Zelenica je prostor, kjer se slovenska planinska zgodovina preliva v turistično sedanjost. Kjer se duh nekdanjega smučišča in množic smučarjev še vedno drži v zraku, čeprav vlečnice že dolgo molčijo. Kjer se planinski dom trudi ostati dom v času, ko se gore spreminjajo hitreje kot navade obiskovalcev. In kjer se še vedno čuti odmev tistih, ki so nekoč skrbeli, da je bilo gibanje po tem območju sploh mogoče.
Ko je bila Zelenica smučarsko srce Gorenjske
V šestdesetih in sedemdesetih letih je bila Zelenica eno najživahnejših smučišč v Sloveniji. Smučarji so prihajali iz vse Jugoslavije, domačini so se vozili z avtobusi, mejni prehodi so bili tik ob progah in vse je dišalo po tistem posebnem, nekoliko divjem smučarskem optimizmu povojnih let.
Toda Zelenica ima tudi svojo temno plat: plazovi. Strma pobočja pod Begunjščico so bila vedno nepredvidljiva in prav tu se je začela ena najpomembnejših poglavij slovenske lavinske varnosti.
Planinski dom na Zelenici (1536 m) – Karavanke
Dom stoji na mali ravnici Zeleniškega sedla med severnim ostenjem Begunjščice in južnim pobočjem obmejnega grebena Na Možeh. Prvo kočo na Zelenici je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov, vendar je niso želeli dati v najem Tržiški podružnici SPD; koča je bila med okupacijo požgana. Leta 1950 so začeli graditi planinski dom delavci šole milice, ki je bila takrat v Begunjah; nedokončani dom je 15. decembra 1952 prevzelo v najem PD Tržič, ki ga je zasilno usposobilo in naslednje leto tudi odprlo. S pogodbo med RSNZ, ki je bil lastnik zgradbe, in PZS, je 24. julija 1962 dobilo PD Tržič objekt v trajno last. Postojanko so po prevzemu popolnoma dokončali in opremili ter jo slovesno odprli 19. januarja 1966. Leta 1992 so nadzidali vhodni prizidek in s tem pridobili učno sobo. Dom je decembra 1999 popolnoma pogorel. Društvo ga je obnovilo, zgradilo in je sedaj ponovno odprt. V sklopu doma deluje tudi Gorniški učni center.
Zelenica je planina, ki je ujeta med severna ostenja Begunjščice na jugu, obmejni greben z Avstrijo Na Možeh in Vrtačo na severu ter Srednji vrh na zahodu. Hkrati se zaprta planina odpira v Podljubeljsko dolino na vzhodu in dolino Završnice na zahodni strani. Že zaradi privlačnega položaja je Planinski dom na Zelenici dobro obiskan vse leto – pozimi radi prihajajo turni smučarji, poleti pa pohodniki. Nekateri si za cilj izberejo samo Zelenico ali pa je Dom na Zelenici zanje prehodna postojanka na pohodih proti Begunjščici, Robleku, Vrtači in Stolu.
Lavinska zgodovina, ki je zaznamovala generacije
Leta 1962 je plaz zasul 15 graničarjev; dva sta umrla. To je bil trenutek, ki je pretresel celotno območje. Gorska reševalna služba je takrat prevzela nalogo, ki je bila za tisti čas izjemno napredna: vzpostaviti sistematično lavinsko varovanje smučišča.
Do leta 1964 so že redno merili: snežne padavine, veter, temperaturo, strukturo snežne odeje.
Na treh različnih lokacijah so zbirali podatke, ki so bili za tisti čas pionirski. In niso ostali le pri merjenju. Začeli so odstreljevati plazove — najprej z minometi kalibra 82 mm, pozneje z breztrzajnimi topovi. V sezoni 1966/67 so s 14 minami sprožili sedem plazov, med njimi štiri ogromne pršne plazove. V sezoni 1970/71 so z 32 granatami sprožili osem plazov.
