Kar smo nekoč sejali, je danes bogato obrodilo
Pogovor z dolgoletno in sedaj častno predsednico SPDT ob nedavnem društvenem jubileju
Primorski dnevnik, 1. avgust 1989
Dušan Jelinčič: V povojni zgodovini Slovenskega planinskega društva Trst je dr. Sonja Mašera ena nosilnih in bistvenih osebnosti. Bila je namreč soustanoviteljica društva na prvem povojnem občnem zboru dne 5. maja 1946 ter bila odbornica SPDT vso povojno obdobje od tega datuma naprej. Leta 1959 je bila izvoljena za podpredsednico organizacije, ob smrti predsednika Zorka Jeličiča leta 1965 pa je postala predsednica. To funkcijo je obrdžala do 31. januarja 1977, ko je prepustila vodilno žezlo Pinu Rudežu, sama pa je bila imenovana v nadzorni odbor, predvsem pa je dobila naziv častne predsednice SPDT.
Lep del svojih življenjskih energij je torej dr. Mašera posvetila društvu, to delo pa je bogato obrodilo. Za časa njenega predsednikovanja je namreč vzgajala predvsem mladino, ki so danes že očetje in matere ter še vedno zvesti člani SPDT in zavedni člani naše narodnostne skupnosti. Dr. Mašera je tudi prejela najvišja slovenska planinska častna priznanja ža življenjsko delo, kar dokazuje, da je bilo to navdušujoče in uspešno. Prav zato smo se z njo pogovorili, da bi malo osvežili spomin na tiste čase, ko se je svet šele dvigal z ruševin in z njim vsi dinamični segmenti naše družbe, torej tudi planinsko društvo, kako je bilo takrat in kako je bilo tudi v obdobju, ko je društvo vodila ter kakšna je razlika med takratnim in današnjim SPDT. Vprašanj je bilo mnogo, na vse pa je dr. Mašera prijazno in izčrpno odgovarjala.
Dr. Mašera, kaj vam je najbolj ostalo v spominu v delovanju društva v prvih letih povojnega obdobja?
»Spominjam se delovnih akcij, ko smo gradili železniško progo iz Sežane v Dutovlje. To je bilo neko zimo in večkrat so bile take akcije pravo trpljenje, saj je divje pihala burja, mi pa smo stoično in herojsko vztrajali do konca. Bilo so res epski časi!«
Kakšna pa je razlika med takratnim in današnjim planinskim društvom iz Trsta? Ne govorim o delovanju, govorim čisto o občutkih, o vtisih.
»Seveda je razlika velika, saj se je v tem času tudi družba spremenila, SPDT pa je, kot vsa druga športna in kulturna društva, izraz naše družbe. Sicer pa so nas takrat prevevali močni, mogočni občutki. Čutili smo in bili smo prepričani, da gradimo novo društvo od tal in s tem prispevamo pri gradnji nove, boljše družbe. Zavedali smo se, da moramo vse tisto, kar smo izgubili pred in med vojno nadoknaditi, zato smo se z vsem zanosom in navdušenjem vrgli v delo. Navsezadnje je bilo društvo dokončno ukinjeno že leta 1927, od takrat pa je bilo organiziranega delovanja bolj malo.
Dobro se tudi spominjam odborovih sej, ki so se vedno zaključevale ob nemogočih urah, tudi ob eni po polnoči, tako da se je pripetilo, da si marsikdo ni želel postati odbornik SPDT, da ga ne bi čakala ta vsakotedenska “muka”. Takrat namreč ni bilo društvo porazdeljeno po odsekih, kot se dogaja danes, ko imajo slednji dosti samostojnega delovanja, ne, obratno, cel odbor je opravljal delo vseh odsekov. Spominjam se namreč, kako smo se takoj po vojni posvetili markiranju stez, alpinizmu, smučanju…«
Razlika je torej bila v funkciji in v ciljih, ki jih je takrat imela ne samo vaša, temveč vse zamejske organizacije…
»Prav v primarnih ciljih in v pojmovanju organizacije. Mi smo takrat gradili, ker je bil čas gradnje, sedaj pa, ko je struktura že zgrajena, delovanje razširjamo, popestrimo, skušamo privleči v svoj krog čim več ljudi, hočemo biti povsod čim bolj prisotni. Poleg tega pa smo sedaj, ker je tudi čas primeren, aktivno soudeleženi pri vsestranski vzgoji, ne nazadnje tudi narodnostni, naših ljudi. Takrat smo torej predvsem gradili društvo, sedaj pa človeka.«
Zanimivo je, da so takoj po prihodu Italije tako planinsko društvo, kot tudi mnoge druge zamejske organizacije, zašle v krizo. Zakaj?
