Barbka Lipovšek – Peter Ščetinin
Zadnji mesec je bilo o Direttissimi že marsikaj napisanega, morda celo preveč. Vendar je res, da spada med najtežje smeri v Dolomitih, saj je ocenjena z najvišjo težavnostno stopnjo VI + (A2, A3). Prav zato sva z Barbko rahlo dvomila, da jo bova zmogla, in se spraševala, če se morda nisva lotila pretežke naloge. Ta dvom se je še povečal, ko sva prvič stala pod mogočno severno steno Velike Cine. Pogum, ki sva ga zbirala doma ¿no celo poletje, je močno splahnel, ko sva ogledovala ogromne previse in gladko rumeno steno nad seboj. Njena naklonina je tako neverjetna, da si človek kar težko predstavlja, da drže tu preko plezalne smeri. En teden sva porabila zato, da sva se privadila na dolomitsko kamenino, na njeno rumenkasto črno skalo in njeno strmino, ki ji pri nas le redko najdeš enako. Tako se je približal odločilni dan. 14. avg. 1962 sva stala že zgodaj zjutraj pod steno in se zaskrbljeno ozirala za vremenom, ki se je zadnje dni nekaj kujalo. Vendar so bile vse skrbi odveč. Nebo je bilo brez oblačka, čudovit sončni vzhod pa je obetal lep dan. Molče sva pripravljala opremo in v mislih ponavljala opis smeri, ki sva ga znala že na pamet. Zelezja je bilo toliko, da sva postala občutno težja, vendar se raje nisva ukvarjala z mislijo, kako bova vse to vlekla čez previse. Nisva bila preveč zgovorna. Hotela sva drug drugemu prikriti nemir, ki se je naselil nekje v notranjosti. Vedno znova so se nama vsiljevala vprašanja. Ali bova zmogla? Bodo roke vzdržale? No j a, poskusiva vsekakor lahko.
Ljudje so hodili po stezi mimo naju in vprašujoče pogledovali zdaj steno zdaj naju. Hotela sva se čimprej znebiti radovednih pogledov, zato se nisva dolgo obotavljala. Ura je bila ravno sedem, ko sem začel plezati prve metre. Ob dotiku z mrzlo skalo mi je srce začelo hitreje biti. Pred menoj je bila gladka stena, visoka 20 m, in nekje na sredi je tičal klin. Ta klin me je zapeljal, da sem se zagnal naravnost proti njemu. Toda že po treh metrih se mi je ustavilo. Skala je postala popolnoma gladka in previsna. Nikjer oprimkov. Poskušal sem više, ni šlo. Kako za vraga pa drugi pridejo do tistega klina? Roke so me začenjale boleti in Barbka me je vse bolj čudno pogledovala. Treba je bilo nekaj storiti! Tri metre od tal pa vendar ne bom odnehal! Nenadoma sem zagledal nekoliko bolj na desno rahle razčlembe, ki so v loku vodile h klinu. Splezal sem do njih in res je šlo laže. Nad klinom se je začel nekakšen žleb, kjer sem hitreje napredoval. Po prvem težjem mestu, ki sem ga bil preplezal, je nemir izginil. Telo je bilo že ugreto in pripravljeno tudi na hujše težave. Ni bilo treba dolgo čakati nanje. V drugem raztežaju, ki se je začel z manjšim previsom, je Barbka poskusila na desno po krušljivi polici, ki pa jo je kmalu privedla do strmih, neprehodnih skalnatih stopenj. Morala se je vrniti. Sedaj sem poskusil jaz, vendar v levo. Smer so nakazale previsne krušljive luske, ki bi nudile kar dobre oprimke, ko se ne bi tako majale. Zato sem moral uporabljati drobne in precej redke oprimke v gladki skali. Držal sem se le na koncih prstov in vsak hip pričakoval, da mi bo spodrsnilo ali da se mi bo kaj odkrušilo pod rokami. Centimeter za centimetrom sem se vlekel kvišku. Rad bi zabil klin, vendar nikjer nisem odkril prave razpoke. Sicer pa me je tudi preveč vleklo navzven, da bi se lahko dalj časa držal na eni roki. Moral sem naprej. Ob pogledu na vrv, ki je prosto nihala v zraku, me je mrazilo po hrbtu. Samo da ne padem! Barbka je imela preslabo stojišče, da bi me obdržala. Po 25 