Planinski vestnik 2014/05
Slovenska alpinistična zgodba je v svetu premalo znana
Avtorica štirih knjig o alpinizmu, urednica ali sourednica nadaljnjih štirih. Prosti čas preživlja v naravi, bodisi v gorah bodisi v svojem vinogradu. Prideluje vino. Članica žirije 8. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale. Zdi se mi, da je nekoliko deloholika. Bila je prva med enakimi, ko se je bilo treba odločiti, da bomo v žiriji delali do poznih večernih ur. Za njeno veselo, lahkotno zunanjostjo se skriva pronicljiv, raziskovalen in radoveden duh. Leta 1986 je kot prostovoljka začela delati pri Festivalu gorniškega filma v Banffu. Čez dve leti je napredovala na mesto festivalske direktorice, na katerem je ostala dvajset let, in ustanovila oddelek za gorsko kulturo. Pod njenim vodstvom je festival iz tridnevnega nacionalnega dogodka zrasel v devetdnevni svetovno znan praznik gorniškega filma.
Foto: The Banff Centre
Kaj delate kot svetovalka za gorsko kulturo?
Večinoma sodelujem s festivali, vendar ne samo to. Trenutno pomagam pri programski shemi centra za gorsko kulturo na Poljskem, katerega gradnja še ni končana. Sodelujem s centri za gorsko kulturo, včasih svetujem filmskim festivalom pri programih ali iskanju sponzorjev in podobno. Na univerzah, festivalih ali v gorniških klubih predavam o različnih temah s področja gorske kulture. Bila sem kuratorka na mnogih razstavah, povezanih z gorami.
Ste gorniško literaturo začeli pisati zaradi sodelovanja pri festivalu gorniških filmov v Banffu?
Da, a ne takoj. Ko sem kot prostovoljka sodelovala pri festivalu, je bilo moje delo zelo specifično, delala sem z žirijo. Šele po nekaj letih sem začela premišljevati o pisanju. Seveda sem se zanimala za gorniško literaturo, jo brala in vabila avtorje predavati v Banff, vendar sem o pisanju začela premišljevati šele po kakšnih desetih letih.
Leta 2006 ste se odpovedali mestu podpredsednice Centra Banff, da ste se lahko popolnoma posvetili pisanju. Katero področje v zvezi z gorami vas najbolj zanima?
Alpinizem. Delala sem na različnih projektih, povezanih z gorami, vendar so alpinistične zgodbe postale zame skoraj strast. Značaji vzbujajo zanimanje in privlačijo pozornost. Skoraj nemogoče je, da take knjige ne bi pritegnile bralcev.
Vaša knjiga Inspiring Creativity(Spodbujanje ustvarjalnosti.) je posvečena 75-letnici Centra Banff. Nam lahko poveste kaj o tej ustanovi?
To je čudovit kraj. Počutim se kot najsrečnejši človek na Zemlji, ker lahko delam tam. To je vsestransko razvit kulturni center, v katerem so opera, filmska produkcija, ples, glasba, gorniške dejavnosti, učenje voditeljskih spretnosti; goji širok spekter dejavnosti in izobraževanj. Najboljše pri tem je, da se Center nahaja v nacionalnem parku med gorami, v tem majhnem mestecu Banff (3,93 km2, 7251 stalnih prebivalcev. Turizem je glavna gospodarska panoga, okoli tri milijone turistov na leto.) pod goro Tunnel. Staro indijansko ime zanjo je Speči bizon, ker od strani spominja nanj. Staroselci pravijo, da je to sveta gora. Ko opazujem čarobnost dogodkov v Centru, mislim, da imajo prav. Za kulturni center je relativno izoliran, po navadi so v središču mest. Ljudje z vsega sveta prihajajo, da bi tu preživeli kakšen mesec, delali na projektih in se spoznavali z ljudmi z drugih področij. Filmar iz Londona na primer debatira s pisateljem iz Vancouvra in nato končata v skupnem projektu. Take stvari se dogajajo tam.
