Delo, 8. avgust 1984
NA OGLEDIH POD PECO
Že od nekdaj dajejo kruh mnogim kmetom in holcarjem – V Javorjah še rasteta lan in rž – Svinčev prah le še spomin – 80.000 kubikov lesa
ČRNA NA KOROŠKEM, 7. julija 1984
Svet med Peco in Uršljo je bogat z gozdovi. Les, kakor mu pravijo Korošci, daje kruh mnogim kmetom in holcarjem. Gozdovi v Peci, Topli, Koprivni, Bistri, na Smrekovcu, Ludranskem vrhu in še kje, so zdravi in trdni in če bi govorili, bi znali povedati marsikatero zgodbo o tukajšnjih ljudeh. Najevska lipa na Pudgarskem, ki je stara že več kot 500 let, bi skupaj z orjaškimi smrekami na Ježevem v Bistri znala povedati gotovo največ…
»Koroški kmetje, posebej v okolici Črne, živijo v glavnem od gozda in živinoreje, poljedelstvo so opustili. V to jih je prisililo življenje. Tod živijo kmetje na velikih posestvih, grunti pa so v glavnem gozdnati. Prežih, ki je bil po vojni ljudski poslanec, se je zavzel, da bi tukajšnji ljudje lahko obdržali več gozda kot je predvidel zakon, sicer bi kmetije začele propadati. Na tukajšnjih visoko ležečih poljih, ki jih je povrh vsega še malo, ni moč veliko pridelati«, pravi Andrej Šertel, dipl. inž., vodja službe za gojenje in varstvo gozdov pri Lesni ter prizadevni turistični delavec v Črni.
Dokaj redka, a velika so posestva v svetu okrog Pece. V Topli je že od nekdaj samo pet posestev. Če greš po dolini navzgor, si sledijo Burjak, Florin, Kordež, Fajmut in Končnik. V Koprivni sta Janškova in Jeklova kmetija najmogočnejši. Slednja nima nasledstva, kar je problem tudi drugod, pri Mihevu v Podpeci na primer. V Bistri kraljujejo Ratih, Knez in Osojnik. Javorje je nekakšna izjema med njimi. Kmetje tod niso pozabili na zemljo in pridelujejo še lan in rž, četudi se ne izplača. To je njihova posebnost, njihovo gospodarstvo pa je še nekako arhaično.
»Na območju tozda Gozdarstvo Črna in obrata za kooperacijo Prevalje, ki pokrivata vso Mežiško dolino, posekamo letno okrog 80 tisoč kubikov lesa. Delno ga predelajo v žagi v bližnjem Mušeniku, delno pa druge žage ali tozdi v Lesni«, pravi Andrej Šertel, ki kot star gozdar ve tudi povedati, da je svet tod hitro napredoval tudi zaradi gozda. Njegovi upravljalci so zgradili veliko cest, do številnih kmetij je prišel že telefon. Dolga leta zaprti« kmetje so na stežaj odprli vrata napredku.
»Javorje, kjer je bila svojčas tudi najvišja šola v Sloveniji, je prijeten zaselek in Javorci so sila prijetni ljudje«, pravi Andrej Šertel. »Skorajda je ni bilo kmetije, ki z glavne ceste do posestva ne bi imela speljane žičnice, po kateri so domačini na grunte spravljali blago iz doline. Včasih smo tudi rekli, če je bil kdo z Javorja, da je imel visoko šolo, oni pa so nam Črnjanom tudi vrnili na svoj način«. Javorci, kjer so doma tudi spretne predice, se z napredkom vse bolj navdušujejo tudi za kmečki turizem. Florinovo v Topli je trdna kmetija. Petinpetdesetletni Jakob Kordež, glava tega zelo lepo urejenega posestva, nikoli ni pomislil, da bi si kruh služil drugače kot na gruntu. Na pred kratkim obeljenem poslopju je letnica 1730, ko je bila menda zgrajena Florinova zdajšnja hiša. Skoraj gotovo je, da so kmetije v Topli, od koder je moč videti tudi Kordeževo glavo – najvišji vrh Pece, nastale že kakšnih dvesto let prej, podobno kot v bližnji Podpeci.
Kmetje okrog Črne so do pred nekaj leti, ko je rudnik v Žerjavu le zgradil filter za svinčev prah in ko zaradi večje izhodne hitrosti plinov v ozračju ni več toliko žveplovega dvokisa, ostro protestirali proti onesnaževanju okolja. Skupaj s Črnjani so bili pri tem zelo odločni in zahtevni, pa tudi rudarji sami so veliko prispevali k temu, da so filtri prišli v Žerjav razmeroma hitro.
»Pravijo, da se v Topli še ni spufal noben kmet. Z umnim gospodarjenjem je tod moč prav lepo živeti. V hlevu imamo 18 glav govedi, precej pa je tudi gozda. Doma so še vse štiri hčerke, ena pa bo zagotovo ostala na gruntu«, modruje Florinov gospodar.
Na sončni legi Florinovega gozda raste tudi še jelka, ki drugod hitro izumira. Gozd je bogat in veter le stežka zamaje vrhove mogočnih smrek.
IVAN PRAPROTNIK
