Glas Gorenjske, 4. marec 1957
OBJAVLJAMO NAJBOLJŠI SPIS, KI JE PREJEL PRVO NAGRADO NA RAZPISU OB TEDNU PLANINSTVA
Branko Praprotnik: Vidim jih. Čisto jasno jih vidim pred seboj. Vidim jih, kako izstopajo iz umazane, črtasto poslikane stene pred menoj. Vidim jih, obdane s prosojno, modrikasto meglico, za njimi škrlatno nebo, potopljeno v ogenj zahajajočega sonca. Skozi zaprto okno prihajajo neslišni glasovi pesmi, ki jo pojo vetrovi, ki jo vrše gozdovi, ki jo rjovi grom, ki jo šepetajo srebrni studenci in potoki, zelenomodre reke in slapovi; čutim njih opojne vonjave, ki mi jih pošiljajo goščave v dolinah, dišeče trave na planinah, rože s prelepe pisane obleke gora …
Vidim jih; iz v jutranjo temo in meglo potopljenih dolin se dvigajo kot srebrne piramide, kot ognjeni zublji. Potem ogenj, ki žari na nepremičnih stenah, ugasne in sredi belega dne se dvigajo bleščeče se bele gore pod temnomodro nebo. Kako lepo je to! Toda včasih se škratje poigrajo z meglami; nad gorami je takrat mrak in iz megle rosi dež. In takrat slišim jok gora, ki se lahko sprevrže v silovito ihtenje. Strašno grmenje strel, ki parajo meglo in rušijo skale, slišim, in ob njihovi trepetajoči, rumenordeče – modri svetlobi vidim objokan, od starosti ves razoran obraz gora. Solze jim dero po mrzlih kamnitih licih, režejo brazde vanje, se zbirajo v hudournike in odnašajo zaradi divjega viharja lomeče se drevje in rušijo izpodjedene skale, ki grme v dolino. Strele zažigajo nebo in vetrovi zavijajo svoje žalostne pesmi, se bore med seboj, se krešejo do neba in mečejo mlinske kamne v stene gora, ki podirajoče se padajo v struge solza in krvavijo …
Toda razprše se megle in vetrovi zbeže s svojim volčjim tuljenjem, ukročene solze hudournikov skalijo reke in se zgube v njih, ranjene stene gora se posuše. In spet vidim spokojne gore, kipeče v jasnino neba. Dan se pretali v večer in gore zopet škrlatno zažare, da se potem razvijejo v nepredirni plašč noči. Na vzhodu so kot kamniti kresovi, ki žare v temno nebo. In nebo je vedno svetlejše v smeri zahoda; nad temnimi silhuetami gora pa zažari kot razžarjena kovina.
Vidim jih pred seboj. Vidim jih, kako spomladi vse cvetoče vabijo v svoje neminljivo kraljestvo. Vidim jih, kako poleti žare v soncu in vročini in kako trpe pod udarci nenadnih neviht. In vidim jih kako se v jeseni oblečene v pisan plašč zelenih smrek in rdečih bukev pripravljajo na zimo, ki pride nenadoma s severa, jih okuje v led in sneg in ki s seboj privede volčje vetrove, ki dvigajo sneg na grebenih, da plapola kot zastave; vetrovi mršijo kožuhe lačnim gamsom in jelenom, ki lajajo z njimi turobno pesem.
Vidim jih pred seboj. In hočem se jim približati vsaj za korak, toda nenadoma izginejo in ostala je samo še gola stena in zaprto okno moje sobe. In ostalo je hrepenenje, ostali so spomini, ostala je ljubezen do gora, ostale so vonjave sončnih dobrav Trente, Vrat in Planice, ostalo je šumenje Peričnika in Savice, šumenje potokov, gozdov, šumenje krotkih in divjih vetrov, ostala je mogočna, veličastna, vedno ista in neminljivo lepa pesem gora, njih neminljiva lepota, mogočnost, veličina … Julijci … Karavanke … Kamniške planine … Kako včasih zahrepenim ven iz te mračne, zamegljene doline, puste ravnine, tja na višine, v mir, v pokrajine, nedotaknjene divjine …!
Kako lepe so planine in obenem strašne! In prav zato jih bom še obiskali n si ob njih koval svoj značaj in svojo voljo. Zdaj tonejo v mrak in meglo, vse vkovane v led in zasnežene. Poti, po katerih sem stopal nekoč, so zametene, mrtva in zlomljena so stebla planik, murk in modrega svišča. V snegu so zajčje sledi, sledi srn, in visoko gori v gorah sledi gamsov. Črne vrane se spreletavajo pod svinčeno sivim nebom in lačne krakajo v stekleni, mrzli zimski zrak. Spušča se noč in izpod neba se počasi spuščajo beli kosmiči; vedno več jih je in polagoma zakrivajo sledi in glušijo grmenje plazov, ki kopičijo sneg pod stenami, kjer bo na meliščih počakal prihodnje pomladi. In na takih snežiščih bom nekoč počival jaz; umil si bom s snegom prepoteni, znojni obraz in počasi odšel naprej. Kam? Mnogo je poti in mnogo skrivnostnih lepot skrivajo gore. Mogoče bom odšel naprej … na mogočni Razor, divji Prisojnik, Mojstrovko, Jalovec, osamljeni Mangart, mogoče bom plezal na Škrlatico, Stenar, Triglav, Rjavino, Cmir … mogoče me bo zopet dež močil, ko bom šel čez Hribarice k Sedmerim jezerom, ali pa se bom po nekaj vražje vročih pasjih dneh okopal v Bohinjskem jezeru … Mogoče bom obiskal piramide Kamniških planin, mogoče bom občudoval lepoto Logarske doline … Kdo ve? — Gotovo pa je, da bom hodil po teh poteh, ne samo enkrat, mnogokrat.
Praprotnik Branko,
dijak STTŠ Kranj