»Po priključitvi Tržaškega ozemlja k Italiji smo ostali odrezani od našega naravnega zaledja, saj smo bili zelo povezani s Slovenijo. Bistveno smo recimo celo pomagali pri obnovi Tržaške koče na Doliču pod Triglavom, saj je imel slavnostni govor naš predsednik Zorko Jelinčič, pa tudi mnogih drugih objektov. Delno smo se čutili zapuščeni ter smo se začeli zapirati vase. Prišlo je tudi do nižka po povsem naravni krivulji delovanja, ki statistično predvideva vzpone in padce. Ne smemo namreč pozabiti, da so bila prva povojna leta delovanja SPDT res polna, pestra in bogata in je bilo logično, da nismo mogli v naslednjih letih zdržati takega ritma.«
Naj bo noč še tako temna, nato vselej zasije še bolj žareči dan…
»Po nekajletnem vmesnem obdobju, ko je naše delovanje stagniralo, smo se pri društvu zamislili in trdno odločili, da v skladu z novimi časi dobimo tudi nove pobude in nove cilje ter motive, nad katerimi bi se navdušili in v to navdušenje pritegnili tudi naše člane. Spet smo obnovili izlete, ki so bili takrat povezani s fotografsko dejavnostjo, nekaj je bilo še smučanja in jamarstva. Toda pravi vsestranski preporod smo doživeli še nekaj let kasneje, na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je naravnost razbohotila smučarska dejavnost, ki nam je seveda odprla pot k mladini, kar pomeni, da se nam je prikazal nov svet, s katerim je bilo navdušujoče delati. S smučanjem je bilo takrat vse povezano: prva tekmovanja, izleti na Kras z našo mladino, križ-kraž krosi za mlade in manj mlade, bistveno pri tem pa je bilo, da smo vlagali energije v nekaj, iz katerega je nato bogato obrodilo in se je delo še kako obrestovalo: v naše najmlajše.
Nanizam lahko le nekaj skopih podatkov: nekaterih smučarskih izletov v Sv. Anton pri Trbižu se je vselej udeleževalo najmanj šest avtobusov prepolnih naše mladine, tečajev se je udeleževalo vedno preko sto mladih smučarjev, marsikatero nedeljo pa smo priredili istočasno do štiri mladinske izlete obenem! Bili so res izredni časi in tudi mnogi se jih spominjajo z neprikrito nostalgijo. Vsakič, ko se npr. podam na Prosek mi kaka danes že družinska mati nagovori z: Se spominjate, kako lepo je bilo takrat, ko ste nas mularijo vodili po gmajnah in smučiščih… To se res velika zadoščenja!«
V kakšnih konkretnih oblikah se je nato kazala rast tega društva?
»Kot sem poudarila, je setev bogato obrodila, saj je društvo začelo spet rasti v strukturi, pa tudi nesluteno razširilo svoja obzorja. Pripravili smo ter trasirali povsem našo planinsko vezno pot, še danes “živo in zdravo” Vertikalo, gradili smo in odprli dom Mangart v Žabnicah, ki je spet pri dobrem zdravju, organizirali smo srečanja vseh obmejnih planincev tostran in onstran meje, izborili smo bitko vpisa v italijansko smučarsko zvezo FISI, predvsem pa smo resnično vzgojili pravo generacijo otrok, ki so seveda danes že odrasli, ki pa se še čutijo za “naše”, pač Slovence in planince, ki se razveseljujejo vsakega našega uspeha.«
Kot otroška zdravnica ste s svojo službo prav gotovo vplivala na to, da so se takrat naši najmlajši aktivno vključili v delovanje SPDT…
»Seveda. Vsakemu otroku sem svetovala kako športno dejavnost, mnogo gibanja na svežem zraku ter udejstvovanja v naravi. Kje pa dobiš vse to naenkrat, če ne v planinah? In res so se mnogi po moji zaslugi navdušili nad planinstvom in seveda jim to ni žal. Obratno! Še po mnogih letih so mi vsi hvaležni.«
Res, planinstvo! Skoraj smo pozabili na pravzaprav prvotni smoter društva, katerega ste častna predsednica…
»Planinstvo je čudovita življenjska dejavnost, katero svetujem vsem in ki je žal v zadnjem času na splošno nekoliko zanemarjena. Premalo se o njej piše, o njej govori, premalo se jo propagira po sredstvih množičnega obveščanja in predvsem po televiziji. Kot da bi imeli ljudje preveč drugega početi, kot da bi ljudje pozabili na čare narave, na opojnost dišečih rož, na lepoto planinskih poti, na sprostitev, ki jo, ko hodimo po gorskem svetu, čutimo, ne nazadnje tudi na družbo, ki jo tam imaš, pa tudi samoto, ki jo uživaš v prekrasnem svetu narave. Žal mi je vsakega, ki tega ne zazna niti enkrat v življenju, koliko pristnega veselja je v planinarjenju… V Sloveniji je sicer planinstvo upravičeno popularno, vendar pa žal tega ne morem potrditi za našo državo. Res škoda, saj se ta vpliv seveda pozna na celotno družbo, v kateri živimo. Planinstvo človeka poveličuje in mu daje življenjskega zanosa…«
