Ko je Roger Frison ‑ Roche v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pisal Premier de cordée, verjetno ni slutil, da bo njegov roman postal več kot literarna uspešnica in celo film. Postal (pa) je (tudi) temeljni mit, zgodba o poklicu, ki je bil hkrati poslanstvo, in o ljudeh, ki so v gorah nosili več kot nahrbtnik in vrv. Nosili so odgovornost. Nosili so druge.
Frison‑Roche je bil sam gorski vodnik, zato je razumel, da je vodnikova vloga nekaj več kot tehnična. Vodnik je bil moralna figura, človek, ki je stal med svetom doline in svetom višine, med varnostjo in tveganjem, med življenjem in smrtjo. Njegovi romani – Prvi v navezi, Velika razpoka in Nazaj v gore – so to vlogo ujeli z redko natančnostjo. Bralci so v njih našli nekaj, kar je presegalo pustolovščino: našli so etični kompas (v časih, ki so bili drugačni).
Generacije, ki so te knjige brale v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih, so v njih prepoznavale sebe in vzor. Mladi alpinisti so v zgodbah o vodnikih videli pot, ki je bila hkrati zahtevna in smiselna. Naučili so se, da je vrh manj pomemben od načina, kako prideš do njega. Da je voditi druge privilegij, ne pravica. Da je pogum brez odgovornosti le oblika neumnosti.
Pisatelj je ustvaril literarno figuro, ki je postala vzor: vodnik kot človek, ki zna reči »ne«, ki zna obrniti, ki zna nositi težo odločitev. V času, ko se je alpinizem šele oblikoval kot šport, je njegova trilogija postavila temelje vodniški etiki, ki je preživela desetletja.
Toda danes se zdi, kot da je ta figura izginila. Ne zato, ker vodnikov ne bi bilo več – še vedno so, odlični, predani, izkušeni, a … Izginila je vloga vodnika kot kulturnega vzorca. Kot simbolnega očeta, kot moralnega orientirja, kot nekoga, ki mladi generaciji pokaže, da je v gorah najpomembnejše to, kar odneseš v sebi, ne to, kar prineseš domov.
Današnji svet je hiter, razpršen, nasičen z informacijami, a osiromašen zgodb. Mladi imajo gore, imajo opremo, imajo dostop do znanja, ki ga prejšnje generacije niso mogle niti sanjati. Nimajo pa tistega, kar je Frison‑Roche ponujal: občutka kontinuitete. Občutka, da stopajo v tradicijo, ki jih presega. Občutka, da so del nečesa, kar je večje od njih samih.
V njegovih romanih je bila vrv simbol. Ni bila le kos opreme, temveč vez med generacijami. Vrv je pomenila zaupanje, odgovornost, skupnost. Danes pa se zdi, da mnogi mladi plezajo brez te simbolne vrvi. Ne zato, ker bi bili manj sposobni ali manj občutljivi, temveč zato, ker živijo v času, ki ne ponuja več jasnih vodnikov – ne v gorah, ne v življenju.
Gorski vodnik je pisal o vodnikih, ki so znali voditi, ker so znali tudi poslušati. O ljudeh, ki so razumeli, da je gora prostor, kjer se človek sreča s svojo krhkostjo. Današnji svet pa pogosto spodbuja ravno nasprotno: hitrost namesto potrpežljivosti, dosežek namesto procesa, vidnost namesto tihega mojstrstva.
Morda zato knjige, odložene na policah pozabe, danes zvenijo še bolj aktualno kot nekoč. Ne kot nostalgija, temveč kot opomin. Kot povabilo, da ponovno odkrijemo, kaj pomeni imeti vodnika – v gorah in v življenju. Nekoga, ki ne vodi zato, ker je najmočnejši, temveč zato, ker razume, da je voditi druge najprej dejanje odgovornosti.
Frison‑Roche je generacijam dal zgodbo, ki jih je oblikovala. Današnje generacije pa potrebujejo nove zgodbe, nove vodnike, nove načine, kako razumeti pot. V pomanjkanju »novih vodnikov« je morda čas, da se vrnemo k njegovim knjigam, ne zato, da bi posnemali preteklost, temveč da bi v njej našli tisto, kar je brezčasno: človeško potrebo po smeri, po smislu, po vodniku.
V gorah in v življenju je to še vedno ista pot. Le vrv je drugačna.
Kaj (če sploh kaj) svetujete tečajnikom v alpinistični šoli, da preberejo kot obvezno čtivo? …