Smem reči, da je Tomaž Humar na vas naredil tak vtis, da ste napisali njegov življenjepis, za katerega ste prejeli več mednarodnih nagrad za gorniško literaturo(Tomaž Humar, prevedena v slovenščino in italijanščino, zanjo je prejela tri mednarodne nagrade za gorniško literaturo.)? Kaj vas je pri njem najbolj impresioniralo?
Hm … več stvari … Najprej sem želela nagovoriti njega, naj napiše knjigo. Plezala sva v Paklenici, ne tako dolgo po njegovi nesreči, še vedno je teže hodil kakor plezal. Nekega večera, zbrala se nas je večja družba, je pripovedoval zgodbe. Rekla sem: ”Tomaž, to so fantastične zgodbe, navdihujoče, in vse tiste operacije. Napiši knjigo.” Odgovoril je: ”Ja, ja, dobra ideja, spomni me še kdaj.” Pa sem ga gnjavila še naprej, dokler ni rekel: ”Kar ti jo napiši.”
Name je velik vtis naredila njegova energija, nepopustljivo vztrajanje, seveda tudi plezanje. Njegova nesreča je primer človeka, ki “Ne” ne sprejme kot dokončni odgovor. Hotel je vstati z vozička, hoditi; h koliko zdravnikom, v koliko držav je šel, da so mu končno usposobili nogo. In potem Nanga Parbat. Preveč govoric se je širilo okoli. Bilo je precej očitno, da bo to treba opisati.
Kaj mislite o njem danes, z daljše časovne razdalje?
Lansko jesen sem o Tomažu napisala esej z naslovom Iskanje Humarja. Po nekaj letih od najinega znanstva, z njim sem preživela kar nekaj časa, ugotavljam, da bi bil lahko eden od mojih zgodnjih instinktov pravilen. Imela sem občutek, da je tragičen značaj
Ja?
Ne želim preveč dramatizirati. Čeprav je bil javna osebnost, družaben, njegov stisk roke … in je deloval kot veseljak, skoraj kot klovn, sem bila prepričana, da v resnici ni tak. Zasebno je bil zelo resen in zadržan. Tomaž je bil skoraj kot razcepljena osebnost. Včasih je lahko to dobro, toda pri njem sem imela občutek, da se ti dve osebnosti v njegovi notranjosti borita ena z drugo. Če upoštevate, kaj je počel kot alpinist … vedno sem menila, da je pri njem to nevarna kombinacija. O tem sva se pogovarjala, celo razjezil se je name. Torej – če pogledam nazaj, čutim, da je bil tragična oseba.
Da, bil je pod pritiskom medijev …
… velikim pritiskom, in tudi osebnih zadev doma.
Plezali ste po vsem svetu, bili ste v Julijskih Alpah. Ste plezali tudi tam?
Da. Ampak, kot prvo, sem popolna amaterka, ne plezam preveč dobro, da smo si na jasnem.
To ni pomembno.
V Julijcih sva bila z možem na nekaj vrhovih, sva bolj poplezavala. Šla sva čez Prag na Triglav. Enodneven izlet, bil je dolg dan, v gorah je bilo še dosti snega, na vrhu je bilo čudovito, vznemirljivo. Bila sem na treh ali štirih vrhovih. Plezala sem še v nekaj plezališčih. Slovenske gore so enkratne, resnično.
Se vam ne zdijo krušljive, naložene?
To me ne moti, Rockies (Skalno gorovje, op. M. S.) so ravno taki. Pravzaprav še slabši.
Bili ste članica žirije mnogih filmskih in knjižnih festivalov po vsem svetu. Kakšna je njihova vloga pri širjenju priljubljenosti gorske kulture?
Gorsko kulturo vidim podobno kakor glasbeno. Če ste glasbenik, imate svoje glasbene prijatelje, s katerimi nastopate in se družite, toda izven tega je skupnost ljudi, ki se zanimajo za glasbo, igrajo kako glasbilo, obiskujejo koncerte, so morda pokrovitelji, berejo o glasbi ali jo poslušajo.