To je bil čas, ko je bila Zelenica laboratorij varnosti v gorah. Ko so reševalci in domarji skupaj z meteorologi ustvarjali sistem, ki je rešil nešteto življenj. In ko je bil dom na Zelenici del širše infrastrukture, ki je omogočala smučanje v razmerah, ki so bile pogosto na meji mogočega.
Od smučišča k planinskemu domu
Ko je smučišče propadalo in propadlo, je Zelenica izgubila svojo smučarsko množičnost, a ne svojega pomena. Novozgrajeni dom je postal osrednja točka območja — ne več kot servis smučarjem, temveč kot zatočišče planincem, turnim smučarjem, pohodnikom in vse bolj tudi turistom, ki iščejo planinsko izkušnjo brez (pre)utrujajoče hoje iz dolinskih zatrepov.
Danes dom upravlja PD Tržič, ki je v zadnjih letih vložilo veliko energije v obnovo, vzdrževanje in dvig standarda. V domu deluje Gorniški učni center Zelenica (GUC Zelenica). Sodoben objekt omogoča sprejem skupin, prenočevanja in pripravo toplih obrokov, izvedbo različnih programov v planinskem okolju in v koči, v dodatni ponudbi pa (po)nudijo tudi logistično in strokovno podporo pri izvajanju izobraževanj in dogodkov s področja gorništva. Domarji, ki se menjajo v izmenah, so tisti nevidni del zgodbe: ljudje, ki v snežnih metežih kopljejo poti, nosijo zaloge, kuhajo, popravljajo, čistijo in sprejemajo obiskovalce, ki prihajajo z zelo različnimi pričakovanji.
Za mnoge planince je dom na Zelenici eden boljših v Sloveniji — čist, urejen, topel, z dobro hrano in prijaznim osebjem. Za druge, ki pričakujejo hotelsko izkušnjo, je lahko razočaranje. In prav tu se danes lomijo razlike med generacijami in kulturami obiskovanja gora.
Anonimni udeleženec – Negativna recenzija na planinarski dom Zelenica u Sloveniji jer smo ostali gladni. Za večeru smo dobili juhu (koja se jede kao predjelo), salatu koje nije bilo dovoljno za sve i kupovne jeftine preslatke kolače. Posteljine nemaju zatvarače i imaju mrlje. Platili smo polupansion 40€. S pozitivne strane, dom je bar lijepo uređen.
Glasovi obiskovalcev: med hvalo in nerazumevanjem
Hrvaški planinci, ki predstavljajo velik del obiskovalcev, so na forumih razgalili to napetost. Ena anonimna kritika je sprožila plaz odzivov: od ogorčenja nad presladkimi kolači do pohval, da je dom hotel s petimi zvezdicami.
V komentarjih se kot povsod prepletajo: iskrena hvaležnost za trud osebja, nerazumevanje, da planinski dom ni restavracija, nostalgija po starih časih in humor, ki razoroži vsako napetost (Juha ni predjelo!).
A med vsemi odzivi se ponavlja ena misel: Dom na Zelenici je planinski dom. Ne hotel. In prav v tem je njegova vrednost.
Zelenica, danes: prostor med dvema svetovoma
Zelenica je danes tipičen simbol prehoda: od smučarske preteklosti k planinski sedanjosti, od kolektivne gorske kulture k individualiziranemu turizmu, od trdega dela domarjev k pričakovanjem obiskovalcev, ki bi radi udobje brez značilnega napora.
A hkrati je Zelenica tudi prostor, kjer dediščina lavinske varnosti vedno znova zaživi po kakšni nesreči (tragediji). Spomin na reševalce, ki so nekoč merili sneg in odstreljevali plazove, se tam prepleta z današnjimi prizadevanji, da dom ostane varen, dostopen in živ. Nedvomno pa ogromne gmote pločevine na parkiriščih in s tem vezane pobrane parkirnine kažejo, kako lahko se s pohodništvom – turizmom opomorejo blagajne – brez vlaganja v smučarski turizem. Zagotovo pristen dokaz, da planinski prostor ni samo nekoristen svet, kot smo ga nekoč pojmovali in zato občudovali stran od množic, …