m napornega plezanja sem dosegel majhno poličko in si uredil stojišče. Varnega sem se počutil šele, ko so bili v steni zabiti trije dolgi klini. Pozneje sem ugotovil, da je bil ta raztežaj, ki pa je potekal nekoliko levo od pravega opisa, najtežji v vsej smeri. Barbka je bila kar hitro pri meni. Toda kam zdaj? Desno in levo okoli naju je bila gladka izlikana skala in nad nama se je bočila ogromna streha. Nikjer sledu o klinih. Tu ni mogla potekati smer. Da bi se vrnila nazaj in še preko teh krušljivih lusk? Prav nič me ni mikalo. Nagibal sem se daleč stran od stene, da bi zagledal kak klin. Končno! Zagnal sem huronski krik, ki je Barbko skoraj vrgel iz stojišča. Poglej, klin! Res je v skali, ki jo je zakrivala neka izboklina, tičal droben klin. Najina morala se je takoj dvignila. Spet bo šlo! Do strehe, pod katero sva zagledala klin, je držala kratka, težka prečnica, ki pa sva jo v navdušenju kmalu zmogla. Sedaj sva zagledala še več klinov. Zopet sva bila v pravi smeri. Streha me je nekoliko spominjala na tisto v Aschenbrennerjevi smeri, le da je bila veliko
večja in precej manj nabita. Nad njo je bilo kmalu dobro stojišče, od koder je teklo še pet raztežajev skoraj navpično navzgor do prvega bivaka. Plezanje tu je bilo približno takšno, kot sva pričakovala. Trdna, rumena skala, vendar slabo razčlenjena. Klinov je bilo včasih celo več, kot sva se jih nadejala, toda marsikateri je slabo držal. Plezanje je bilo predvsem živčno skrajno naporno. Razmaki med klini so bili precejšnji, poleg tega je bila skala vseskozi rahlo previsna, zato sva dostikrat morala uporabiti vso spretnost, da nisva izgubila ravnotežja na drobnih oprimkih. Končno se je naklonina stene nekoliko zmanjšala. Dosegla sva bolj razčlenjen svet, ki naju je pripeljal do prvega bivaka. Bila je že peta ura popoldne, zato nisva nadaljevala s plezanjem, ker bi naju noč zajela sredi previsov. Sicer pa nama je bilo kar prav. Bila sva že utrujena in lačna. Poleg tega je sonce ravno obsijalo ta del stene, tako da nama je bilo prijetno toplo vse do sončnega zahoda.
Noč je bila hladna in dolga. Najhuje je bilo, da sva ves čas morala sključena presedeli na ozki polički in nisva mogla ganiti otrplih udov. Bolj trdno sva zaspala šele proti jutru, ko je Barbka s svečo ogrela bivak-vrečo in kar predolgo bi spala, če naju ne bi bil prebudil val svežega zraka, ki je prodrl skozi veliko luknjo v prežganem platnu. Z nasprotnega konca stene iz smeri Comici-Dimai so se že slišali glasovi in prvi udarci kladiva, zato sva hitro skočila na noge in se pripravila za nadaljnji vzpon. Da bi se ogrela, sva najprej mislila nekoliko telovaditi. Toda ob pogledu na ogromne previse, ki so se bočili že nekaj metrov nad bivakom, sva si bila na jasnem, da nama bo še prehitro vroče. Tehnično je bil ta del neprimerno težji od prvega. Neprenehoma sva visela v stremenih in si pomagala še z vrvnimi potegi. Takšno plezanje sva doživljala prvič v življenju. Previs je sledil previsu. Dostikrat sva visela s hrbtom navzdol in počutila sva se kot pajka na stropu. Vsako stojišče sva delala v stremenih. Varovanje preko ramen je bilo nemogoče, zato sva varovala preko klina. Kljub fizičnemu naporu sem se počutil odlično. Vreme je bilo tudi ta dan lepo in v stenah okoli naju je kar mrgolelo plezalcev. Nenadoma se mi je zazdelo, da slišim čudno znane glasove. Prihajali so z vzhodnega raza Zapadne Cine. Govorica se mi je zdela nekam domača in da bi pregnal vsak dvom, sem na ves glas zažvižgal slovenski napev »Janez in Micka«. Ni mi bilo treba dolgo čakati na odgovor.
