Planinski vestnik 2008/07
»Grem tudi v grdem vremenu«
Cveto Podlogar, japonski gorski vodnik
Cveto Podlogar je Gorenjec, ki že desetletje in pol živi na Japonskem. Leta 2000 je postal prvi in je do danes še vedno edini tujec med japonskimi gorskimi vodniki, poleg tega je zdaj tudi član vodniške izpitne komisije. Z ženo Chibow imata agencijo C & C (Cveto & Chibow) Japan, v okviru katere vodita ljudi v japonske in evropske gore. Na Japonsko je prvič zašel po naključju. Po potepanju po celinski Aziji, med drugim tudi po Tibetu, na katerem je pomagal ameriški odpravi pri nošenju opreme pod Everest in prišel več kot 7000 metrov visoko, se je znašel v Hong Kongu. Popotnik iz Nemčije mu je dejal, da je Japonska lepa dežela, vendar draga. Cveto si je, ne da bi kaj dosti razmišljal, kupil kolo in se odpravil novim dogodivščinam naproti. Te so ga po mesecu kolesarjenja na severu države, na katerem ni nihče govoril angleško, pripeljale do »English stopa« v mestu Yamagata v provinci Tohoku. Spoznal je prijazne ljudi, ki so mu ponudili delo v bližnjem smučarskem središču. Nekdanji jugoslovanski reprezentant v teku na smučeh je ponudbo sprejel. Ob koncu zime je Japonsko zapustil, a se je naslednjo sezono vrnil. In tudi naslednjo. Glavna krivka za to, da se je na Japonskem ustalil, pa je bila njegova sedanja žena Chibow.
Kako si se prvič srečal z japonskimi gorami?
”Preden sem šel na Japonsko, o tamkajšnjih gorah nisem vedel ničesar. Spoznavati sem jih začel, ko sem dva tedna živel v Jamagati. Resneje pa sem se z njimi začel ukvarjati veliko pozneje, ko sva se s Chibow preselila v Nagano. Tam sva imela v najemu penzion, jaz sem delal za Elan Japan. Delo je bilo pogodbeno, kakih 230 dni na leto, v preostalem času sem bil prost. Takrat sem se včlanil v nekaj takega kot alpinistični odsek v Matsumotu, v katerem so bili japonski plezalci, ki so sodili med boljše. Veliko sem hodil z njimi naokoli.“
Kako si dobil zamisel, da bi se preživljal z gorskim vodništvom?
”Ker smučarski karving ni bil več tako popularen, moj položaj v Elanu ni bil zanesljiv. Razmišljal sem, s čim bi se še lahko ukvarjal, pa je Chibow predlagala, da bi bilo kaj v zvezi s hribi. Najprej sem naredil lokalni vodniški izpit v Naganu ter se včlanil v vodniško skupino. Tam sem bil leto in pol. Potem pa sem enkrat pozimi na Jacugadakeju srečal dva prava vodnika. No, eden je bil prav poklicni vodnik, kar dobro je govoril angleško. Pogovarjali smo se in vprašala sta me, ali imam med tednom kaj časa, da bi šli skupaj plezat. Tako smo šli v Džonagafudo plezat na slapove in smo preplezali tudi nekaj prvenstvenih. Videli so, da mi gre dobro, da preplezam vse, kar je treba, brez debate in so me povabili v svoje vodniško združenje v Tokiu. Moral sem narediti njihovo pripravniško šolo za vodnika. Leto dni je trajalo, potem pa sem dobil pravo vodniško licenco. To je bilo leta 1999 oziroma 2000.“
Kmalu potem sta s Chibow ustanovila podjetje. Kakšni so bili začetki?
”Ker sem bil prvi tujec, ki je opravil japonsko vodniško licenco, so mojo sliko in podatke objavili na naslovnici enega večjih japonskih dnevnih časnikov. Tako je zame zvedelo veliko ljudi. A prva tri leta je bilo zelo težko. Japonci niso vajeni, da bi jih tujec vodil po njihovih domačih hribih. Potem, ko sem si pridobil zaupanje, je šlo laže.“
Kako pa sta privabila kliente in si pridobila njihovo zaupanje?
