ZASEDANJE KOMISIJE ZA VARNOSTNI MATERIAL UIAA
Letno zasedanje
Komisija za varnostni material Mednarodne unije alpinističnih združenj se je za leto 1965 vršilo 16. in 17. oktobra v Ženevi, v lokalih ženevske sekcije Švicarskega alpinističnega kluba II, Grand’ Rue).
Od držav članic UIAA so bile navzoče Avstrija, Čehoslovaška, Francija, Jugoslavija, Z. Nemčija, Švica in Velika Britanija, s skupno 20 zastopniki. UIAA sta zastopala njen ustanovitelj in sedanji častni predsednik Egmond d’Arcis ter tokratni predsednik dr. Ed. Wyss-Dunant. Podpisani je zastopal Planinsko zvezo Slovenije. Predsedoval je t. č., predsednik komisije Piere Henry, dr. es. sc. Glede kvalitetnega znaka (label) UIAA je poudarjeno, da ima edi-nole komisija pravico podeljevati ga v imenu UIAA, da pa lahko za to pooblasti vsako državno delegacijo, vendar mora ta navesti en sam organ, ki opravlja ustrezne preizkuse. Kvalitetni znak UIAA ne sme biti spremenjen in je zaščiten (objavljen v št. 31. od 8. 2. 1965 v Feuille Officielle Suisse de Commerce, str. 423, kot tudi v periodičnem biltenu UIAA), vendar mu lahko vsaka delegacija doda ob straneh oz. zadaj svoj lastni posebni znak. Na ta način je znak UIAA obvezen za vse države članice Madridske konvencije. Uradni teksti posameznih kvalitetnih znakov so le v enem jeziku (za vrvi v francoščini, za vponke v angleščini itd.). Vsaka delegacija mora za prevode poskrbeti sama. Vsak svoj kvalitetni znak mora prijaviti sekretariatu UIAA. Ker v naši državi nimamo uradnega vsedržavnega preskušnega zavoda, bo kvalitetni znak UIAA izdajala odslej le Planinska Zveza Slovenije po dobljenih preizkusih iz preizkuševališč (npr. Inštitut za tehniško mehaniko v Ljubljani za vrvi). Medlaboratorijski preizkusi. Firma »Edelrid« (Zap. Nemčija, Ismy), je dala na razpolago potrebno množino plezalskih vrvi enake fabrikacije, da bi se ugotovila stopnja skladnosti v rezultatih standardiziranih dinamičnih preizkusov na Doderojevskih aparatih v Stuttgartu, Toulousu in na Dunaju, v Ljubljani pa na posebni aparaturi z uradnim nihalom Inštituta za tehniško mehaniko (prof. dr. Dušan Avsec). Za prve tri aparature so dobili naslednje maksimalne sile v vrvi ob prvem od običajnih treh padcev: Stuttgart: 1050 — 1050 — 1050 — kp. Toulouse: 877 — 1040 kp. Dunaj: 1030 — 1120 — 1120 — 1120 — 1120 — 1140 — 1120 — kp. Prospekt »Edelrid« — 980 kp. Raztrosi v rezultatih so lahko troji:
a) zavoljo nemetodičnega vzorčenja vrvi;
b) od vsakega preizkusnega aparata Dodero;
c) med posamičnimi laboratoriji. Ti slednji so zaenkrat najhujši, bodo pa odstranjeni. Švicarski zavod za preizkušanje materiala (Eidgenössische Materialprüfungsanstalt) bo s sodelovanjem podpisanega v bodoče poskrbel za pravilno vzorčenje preizkusnih vrvi in jih razposlal imenovanim laboratorijem hkrati s potrebnimi navodili za pravilnost primerjalnih preizkusov.
