Planinski vestnik 2011/04
Andrej Magajne (1976-2011)
Andrej, imel sem navado, da sem te skoraj vedno, ko sem se peljal skozi Kranjsko Goro, poklical in če si le utegnil, sva se dobila na pogovor ob pijači. Že pred časom sem razmišljal, zakaj mi ti postanki in najini pogovori tako veliko pomenijo in moj zaključek se je glasil nekako takole: “Zato ker si ‘dec na mestu’ in ker imava veliko stičnih točk”. Po duši si alpinist in rad zahajaš v gore, si geograf in si videl ogromno skritih kotičkov našega planeta, si pedagog in se veliko ukvarjaš z vzgojo otrok in planincem pomagaš osvajati vršace. Vse te dejavnosti te oblikujejo v karakternega človeka s širino, človeka, ki je miren, potrpežljiv, uživa v dolgih pogovorih in zna biti pravi prijatelj.
Spoznavala sva se postopoma. Sprva sva se videvala le na fakulteti, pozneje pa tudi v gorah. Najina velika skupna strast so bile prav gore. Prijatelja pa sva postala šele pred tremi leti, ko sva začela načrtovati odpravo v tebi tako ljubo Kirgizijo. Na tvojo pobudo sva prvič skupaj poplezavala in se zgubljala v južni steni Turske gore. Tvoja družba mi je bila takoj všeč, saj si rad plezal v odmaknjenih stenah in se po gorah gibal na tisti pravi način, ko si popolnoma povezan s steno. Bil je lep dan, ki mi bo za vedno ostal v spominu.
Prvič sva se s tvojim dobrim prijateljem in soplezalcem Simonom Slejkom skupaj navezala na vrv v divjih Zahodnih Julijcih, ki si jih naravnost oboževal. Zdaj razumem, zakaj so najbolj divje gorsko območje v naši bližini. Ponavljali smo klasično smer Krobat-Metzger v severni steni gore Divja koza. Divja je kar pravi vzdevek, saj v taki divjini, ki ti v doživljanju narave pusti močne občutke, nisem še velikokrat plezal. Simon je po tem plezanju delček lepot smeri razkril v članku v Planinskem vestniku, in sicer v avgustovski številki leta 2008. Zagotovo se bom tja z veseljem še vračal, vedno s spominom nate. Hvala, da si mi jih pomagal odkriti.
Kmalu je prišel čas za najin odhod v Kirgizijo. Na to odpravo me vežejo samo lepi spomini, kljub temu da se nisva vedno strinjala in da nama je muhasto vreme preprečilo uresničiti vse zastavljene plezalne cilje. Najbolj sva si želela preplezati prvenstveno smer v južni steni gore Pik Čapajev (6371m), ki ostaja moja velika želja tudi v prihodnje. Zdaj ko te ni, še toliko bolj. Za vedno mi bosta ostala v spominu tvoja mirnost in zanesljivost v resnejših situacijah odprave. Takrat, ko sem tik pod vrhom severnega predvrha Troglava (5200 m) izgubil cepin in si ti že v mraku zadnje tri raztežaje zanesljivo preplezal v vodstvu. Ko sem sopel zadnje metre na sedemtisočak Khan Tengi in si me ob srečanju, ko si se že vračal z vrha, z nekaj besedami spodbudil, da sem lažje prišel na vrh. Ko sva po uspešnem vzponu na Khan Tengri v nemogočem položaju prebivakirala noč v snežni luknji na taboru tri, si me znal pomiriti, da nisem kar ponoči, utrujen, nadaljeval sestopa v dolino. Bil si človek, ki je bil vedno pripravljen priskočiti sočloveku na pomoč.
Kirgiške gore so ti bile res blizu in to kljub temu, da ti z vremenskimi razmerami niso bile vedno najbolj naklonjene. Obiskal si jih kar petkrat, leta 2007 tudi s prijateljem Lucom Vuerichom. Takrat sta opravila več drznih vzponov in poskusov vzpona. Po prvenstveni smeri sta se poskušala povzpeti tudi na Pik Nansen, lepo in skrito goro, ki si jo znal odkriti le ti. Z njim si bil skupaj v gorah tudi lansko zimo, ko se je zgodila nepredvidljiva nesreča, ob kateri je Luca izgubil življenje. Težka življenjska izkušnja, ki te je za vedno zaznamovala, na gore si od takrat gledal še nekoliko drugače.
Po odpravi v Kirgizistan sva bila še večkrat skupaj v gorah in se pri tem učila eden od drugega. Prav užival sem ob plezanju s tako preudarnim, zanesljivim in izkušenj polnim soplezalcem, ki je vsaj po mojem mišljenju gore dojemal na tisti pravi, globlji način.
Svojo najlepšo in najbolj popolno alpinistično-filmsko izkušnjo smo skupaj z mojim bratom Anžetom doživela leta 2009 ob ponavljanju klasične smeri bratov Schmid v severni steni Matterhorna v Švici. Razmere so bile idealne, okolje izjemno in dan prelep. S smerjo smo v sproščenem vzdušju, polnem zaupanja, opravili v enem dnevu, ob tem pa so nastali video posnetki, na katere sem zelo ponosen.
Pri tebi mi je bilo zelo všeč tudi to, da si znal svoje gorske pripetljaje in doživljanje gora na pravi način približati bralcem, poslušalcem in gledalcem. Veliko sva sodelovala tudi na tem področju. Hvaležen sem ti za tvoj prispevek v planinsko-gorniški oddaji Gorske sledi, ko si v prispevku o Nebeškem gorovju pomagal te čudovite gore predstaviti na nazoren in zanimiv način. Svojo širino si pokazal tudi lansko leto pri ustvarjanju filma Sfinga. Ko smo potrebovali pomoč pri snemanju na Vršiču, si se takoj odzval in priskočil na pomoč. Hvala, ker si dodal svoj kamenček v mozaik filma, ki bo naše gore in alpinizem prikazal na način, ki bi bil tudi tebi zelo všeč.
Andrej, goram si se znal popolnoma prepustiti in se hkrati od njih tudi učiti. V njih si znal najti prave izzive in se hkrati nadihati miru, svobode in energije. Rad si jih raziskoval na različne načine, jim odstiral deviškost s plezanjem prvenstvenih in ponavljanjem resnih smeri, a bil hkrati do njih tudi zelo spoštljiv. Velikokrat rečemo, da v gore odhajamo zato, da se umaknemo vsakdanjim tegobam in ubežimo vedno hitrejšemu dolinskemu toku življenja. Premalo pa se zavedamo, da je v zadnjih letih, ko družba dobesedno drvi v neznano smer, teža dolinske krame, ki jo nosimo s seboj v gore pretežka, da bi se lahko na pravi način sporazumeli z njimi in se v njihovih strminah in vertikalah gibali tako, kot se s svojimi izkušnjami in znanjem najbolje znamo. Zato lahko hitro, ne da bi se tega sploh zavedali, naredimo nepravilni gib, korak, zavoj …
Andrej, ni te več, a tvoje misli bodo še naprej živele v naših spominih, tvoj duh v naših srcih, tvoja dejanja pa govorila sama zase. Verjamem, da si zdaj za vedno tam, kjer si vedno najraje bil, med gorami. Ampak vem, cena za to je bila previsoka. Pogrešal bom najino druženje in pogovore. Bodi lepo in mogoče se še kdaj srečava in ponovno skupaj kakšno ušpičiva. In saj veš, to niso samo moje misli in želje, ampak nas vseh, tistih, s katerimi si rad zahajal v gore.
Tine Marenče