”Jaz imam drugačno mentaliteto kot japonski vodniki. Po navadi jih »zvlečem« na vrh. Japonci rečejo: »Če je grdo, pa ne gremo.« Jaz grem pa tudi v grdem vremenu. Vsaj pod steno. Če ne pada, gremo gor, če pada, gremo pa nazaj v bajto. V smislu treninga. Če si sredi stene, tudi ne moreš reči: »Jaz grem pa na avtobus in domov.« Moraš naprej, tudi če dežuje ali sneži. In tako turo vzamemo kot nekakšen trening, preplezamo dva, tri cuge pa gremo nazaj, če je dež. Drugi ne delajo tako. In zato sem postal znan. Čeprav tri- do štirikrat na leto objavim ture v časopisu, imam internetno stran in brošure, ki jih deliva po trgovinah, je pri meni največ pomenilo ustno priporočilo. Japonec, ki me še ni videl ali se pogovarjal z mano, mi še nikoli ni poslal prijave na turo.“
Si edini tujec z japonsko vodniško licenco. Kako gledajo nate drugi vodniki? Kakšni so odnosi med vami?
”To je pa težka tema. V bistvu je to konkurenčen posel, tako da prav prijatelji nismo. Tu je še zmeraj diskriminacija, v tem pogledu, da če se za posel potegujeta tujec in Japonec, ga bo brez dvoma dobil drugi. Probleme imam z združenjem, v katero prihajajo ponudbe iz tujine, predvsem iz Amerike. Iščejo se angleško govoreči vodniki, a jim še niti enkrat niso dali moje telefonske številke, čeprav japonski vodniki zelo slabo govorijo angleško.
V začetku se niso zavedali, da bom uspel kot vodnik, potem, ko mi je steklo, so me pa vedno grše gledali. Že šest let mi zaradi zapletenega pisnega testa, ki ga še Japonci težko razumejo in rešijo, ne priznajo mednarodne vodniške licence. In nočejo slišati za noben kompromis, da bi npr. odgovarjal ustno. Po drugi strani pa sploh nimajo urejenih zakonov in se lahko kdor koli razglasi za vodnika.“
Koliko je japonskih gorskih vodnikov, je povpraševanja po vas veliko več kot v Sloveniji?
”Profesionalnih vodnikov je 600 ali pa še več v vsej državi. Združenj pa je zelo veliko, več kot štirideset. Ja, tudi povpraševanje je veliko, zato pa je lahko toliko vodnikov. Dosti je takih, ki ne zaupajo skupinam v planinskih društvih, če jih tako imenujemo, čeprav to niso, ali pa se nimajo časa družiti in jim je laže, če dvakrat, trikrat na leto plačajo gorskega vodnika in gredo na želeno turo. Pri tem jim ni treba skrbeti za nič. Tu je drugače kot pri nas, mi vodniki jim napišemo seznam vseh stvari, ki jih rabijo na turi. Od zobne krtačke naprej. Poleg tega tudi podroben opis poti, kako priti do izhodišča … kaka dva lista nanese vsega skupaj.“
Kakšna so »planinska društva«, ki jih omenjaš?
”Nič ni organizirano. Kdor koli se lahko spomni in ustanovi »ferajn«. Nekajkrat na mesec se dobijo, pijejo in gredo skupaj v hribe. Nobene šole ali česa podobnega ni. Zato pa je toliko nesreč.“
Kaj pa leta 1905 ustanovljena Sangaku-kai oziroma Japonska gorniška organizacija, ima kakšno vlogo pri izobraževanju bodočih gornikov in alpinistov? Bi jo lahko primerjal z našo PZS?
”Ne, ne, nobene vloge nima. Obstaja, a sploh ne tako, da bi npr. povezovala vsa društva kot PZS. Nima nobenega nadzora, vse je bolj razpuščeno. Ni letnih sestankov ali česa takega. Je pa močna vodniška organizacija.“
Kako pa se Japonci naučijo hoditi v hribe?
”Berejo knjige, revije. In v teh njihovih revijah piše veliko traparij. Kako greš sam v hribe. Trikrat greš v trgovino in nakupiš vse do GPS-a in greš. Saj so nekatere skupine, ki so kar dobro organizirane. Ampak zelo veliko je napak in veliko jih dela po zastarelem sistemu.
Jaz pa sem pred nekaj leti prvič organiziral poletno in zimsko alpinistično šolo v okviru C & C Japan in zdaj jo posnema vedno več japonskih vodnikov. V njej se učimo vse od osnov naprej. In v šolo pride veliko članov t. i. ferajnov, ki ne zaupajo svojim vodjem.“
Kaj je tebe pri japonskih hribih najbolj pritegnilo?