Podpisani je pokazal ljubljansko metodo preizkušanja vrvi s prikrojenim udarnim nihalom, ki sicer ne ustreza preizkusnim predpisom UIAA, so pa preprostejši in vsaj enako natančni kot na »doderojih«. Novo nihalo v bodočem novem laboratoriju polmera 2,5 cm z vertikalno pritrjeno vrvjo po načinu aparata Dodero bo dalo ekvivalentne rezultate. Kdaj bo spričo sedanje reforme in restrikcij to mogoče, je vprašanje in ne edino. Vendar bodo Angleži naredili svojo preizkuševalnico po ljubljanskem vzorcu.
Plezalne čelade. Sedanje stanje teh del prikazujeta dva članka.
a) e. Kosmathu v »österreichische Alpenzeitung«, št. 1333, str. 5—10:
b) P. Henry v »La Montagne« — Alpinisme, junij 1965, str. 102—103. Obširno angleško poročilo (oktober 1965) L. I. Griffina, razdeljeno na seji, je podlaga za načrtno delo, in bo privedlo do zaščitnega znaka za plezalne čelade. Glavni preizkusni principi so že dognani, na-drobnosti pa bo treba šele določiti. Čelada mora ublažiti udarec večjih kamnov, prestreči majhne (preprečiti preboj) in zaščititi glavo pred udarci ob padcih. Ugotoviti bo treba:
a) odpornost človeške lobanje proti zelo kratkotrajnim udarnim preobremenitvam;
b) skrajno živo silo padajoče ka-menite gmote, ki bi jo čelade še mogle prestreči.
Glede prvega so nekaj poizkusov opravili med vojno v K. Dachau, kot je navedel predsednik (!), treba pa je upoštevati še drobljenje vretenc oz. zlom lobanjskega dna. Vrednote gredo od 500 kp (Iso — TEGU) do 4000 kp (Kosmath). (Za drugo pa bo precej veljal podatek 20 do 25 kp m, živa sila srednje močne krogle iz pištole (puška 10-krat več). Avstriji je pripadla naloga, da zbere podatke vseh delegacij za bodočo podrobnejšo diskusijo.
Kovinski cepini. Ti novi ameriški cepini bodo predani v presojo francoski Ecole Nationale de Ski et d’Alpinisme v Chamo-nixu, ko se je prvi, ki so mu bile zaupane, sloviti alpinist Lionel Terray smrtno ponesrečil. Klini. Britanska delegacija je podala izredno dokumentirano in zanimivo poročilo M. Griffina o plezalnih klinih. Študira predvsem sile med klinom in skalo in pokaže, da je že z obstoječimi modeli mogoče doseči vsestransko zadovoljive rezultate. Francoski prispevek podaja nekaj priporočil glede uporabe klinov, zlasti takih iz trdih jekel. Pokaralo pa se je mimogrede, da je stara izkušnja kamniških plezalcev, da najbolje drže in najlažje gredo v skalo klini iz navadnega kovaškega železa, slejkoprej pravilne. Njihova »slaba« stran — da gredo le stežka iz skale — pa je hkrati tudi dobra, najboljša! Britanska delegacija je dobila nalogo, da zbira prispevke, jih koordinira in objavi na prihodnjem zasedanju v obliki, prikladni za zaščitni znak. Mnogo podatkov prinaša tudi majska številka 1963 znane Hiebelerjeve (nemške) revije »Alpinismus«. Plezalski pasovi. Pa v sedanji obliki (iz vrvi) novi artikel bo za obdelavo pripravila nemška delegacija. Seveda bodo morali prenesti vsaj najvišjo dopustno silo v vrvi 1200 kp. Vponke. Britansko poročilo (Griffin 1965) prinaša rezultate poskusov na nateg. Ustrezni digrami »sila — raztezek« morajo biti vsklajeni z maksimalno dopustno silo v vrvi pri direktnem padcu. Kaže, da se vponke iste fabrikacije lahko močno ločijo glede trdnosti, najbrž zaradi nedopustno visokih