Nekoč je bil gorski bivak prostor tišine, zavetja in zadnje rešilne točke pred nevihto. Danes? Danes je to Instagram kulisa, nočna diskoteka na 2500 metrih in alternativa hostlu za tiste, ki ne marajo rezervacij. Če si kdaj zvečer vstopil v bivak in našel več spalnih vreč kot v vojaškem skladišču, potem veš, o čem govorimo.
Kot opozarjajo (tudi) pri CAI sekcija Vigo di Cadore (danes, 13. septembra bodo imeli v Laggio di Cadore, ob 20.30 v večnamenskem prostoru posvet na temo bivakov), bivak ni brezplačni hotel, ampak zasilno zatočišče. Prednost naj bi imeli tisti, ki so v stiski — fizični ali vremenski. A v praksi je to pogosto bitka za ležišče, kjer zmaga tisti z najglasnejšim zvočnikom in največ sosedov v spalni vreči.
Vse pogosteje se bivaki spreminjajo v prostore za zabave, kjer se ob planinski klobasi in craft pivu razpravlja o »duhu gora«. Včasih se zdi, da je edina stvar, ki manjka, bančni terminal za prostovoljne prispevke in napis “dobrodošli v gorskem coworkingu”.
Rešitev? Ne ključ, ampak kultura
CAI Vigo predlaga, da ne zapiramo bivakov, ampak gradimo kulturo. Seveda, to je težje kot namestiti ključavnico. A če bi vsak obiskovalec vedel, da bivak ni »moj vikend sredi ničesar«, ampak skupni prostor z etiko, bi morda zjutraj pustil vsaj prazno vrečko čaja in ne prazno steklenico prosecca.
Za tiste, ki ne razumejo koncepta »pusti bivak v boljšem stanju, kot si ga našel«, obstajajo planinske koče. Tam dobiš posteljo, večerjo, zajtrk in račun. Bivak pa ostaja romantična ruševina svobode, ki jo je treba braniti z zdravo pametjo, ne z zaklepanjem.
Zaključek: bivak je ogledalo nas samih
Če je bivak poln smeti, ni kriv bivak. Krivi smo mi. Če je bivak poln ljudi, ki ne vedo, zakaj so tam, je to priložnost za pogovor — ne za izgon. In če se bivak spremeni v »gorski AirBnB«, potem je morda čas, da se vprašamo: ali smo še planinci, ali le turisti z dobrim signalom?