”Poleti prav gotovo sawa nobori. Tu na Japonskem je vse polno pravil, pri sawa noboriju ti pa nihče ne gleda pod prste, greš po svojih grapah. Sicer so Japonci tečni, vsak ima pripombo k vsaki stvari, ki jo narediš, dobro ali pa slabo. Ob vsako stvar se obregnejo, govorijo, kako naj hodimo, še posebno starejši so zelo pametni in mislijo, da vedo vse. Taki mi gredo na živce, zato pa grem rad na sawa nobori, ker tam ni nikogar, ki bi me gnjavil. Pa fajn je, čisto drugačna izkušnja. Poleti, ko je vroče, malo čofotaš po vodi, imaš neoprensko obleko, pa malo ogenjček zakuriš, skuhaš … Fletno je.
To je prvo, drugo je pa sneg pozimi. Hribi, ki so poleti zeleni, postanejo čisto beli. Taki špon hribi. Hakuba recimo. Tako je, kot če bi iz Chamonixa gledal Mont Blanc, ali pa še bolje. In globalno segrevanje gor ali dol, na Japonskem je še vedno zelo veliko snega. Največji problem je, ko taborimo pozimi in močno sneži, čez noč ga namede 60–70 centimetrov. Brez vetra. Samo pada. Kolikor tam pada, ne pada nikjer drugje. Pol dneva gaziš in gaziš, potem se pa obrneš, pa ni nikjer več špure. Pozimi je res super za turno smučanje. To je tak sneg … sam puh. In na Hokaidu se lahko pripelješ vse do morja. Sneg zapade do nule. Res je lep občutek smučati z gore in opazovati morje pod seboj.“
Sawa nobori oziroma plezanje po potokih navzgor Slovencem ni znano. Ga lahko na kratko predstaviš?
”Tako so bili narejeni prvi pristopi. Ker je na Japonskem zelo poraščeno, tam do 3000 m, so bile prve dostopne poti do hribov in vrhov po potokih. Po potokih greš, imaš vodo, imaš ribe in zelenjavo, pa se zelo enostavno preživiš. Hribi so vulkanski, v spodnjem delu položni. Po 20 km in več. Pa nobenih skokov ni. So slapovi, ni pa neprehodnih mest. Greš malo na levo ali na desno, pa prideš mimo in na vrh. Pri nas je to teže. Imaš slap, pa moraš 3 km naokoli. Vedno se gre s šotorom, ogenj lahko kuriš povsod, sploh ni prepovedano. Skoraj ni požarov, ker je toliko vlage. Če je poleti dva dni lepo vreme, je tretji dan obvezno dež. No, ampak lahko dobro zakuriš, se posušiš in skuhaš na ognju.“
Je sawa nobori še vedno zelo priljubljen?
”Ja, zelo priljubljen šport je. Rekel bi, da se z njim ukvarja skoraj več ljudi kot pa s plezanjem.“
Kako si Japonce navdušil za Slovenijo in naše hribe? So jih poznali že prej?
”Ah, ne, kakšna Slovenija neki. To je bilo vse od Slovaške do Rusije. Vse drugo, samo Slovenija ne. Potem sva začela s Chibow pošiljati članke v revije, pa klientom sem na turah zelo veliko govoril o naših hribih, jim kazal slike in imel tudi predavanja. In tako jih je počasi začelo zanimati. Drugo leto sem že peljal čez severno steno Triglava novinarja in fotografa.
Naredila sva programe in jih šla ponudit po podjetjih, ki imajo pohodniške programe po vsem svetu. Kakih trideset jih je in nama nabirajo kliente, jih pošljejo v Slovenijo, potem jih pa jaz tam vodim. Je pa treba vedeti, kako delati z njimi, vse jim je treba »k riti prinesti«.
Začela sva z eno ali dvema skupinama, zdaj jih imava pa pet do sedem na leto. Namesto treh tednov zdaj v Sloveniji preživim tri mesece, poletne ture so razprodane že novembra.“
Kakšne ture jim ponujata?
