z vrha na začetek Kugyjeve police, od spusta po njej leta 2009 pa Po grapi s severnega grebena). Ko sem smučal tam, je bilo noro, idealno zasneženo, po grebenu je šlo v redu, nič problematičnega. To je bilo vriskanja in navijanja pri Staničevi koči! V grapi z grebena sem naredil le tri ali štiri zavoje, ker je bila preozka za moje smuči, naklonina pa se mi ni zdela nič posebnega. Še posebej pa mi je bil všeč varen iztek te smeri – ne tako kot v Pallaviciniju. To smer sem smučal kot zadnjo z vrha okoli leta 1985. Kasneje sem se še nekajkrat peljal s sedla med Malim in Velikim Triglavom na ledenik.
Kaj pa mislite o abručanju in spuščanju po vrvi?
Abručanje … Na primer Hudičev žleb – tisto lahko poabručaš, tisto ni smučanje. Isto, kot da bi se po riti zapeljal dol. Moraš narediti ovinek, a ne! Da bi se pa s štrikom smučal? Ne, ne, greš drugam ali pa počakaš na boljše pogoje. Ali smučaj ali pa pojdi na lažji teren.
Vam je ostalo kaj neuresničenih načrtov?
Je, ja. Premalo časa … Aktivno sem smučal nekje do 45. leta in še malo čez. Smeri pa so se tudi ponavljale. Česa novega potem nisem več presmučal. Opazoval in načrtoval sem smučanje prek severne stene Razorja v območju Kugyjeve smeri, pa se ni izšlo, saj ne vem, zakaj ne. Ko je zaradi težav s koleni šlo že h koncu moje smučarske kariere, mi je pa v oči padel Stenar. Krasna flanka. Ne vem, kako da je nisem opazil že prej.
Jaka Ortar