toleranc pri kaljenju jekla. Primer nesreče, ko je »prečna« preobremenitev odtrgala vponki zaporni »prst« kaže, da velja upoštevati navodila za zaščitni znak tudi glede preizkusa. Varovanje. Podpisani je, podprt od g. F. Germaina, častnega predsednika francoske gorske reševalne službe, pokazal in grafično prikazal velike nevarnosti pri plezanju z dvojno vrvjo, debeline, kot ustreza često uporabljenemu varovanju z dvema vzporednima vrvema (npr. 2-krat 9 mm). Pri padcih pride lahko do položajev, ko mora vso živo silo padajočega prestreči ena vrv, ki pa je narejena in preizkušena je za polovično normalno težo (40 kg), medtem ko polno (80 kg) prenesejo sile iz umetnih vlaken premera okrog 11 mm. Pri tem se vrv pretrga in sledeči novi padec mora prestreči druga vrv, zopet prešibka — nesreča je tu! Dve vrvi morata potekati — obe v isti vponki vzporedno, če sta za polovično obremenitev, ali pa moramo rabiti dve normalni vrvi za celo obremenitev (npr. dve po 11 mm premera). Zlasti pri dvobarvnih dvojnih vrveh dolžine 80 m (bicolor) moramo dobro paziti: niso namenjene toliko
za plezanje z dvojno vrvjo kot za dolge spuste ob vrvi! G. Solari je ta izvajanja še podprl s praktičnimi vzgledi. Za nesreče ni bila kriva »slaba« dvojna vrv temveč napačno razumljena raba: Vsaka polovica zase namesto obe vzporedno. Poročilo bo objavljeno v »La Montagne«.
Novi modeli. Ničesar resnično novega.
Razno. Nemška delegacija poudarja v zvezi s poročilom podpisanega važnost pravilnega razumevanja francoskega izraza »corde à double« oz. »corde à simple«, ki v francoščini ni dvoumen, v nemščini pa pa je: »Einfachseil« in »Doppelseil«. Izraza bodo ustrezno spremenili.
Osnuje se nova delovna skupina, ki bo študirala naprave za spuščanje ob vrvi (npr. Allainov »de-scendeur«).
Zaželeno bi bilo, da bi se zasedanj komisije udeleževali tudi Američani, ker mnogo delajo na tem polju, zlasti M. Bradford Washburn od Sierra Cluba. Prihodnje zasedanje bo na povabilo francoske delegacije 24. in 25. septembra 1966 v Chamonixu pod okriljem Ecole Nationale de Ski et d’Alpinisme v prostorih te šole.
Ekskurzije. Predvidena plezalna ekskurzija na Salève pri Ženevi — še v Franciji, a tamkaj meje komaj še poznajo! — je dobesedno padla v vodo, vreme je bilo žal zelo slabo. Upajmo, da bo v Chamonixu boljše.
France Avčin
FRANC EKAR, ki ga naši bralci že poznajo, še bolj pa je znan med aktivnimi alpinisti, je pred kratkim odslužil vojaški rok. Tudi v vojaški suknji je služil alpinistični stvari. Njegov vojaški tovariš Rajko Sašič nam poroča, da je Franci predaval o svojih vzponih v grebenu Peutereyu in na Kavkazu (1963) ter o temi »Alpinizem pri nas in v tujini«. Ustanovil je dalje v Plevlju alpinistični odsek in alpinistični kabinet. Njegovo predavateljsko delovanje je iz Plevlja segalo v tri republike: BiH, Črno goro in Srbijo. Predaval je v Rudu, Foči, Žabljaku, Kolašinu, Njegovudih, Dragunju, Novi varoši in v Plevlju samem. Ni nam znano, če je še kdo od naših alpinistov tako koristno izrabil svoj vojaški rok za propagando alpinizma in njegov napredek v krajih, kjer pravzaprav nima še korenin, Šašič poroča, da je Ekarjevo delovanje naletelo na najboljši sprejem pri vojakih in pri srednješolski mladini.
Tine Orel
