o naravi, izročilu in današnjem odnosu do svetega
Legenda pravi, da so domačini, potem ko jim večkrat ni uspelo zgraditi mostu čez sotesko Schöllenen v švicarskem kantonu Uri, prosili hudiča za pomoč. Ta je ponudil rešitev, a v zameno zahteval prvo dušo, ki bo prečila most. Domačini so se strinjali – in nato (prvo) poslali kozo. Hudič, besen zaradi prevare, je hotel most uničiti s skalo. Toda ženska vere je v skalo vklesala križ, zaradi česar hudič mostu ni uspel doseči. Balvan, ki je ostal, je (še) danes znan kot Hudičeva skala (Teufelsstein) in še vedno stoji v bližini Göschenena kot opomin na prevaro, vero in moč izročila.
Leta 1973 so ta več kot 200-tonski balvan premaknili za 127 metrov, da so naredili prostor za gradnjo (avto)ceste. Premik je bil tehnično zahteven, a izveden brez večjih pomislekov. Kamen, ki je stoletja nosil zgodbo, je postal ovira v načrtu.
In tu se začne širši razmislek.
Narodi, ki spoštujejo izročilo
V mnogih kulturah – od švicarskih Alp do japonskih svetišč, od tibetanskih dolin do slovenskih oskrunjenih planin (ki jih prodajajo za zaklad) – narava ni le prostor, temveč nosilka zgodb. Balvani, skale, drevesa, izviri, jame in stene so pogosto povezani z legendami, duhovnostjo, spomini. V teh okoljih se človek ne postavlja nad naravo, temveč se vanjo vpisuje z občutkom spoštovanja.
V Švici Hudičev kamen ni le geološki pojav, temveč kulturni artefakt. V Sloveniji Ajdovska deklica v steni Prisojnika ni le igra svetlobe in skal, temveč obraz iz pripovedi. V Nepalu se plezalci ustavijo pred vrhom, ker je gora boginja. V Japoniji se drevesa ne podirajo, če so označena kot svetišča.
Današnja generacija: funkcionalnost pred pomenom?
Današnja generacija – ali vsaj njen prevladujoči tok, ki smo mu priča kako razbija in neizprosno uničuje ob »obnovi«, kako gradi gozdne prometnice brez konca in kraja ter ruši naravno ravnovesje – pogosto gleda na naravo kot na vir, brezčuten prostor, kuliso. Če balvan ali znamenita dvojna skala stoji na poti, se ga razbije. Če stena ne ustreza načrtu, se jo izravna, jamo zasuje z odpadki. Če legenda ni v skladu z racionalnim in se je ne da prodajati, se jo pozabi.
Zdi se, da je izročilo postalo stvar zaprašenih zapisov, ne pa živih odločitev. Spoštovanje do naravnih simbolov je pogosto zamenjano z učinkovitostjo. Kamen, ki je nekoč nosil zgodbo, je danes »logistični izziv«. In če bi se zgodba o Hudičevi skali zgodila danes – bi ga najbrž razbili.
Kaj ostane?
Ostane vprašanje: ali znamo še prepoznati svetost v naravi? Ali znamo še spoštovati tisto, kar je več kot funkcionalno? Ali znamo še poslušati zgodbe, ki jih pripovedujejo kamni? Ali znamo kapitalu stopiti na prste? Znamo prepoznati, da so bagerji zelo nevarno orožje, za katerega ni potrebno (orožno) dovoljenje?
Hudičev balvan stoji. Premaknjen, a ne pozabljen. Morda je prav to njegova nova vloga: da nas opominja, kako tanko je ravnovesje med napredkom in spoštovanjem. In da nas vabi, da se znova vprašamo – kaj je vredno ohraniti, tudi če stoji na poti.
