Jože Vršnik
V nadmorski višini 1250 metrov zahodno od cerkve sv. Duha v veliki strmini visita kmetiji Kolarjevo in Golerjevo. Domačiji sta kar blizu skupaj. Bolje povedano: Sta bili. Vojna jima ni prizanesla s požigom. Po vojni so se Kolarjevi vrnili in poslopja vsaj delno obnovili, Golerjevo pa je ostalo pašnik.
Staro Kolarjevo mater sem še poznal. Bila je drobna, suhljata ženska, precej živahna, brihtne glave in za delo zelo spretnih rok. Bila je poosebljena dobrota. Poleg svojega nekoliko čudaškega moža je veliko trpela, a menda nikdar tarnala, še manj se kdaj razburila. Trpela je kakor svetnica. Ko je naš Tinče prirohnel na ta svet, je ona stregla naši materi. Mati so jo ohranili v hvaležnem spominu, jaz pa še bolj, saj mi je znala jako lepo govoriti in postreči, da je ni mogoče pozabiti.
Takratne Golerce pa sam nisem poznal. »Odšla« je že nekaj let prej, preden sem jaz »prišel«. Zato jo poznam samo iz pripovedovanja svoje matere. Tudi ona je morala biti prav tako dobra duša, sicer bi se s Kolarico ne razumeli tako lepo. Bili sta dobri prijateljici in radi sta obiskovali druga drugo. Če je prišla Kolarica na Golerjevo, ji je Golerca postregla z najboljšim. Ko je prišla Golerca na Kolarjevo, je stregla Kolarica, Golerca pa se je lepo usedla na stol, z nogami na pručico, z rokami navzkriž in po svoji nekoliko smešni navadi je pričela s koleni skup tolči in pogovor je tekel. »Jhts, jhts« je bil njen pogost in priljubljen izraz. Kaj pomeni, je težko uganiti.
Na enem takem obisku pa sta prišli na nekoliko čudno misel. Dogovorili sta se, katera bo umrla prva, pride drugi povedat, kako je v večnosti. — Še nekaj obiskov sem in tja, in Golerca je zbolela. Kolarica ji je lepo stregla, a Golerca je umrla.
Neko mesečno noč je Kolarica kakor navadno ležala v svoji sobi. Duri so se počasi in tiho odprle in v sobo je stopila Golerca. Usedla se je, postavila noge na pručico, roke navzkriž in pričela je s koleni skup tolči. Tedaj pa ji je Kolarica rekla: »No, soseda, zdaj mi pa le povej, kako je v večnosti.« Golerca se je malo vznemirila, potem pa je rekla: »Jhst, jhst, božja pravica je tenka.« Nato je spet tiho odprla in zaprla vrata in odšla. — Kolarica je bila vse življenje sveto prepričana, da je vse to videla in doživela v budnem stanju. Nihče ji ni mogel dopovedati, da se ji je vse to sanjalo.
PISMO UREDNIŠTVU
Solčava, konec novembra 1966
Dvomim, da bi to pismo prišlo do ušes tistih, ki jim je namenjeno.
Vedno in povsod slišimo in beremo, kakšno korist prinašajo turisti in izletniki kmečkim ljudem, zlasti v planinskih in izletniških krajih. Če to drži za tiste redke kmečke družine, ki imajo dovolj ljudi, da se s stem pečajo, in tudi sredstva za napravo sob in opremo za oddajo letoviščarjem, pa to večinoma ne drži za naše visokogorske kmetije, čeprav leže ob planinskih poteh. Kmetje in izletniki mi bodo pač pritrdili, da na izlete v planine gredo večinoma le manj denarni ljudje, ki gledajo, da bi čim ceneje shodili preko počitnic, pa čim več užili. Tudi naša kmetija leži na takem kraju, da preko nje peljejo planinske poti iz Mežiške doline, Smrekovca, preko Raduhe in Grohata v Solčavo in Logarsko dolino, oziroma od nas preko Robanovega kota v Savinjske Alpe. Tod gre tudi znana transverzalska pot po vrheh Slovenije. Menim, da so planinci-transverzalci, vsaj večinoma, še najbolj na mestu in nam ne delajo škode pa preglavic. Precej planincev pa je takih, kot da bi teleta spustili iz hleva — ne vedo, nad čim bi se znosili, ko se jim je posrečilo zbezljati iz mest. Vso »kulturo«, ki jo doma v svoji okolici morajo zadrževati v svojih našopirjenih glavah, stresejo s sebe, ko pridejo na deželo, zlasti na dolgih, samotnih planinskih poteh.