»Od kdaj pa znajo tu slovenske narodne?« sem zaslišal iz one strani. Ta glas vendar poznam, me je spreletelo. In na vso moč sem zarjul: »Tine!« Steno so preplavili vzkliki. Bila sta Tine Mihelič in Peter Ježek, ki sva ju že več dni pričakovala. Po kratkem razgovoru in izmenjavi voščil sva nadaljevala s plezanjem. Preveval naju je topel občutek, da nisva sama, da sta tu v bližini še dva, ki govorita isti jezik. To nama je dajalo novih moči in preganjalo utrujenost, ki se naju je že lotevala. Najhujša sta bila namreč zadnja dva raztežaja previsov. Skala je bila vedno bolj krušljiva, klini vedno bolj redki in majavi, naklonina vedno večja. V zadnjem od štirih previsnih raztežajev, sva visela že 35 m ven od vznožja stene nad grušč. Na drugi bivak sva priplezala že precej izčrpana. Polica je bila tu zelo prostorna, kar je bilo pri taki navpičnosti stene kar presenetljivo. Čudovito se je prileglo, da sva se lahko po dolgem iztegnila po široki polici. Najhuje so naju bolele roke. Prsti so bili skoraj do krvi odrgnjeni od ostre skale in vsak dotik z njo je povzročal nove bolečine. Kljub utrujenosti sva si smela privoščiti le polurni odmor. Ura je bila že dve popoldne in do vrha sva imela še dobrih 200 m. Vendar Barbke ni bilo mogoče pripraviti do tega, da bi nadaljevala s plezanjem. Ko je videla, da gre naslednji raztežaj pod bivakom zopet preko ogromne previsna zajede, je uprizorila stavko. Hote ali nehote sem moral počakati še nekaj minut, toda ne zaradi ženske trme, temveč zaradi kamnitega plazu, ki se je vsul čez bivak in letel ravno čez previs. Verjetno so ga sprožili turisti, ki so hodili po veliki gruščnati terasi okoli vrha. Ko je plaz ponehal, sem začel plezati in Barbka je hočeš nočeš morala za menoj. Po 30 m se je previsna zajeda razširila v grapast kamin, po katerem je bilo užitek plezati. To je bila klasična plezarija IV. in V. stopnje v sivi, trdni skali. Barbka je oživela in prav hitro sva napredovala, čeprav sva morala premagati še nekaj previsnih blokov, ki so bili zagvozdeni v kaminu. Naglica pa je bila tudi potrebna, kajti vreme se je nenadoma poslabšalo. Začelo je kapljati, nato pa se je vlila kratka ploha. Vsa premočena sva prišla na gruščnato teraso pod vrhom. Od tu naprej sva se vzpenjala oba hkrati proti vrhu, kljub temu pa se je ta del najbolj vlekel. Morala sva obplezati več stranskih grebenov, preden sva dosegla glavni vrh. Ravno pet popoldne je bila ura, ko sva stala ob železnem križu na vrhu. Nikogar ni bilo več. Vsi plezalci in turisti so že sestopili v dolino. To nama je bilo kar prav, sva lahko vsaj bolj sproščeno dala duška svojemu veselju nad uspelim vzponom.
Tehnični podatki:
62. ponovitev
Prva ženska ponovitev
Cas plezanja 20 ur, 1 bivak
(Gl. »Rivista Mensile«, Torino 1959, št. 11—12. V reviji je tudi skica smeri).