”Klasična tura, prva, ki smo jo naredili, je iz Lepene prek Krnskega jezera do Komne in Sedmerih, do Prehodavcev in spet prek Sedmerih v Bohinj. Japonci so zelo navdušeni nad rožicami, zato je ta tura zanje primerna. Klasična tura za malo boljše pa je s Pokljuke na Triglav in čez Sedmera dol. S klienti, ki gredo na zahtevnejšo turo, se enkrat obvezno dobim že na Japonskem, da jih naučim hoje v navezi, samovarovanja, uporabe čelade itn.
Zadnja štiri leta pa imava še individualno, svojo turo – C & C Japan. No, v zadnjih dveh letih sva imela že kar po dve. Eno plezalno in eno pohodniško. Plezamo v glavnem po severni steni Triglava, ker jih je na to najlaže dobiti, na pohodniški turi pa odkrivamo bolj skrite predele naših gora. So kar kajle, Japonci, 76-letnega sem pripeljal čez severno steno, 83 let starega pa na vrh Triglava.“
Kako so jim všeč naše gore?
”Po večini so zelo navdušeni. Za njih je vse dosti vertikalno. Njihove najvišje stene so visoke 300, mogoče 400 metrov, tako da bi moral za triglavsko severno steno sestaviti tri. A gore so višje kot v Sloveniji. Več kot 50 jih je višjih od Triglava, več je celo tritisočakov, tako da jih z nadmorsko višino naši hribi ne pritegnejo. Ko vidijo posnetke oziroma ko pridejo pogledat, so pa vsi navdušeni. Všeč jim je tudi bela barva. Marsikdo misli, da je sneg. Zelo radi opazujejo rožice.“
Kaj pa planinske postojanke?
”Z njimi so zelo zadovoljni. Najbolj jim je všeč sistem prehrane. Pri njih moraš naročiti vnaprej, do štirih moramo biti v bajti, da je ob šestih večerja. Tiste ribe in vsa ceremonija. Pri nas pa je to preprosteje. Čeprav se po navadi vnaprej zmenim, da imamo v vsaki koči kaj drugega jesti. To se jim zdi res zanimivo. Pet dni smo po bajtah, pa vsak dan kaj drugega jejo. Sicer so same enolončnice, ampak vsak dan drugačne. Hrana jim je zelo všeč. Še kruh, namočen v čorbo, pojejo. Sam je zanje presuh. Poleg tega v Sloveniji vsakdo dobi svojo posteljo, medtem ko se na Japonskem poleti na enem tatamiju stiskajo tudi po trije.“
Delaš skoraj ves čas, prostih dni imaš zelo malo, pa še takrat moraš skrbeti, da ostaneš v kondiciji. Ali pri tem sploh opaziš, da živiš na Japonskem? Kako ti je všeč njihova kultura?
”Ja, delo je zelo naporno, čeprav je na prvi pogled idealno. Če grem s prijatelji za dva, tri dni po svoje naokoli, je takoj narobe. Če hočem kliente varno pripeljati na cilj, moram trenirati tudi takrat, ko nisem z njimi. V telovadnice ne hodim iz svojega lastnega veselja, temveč zaradi nujnosti. Hribi so povsod hribi in ko vodim, sploh ni važno, kje smo, smo pač v hribih. Na to, da smo na Japonskem, me spominjajo le jezik, v katerem se pogovarjamo, in koče, v katerih včasih spimo. Sicer pa mi je Japonska kot dežela in tudi njena kultura všeč, če ne, ne bi že toliko časa živel tam.“
Tak življenjski tempo je zelo naporen. Koliko časa nameravaš še vztrajati v poslu in v kateri domovini, prvi ali drugi, se želiš nastaniti po upokojitvi?
”Pri 55 letih nameravam iti v pokoj. Ostane mi še točno pet let. Če bom predolgo garal tako kot zdaj, ne bom več v kondiciji za uživanje. Vodim namreč 250 dni na leto. Malo mislim, da bi se potem počasi za daljši čas v letu preselil nazaj v Slovenijo in od tam vodil japonski posel. Saj je zdaj, ko 99 % ljudi uporablja računalnik in internet, vse mogoče. Klienti bi prihajali v Evropo, potem pa bi skupaj vandrali naokoli. Preostali čas pa bi hodil po svetovnih hribih, na katerih še nisem bil. Predvsem me privlači Sibirija; tam je še vedno dovolj prostora za vsakega Zemljana, željnega dogodivščin.“
Mateja Komac