Gorska kultura je središče globalne skupnosti ljudi, ki jim je mar za gore zaradi različnih vzrokov. Morda jih privlači literatura, film, plezanje, znanost ali hrana, določen tip hribovske kuhinje. Obstaja cela vrsta dejavnosti in vzrokov, vprašanj, ki se osredotočajo na gorsko krajino in povezujejo ljudi. Del tega je tudi navdih. Zaradi naravne pokrajine, ki vzbuja spoštovanje, čudenje in občudovanje, mislim, da ima gorska kultura možnost, da je vir navdiha ljudem, ki ne živijo v gorah, ki imajo malo opraviti z njimi. V tem smislu menim, da ima gorska kultura veliko možnosti, da dvigne duha.
To pravim zaradi izkušnje s turnejami, ki smo jih v Banffu začeli organizirati po končanem festivalu. Z majhnim številom filmov smo obiskali različne kraje v Severni Ameriki, kjer imajo plezalne klube. Z leti smo začeli dobivati vabila iz majhnih mest, recimo iz Nebraske, Saskatchewana, celo iz Teksasa. In kaj? Mislili smo, ni šans, da bi tam doli uživali v tem, vendar smo šli tja. Po več letih turnej sedaj dobivamo na stotine vabil iz krajev in skupnosti, ki na videz nimajo nobene očitne povezave z gorami. Gledajo filme s tematiko, kakršna je na festivalu v Ljubljani. Sedaj imamo pofestivalske turneje na vseh petih celinah. Ne morem vam povedati, koliko elektronskih sporočil, pisem, tvitov itd. dobivamo od ljudi, ki se že vnaprej veselijo, da bodo spet videli filme, ki jih navdihujejo, da potujejo, spoznavajo različne kulture in gore, posredno podoživljajo pustolovščine in podobno. Zame je to jasen primer, kako gorska kultura duhovno dvigne ljudi. To je kul.
Ste zadovoljni z obiskom filmskega festivala v Banffu?
O, ja. Več obiskovalcev ne bi prenesli.
Je vedno polno?
Oh, mojbog, seveda.
To je dobro. V Ljubljani še ni tako.
Festival je še mlad. In odvisen je od vremena. V Banffu je novembra, ko je najslabše. Prave zime še ni, smučanje ne pride v poštev. V nekaterih letih je problem led. Takrat jo ledni plezalci zbrišejo.
Za svoje literarno in drugo delo ste prejeli številne nagrade in odličja. Seznam na vaši spletni strani je predolg, da bi ga obnovil.
Dobro, potem ga ni treba. Morala bi ga zbrisati. (smeh)
Kaj vam ta priznanja pomenijo?
Seveda bi bila neumna, če bi rekla, da nič. Vsako je drugačno. Literarne nagrade mi ogromno pomenijo. Jasno je, da pišeš najbolje, kot zmoreš, in če to nekdo prepozna, dobro dene. Nisem tako naivna, da ne bi vedela, da je zraven tudi kanček sreče, saj sem bila že v mnogih žirijah. Ko gledamo filme in se dva zares dobra potegujeta za določeno nagrado, namreč nastane problem. Tudi mi bi lahko imeli težavo, če bi bila dva tako močna filma kakor Vrh.
Uuh!
Tako se je zgodilo lanskega decembra v Bilbau. Želeli smo nagraditi en film, nismo ga mogli kar spregledati, toda imel je močno konkurenco v drugem. Torej je potrebno nekaj sreče, kajti če dobiš nagrado, to pomeni, da preostali niso bili dovolj dobri. Toda ko si nagrajen, se vseeno počutiš dobro. Odlikovanje Kralja Alberta za prispevek h gorski skupnosti – seveda je bilo to neverjetno, kajti večino mojega profesionalnega življenja je bil moj cilj promocija gorske kulture.
Torej so vam priznali, da ste dobra promotorka.
Točno. Dobila sem ga skupaj s kolegico in prijateljico Leslie. Kar nekaj let sva bili tim, čeprav sva popolnoma različna tipa človeka. Ona je praktična, jaz bolj impulzivna. Ko se za nekaj navdušim in vzamem zalet, pravi: “Hm, analizirajva zadevo in se odločiva, ali bova tako naredili.” Čudovito je bilo delati z njo.
Študirali ste zgodovino in teorijo glasbe, nastopali ste med letoma 1968 in 1983. Kaj igrate?
Moj glavni inštrument je klavir.