Del naših njiv in travnikov leži pol ure nad našo domačijo, to je na poti iz planine Grohat proti Savinji. To je tu najvišja obdelana zemlja, znano Javorje, v višini preko 1100 m. Tam sejemo žito in kosimo, pozimi pa ne glede na vreme in sneg hodimo gor redit ovce in jalovce. Njive imamo ograjene, da lahko brez nadzorstva pasemo govedo, ovce in konje. Marsikateri teh »kulturnih« planincev, vzgojen v zaničevanju vsega, kar je kmečkega, pušča pritoke in prelaze (lese) odprte ali jih celo razmeče in tako spusti živino na njive, v žito, v deteljo. In spravi ves naš trud v nič. Zgodi se celo, da si taki tipi zakurijo v neobokanem hlevu ali zraven njega, ne meneč se za nevarnost pred ognjem. Po skoraj 2 uri dolgi poti iz planine Grohat, po gozdu in med skalovjem ter grmovjem začutijo prav tu potrebo, da se kar drug za drugim izpraznijo, in to tudi okoli doma, ob hiši, sredi pota in celo v vrt med solato itd. Zgodilo se je že tudi, da so popolnoma obrali edino češnjo, ki je rodila, oziroma jo surovo oblomili. Nihče še ni odšel od naše hiše lačen ne za časa vojne, ne pozneje, če je le hotel jesti. Objestnost, da se znašajo nad nami, medtem ko delamo vsi na oddaljenem koncu posestva in ni nobenega doma, je pa le preveč. V nobenem časopisu in v nobenih nasvetih, niti zdravniških, ni najti, da bi priporočili pravo zdravilo proti debelosti, proti salu, ki muči mnoge, ki se sicer prištevajo k delovnim ljudem (izvzamem umske delavce!). Vse mogoče diete, telovadbo, masažo, dnevni red, gibanje, toplice, kopanje, šport, rekreacijo itd. naštevajo. Radijski nasveti, časopisni itd., nobeden ne pozna najbolj učinkovitega in naravnega zdravila, ki je menda zato vedno zamolčano. Namreč: še tako velika porcija kalorij in vitaminov nič ne zaleže in ni nevarna nam, ki se v naših strminah ubijamo s kmetijstvom. Jamčim vsakemu, da bo v enem mesecu »počitnic-pri nas ob vse odvečno salo, če bo le hotel tako delati, kot moramo mi, da nam kmetijo ne propade, da pridelamo naš vsakdanji kruh za sebe in še za marsikaterega »delovnega človeka«, ki pa že ne ve več, kako dolga je pot do kosa kruha, zlasti pri nas. Večkrat se kak mimoidoči pritožuje nad strmino, ko gre to pot samo enkrat in prazen in še s počitki, zraven pa nas blagruje, »ko ste navajeni«. Sila kola lomi in nas tudi, ko tisočkrat poteptamo vsak meter naše sicer obsežne kmetije. V dežju in snegu, vse nedelje in praznike, v bolezni ali pri zdravju, v »počitnicah«, ki jih nikoli nimamo in zunaj njih, dostikrat še ponoči je za nas samo delo in skrb. Oprostite! Nobeden ne bi vzdržal take »kure« za vitko linijo, ki bi jo opravljal pri nas, kvečjemu bi se nalezel drugih tegob, ki tarejo nas.
Vi pri časopisih in radiu, ki imate vpliv na množice, na javno mnenje in delite kulturo na vse strani, povejte tem delovnim ljudem v mestih, v tovarnah pa tudi marsikje na deželi, naj nam prizanašajo s tako kulturo, kot sem jo prej omenil. Ne govorite nam o možnosti za lažje življenje in naprednejše gospodarjenje. Morda jih imajo dolinski kmetje in celo marsikateri v višjih legah. Tudi oblast meče večkrat vse v en koš, vse ocenjuje po okoliščinah tistih, ki jih pozna iz neposredne bližine, ki res lahko uspevajo in napredujejo. Tako imenovane »vzorne« kmetije bi se naj ustanovile na gospodarstvih v hribih, ki imajo najtežje pogoje, ne pa tam, kjer si gospodar sam, če je količkaj misleč in napreden, lahko pomaga. Taka uspešna kmetija v težkih pogojih bi bila pač najboljša šola za vso okolico. Nikar se ne čudite, če se nam nakopiči gnev do vrha, da prekipi. In zato to pismo. Vplivajte na javnost! Učite ljudi, tudi nekatere učitelje, ki na izletih nič ne zaostajajo za slabo vzgojenimi otroki, ki ne vedo ali se ne brigajo, zakaj ta ali druga naprava, zakaj tako in ne drugače, in ne pustijo ničesar na miru. Nič ne pomaga, če si mi sami tu in tam medsebojno potožimo, kaj je narobe, in si moremo le zaželeli, »da bi bilo nekoč vendarle« drugače. Mogoče sem edini, ki vam je to tako povedal. Res. ni nas več mnogo, ki se še borimo za obstoj na takih mestih. Ne se zgražati nad tistimi, ki so že omagali, ne vzdihovati za pre-padlimi kmetijami, ki postajajo pustinje, ne obžalovati nad vsem ljudskim blagom in izročilom, ki se še vedno z veliko naglico izgublja, pač pa raje razumeti in po razumu ravnati. »V življenju trnja, a cvetja na grob!« Ali ne bi bilo bolje narobe: »Sadite nam raje v življenju cvetlic, a — trnje shranite za na grob!«
Prepričan sem in z menoj še drugi, da bi ob drugih pogojih do grobov naših kmetij in starobitnega kmečkega, da, narodnega življenja potem ne prišlo ali vsaj ne tako naglo. Dosti bi vam še imel napisati, največ za potožiti, pa naj bo dovolj. Vesel bom vsake dobre volje, ki bi vsaj skušala te stvari predrugačiti.
Lep pozdrav s planin! P.T.
Op. ured.: Planinski Vestnik že več kot desetletja posveča primerno pozornost takim našim kmetijam, o kakršni govori gornje pismo. Zato naj govori! Da bi ne bilo prepozno! Ohranitev teh kmetij ni samo stvar enodnevnih ekonomskih računov.