Veliko igrate?
Igram, vendar ne veliko, in ne vadim, kar je slabo. Lahko bi rekla, da nimam časa, vendar je to izgovor. Igranje sedaj ni moja prioriteta. Želim si, da bi bila, kajti vsakič, ko igram, je to kot meditacija. Igrala sem komorno glasbo, moja posebnost je bila sodobna glasba, ki je zelo težka. Treba se ji je privaditi, zahteva izbran okus. Bartók, Schönberg, Webern, Alban Berg, Stockhausen … Zelo sodobna glasba. Imeli smo skupino, Fusion Five: dva klavirja, dva tolkalca in pihalca, ki je igral več inštrumentov. To je bila prava pustolovščina.
Nekateri alpinisti so šolani in predani glasbeniki. Mislite, da obstaja povezanost med glasbo in gorami, imajo gore in glasba kaj skupnega?
O tem še nisem premišljevala. Prvo, kar mi pride na pamet, je, da bi odgovor iskala v matematiki, ker je v glasbi zelo pomemben matematičen pristop. Študirala sem strukturo glasbe, analitično teorijo, zato razumem, kako je glasba sestavljena. Velik del tega je matematika. Sprašujem se, če je tak računski, kalkulacijski pristop uporaben tudi v gorah. Ne vem.
No, morda je matematičen pristop koristen pri analizi plezalne smeri.
Ravno o tem razmišljam. Reševanje problema je videti instinktivno, tako kakor glasba. Za plezanje in glasbo potrebujete določen talent, spretnost, poleg tega pa tudi strogo disciplino, ki precej spominja na matematiko.
Lahko kaj poveste o svojem novem projektu – slovenskem alpinizmu in alpinistih?
Ideja je nastajala med zbiranjem gradiva za knjigo o Tomažu. Med raziskavo sem začela razumevati, kakšna neverjetna gorniška dediščina je v vaši deželi. Takrat še nisem resno razmišljala, da bi kaj napisala o tem. Med pisanjem knjige o poljskem alpinizmu (Freedom Climbers, Vertebrate Publishing, Sheffield, 2011. Zanjo je prejela štiri mednarodne nagrade za gorniško literaturo.) sem pomislila, da lahko pišeš samo o delu zgodovine in ne o vsej. Spoznala sem, da obstaja tudi slovenska zgodba, ki je v svetu slabo poznana, v Severni Ameriki zagotovo. Razen redkih posameznikov nihče ne ve, kdo so Marjan Manfreda, Nejc Zaplotnik, ne poznajo niti Šraufa niti Kunaverja. To so zanimivi ljudje s čudovitimi zgodbami. Kar so naredili v gorah, je fantastično. Dobila sem torej naslednji projekt, ki ga skušam uresničiti. Poljaki niso živeli v milnem mehurčku, temveč v določenem družbenem in socialnem okolju, ki sem ga prikazala v knjigi. Enako skušam narediti tudi za Slovenijo. To je zelo zanimivo obdobje.
Imate kaj težav?
Glavni problem je, da je 99,9 odstotkov gradiva v jeziku, ki ga ne razumem, zato mi ga mora nekdo prevajati. To je počasen in drag proces. Zame je pomembno raziskati značaje nekaterih pomembnih plezalcev, kdo in kakšni so bili, kaj jih je motiviralo. In koga vključiti … koga ne.
Kako daleč ste s tem projektom?
Napisala sem drugo verzijo osnutka, vendar to še nič ne pomeni. Sedaj preverjam, dodajam, še vedno raziskujem. Oddati moram do prvega novembra letos, knjiga bo v Severni Ameriki izšla septembra 2015. V alpinističnem smislu je to neverjetna zgodba z nekaterimi edinstvenimi osebami. Če bo družina dovolila, bom vključila tudi pasuse iz Nejčeve Poti.
Ja, to je kultna knjiga.
Zanimiva in lepa, Mimi mi jo je prevedla. Vključila bi najlepše odlomke, jasno, v poševni pisavi, da bo takoj razvidno, da so iz njegove knjige.
Veliko sreče pri knjigi in hvala za pogovor.
Mire Steinbuch
