CIZLJEVA PLEZALNA SMER V SEVEROVZHODNEM RAZU ŠPIKA
Pred leti (1963) smo dragim češkim gostom prvič po vojni razkazovali veličastni planinski svet Martuljka. Lepo jim je bilo v naši koči Na Peči in na bližnjih cvetočih livadah Pri Jesenih. S tihim spoštovanjem so se klanjali ob številnih ploščah smrtno ponesrečenih gornikov Za Akom in Pod Srcem ter pod Rigljico, globoko pa jih je presunila tragedija v severo-zapadni steni Špika. Na Peči pa so se pogovarjali o partizanu alpinistu, športniku iz Maribora Miranom Cizljem, ki je v času NOB žrtvoval svoje mlado življenje. Sam spomenik in njegovo razgledno okolje jih je prevzelo. Rada Jaromir in Josip Kaplan iz Usti na Labi, ki sta sredi preteklega poletja (29. in 30. julija) preplezala skrajno težki večletni problem, severovzhodni raz Špika, sta se odločila, da to novo prvenstveno plezalno smer imenujeta po Miranu Cizlju. Smer je 40 let predstavljala skrajno težki in nerešeni plezalni problem ne samo v Martuljku temveč v naših gorah sploh. Prva pristopnika sta jo označila s VI-/VI+.
Imenovanje nove skrajno težke prvenstvene smeri v severovzhodnem razu Špika po Miranu Cizlju je vsekakor upravičeno, kajti alpinista in vsestranskega športnika Mirana Cizlja lahko štejemo v sam vrh našega alpinizma med obema vojnama. Bil je med prvimi, ki so reševali ta dolgo nerešeni problem sredi naših gora. Med redkimi pogumnimi, podjetnimi in drznimi, ki so se med obema vojnama podpisali v skalni možic na Orlovi glavi, najdemo tudi njegovo ime s pripisom »do tu in ne dalje!«.
Uroš Župančič
POMEMBEN NAPREDEK PRI VZGOJI LAVINSKIH PSOV
Po zgledu drugih gorsko reševalnih služb v alpskih deželah je tudi pri nas centrala za GRS pri PZS že leta 1948 začela misliti na načrtno vzgojo vodnikov lavinskih psov in lavinskih psov samih. Kmalu je odsek lavinskih psov pri centrali GRS pri PZS opravičil svoj obstoj. Odsek lavinskih psov pri centrali GRS je takoj ob ustanovitvi navezal najtesnejše in uspešne stike s Kinološko zvezo Slovenije in s poklicno šolo službenih psov pri TNZ. To sodelovanje se je izkazalo nad vse uspešno. Takoj so se našli številni ljubitelji in obiskovalci zasneženega gorskega sveta, ki so imeli tudi veliko smisla za načrtno vzgojo svojih varovancev. Tečaji in predavanja so se vršili redno vsako leto, v katerih so vodniki kakor tudi varovanci nenehno dobivali potrebno znanje in ga od tečaja do tečaja izpopolnjevali z novimi. Posamezni najbolj prizadevni lastniki lavinskih psov so se redno letno udeleževali tudi mednarodnih tečajev in seminarjev v Švici in drugih alpskih deželah. Lastniki lavinskih psov so se pojavljali v vseh gorsko reševalnih postajah, kjer je bilo pričakovati plazove. Tako izvežbani lavinski psi iz Tolmina, Jesenic, Kranja, Tržiča in Kamnika, Ljubljane in Celja so odlično prestali preizkušnje pri iskanju in reševanju ponesrečencev plazov na Lipanci, v času lavinskih katastrof v debeli in hudi zimi 1950/51, pozneje na Krvavcu, Mavrovem in pozneje na Bjelašnici.
Posebno mladi kadri vodnikov lavinskih psov z Jesenic so pokazali pri tem delu izredno požrtvovalnost in so nekateri, sicer redki, vztrajali do današnjih dni. V času od 5. do 8. marca letos je postaja GRS Jesenice izvedla zelo uspešen tečaj lavinskih psov v Planici pod Golico. Za vodniki niso hoteli zaostati tudi njihovi varovanci in so odlično opravili svoje delo kljub slabim vremenskim in snežnim razmeram. Kljub temu pa je bil prikazan velik in pozitiven korak naprej, navzgor.
V času od 4. do 11. aprila pa je prav tak ali pa še mnogo bolje pripravljen tečaj izvedla Srednja strokovna šola LM iz Vikrč pod Šmarno goro. Tečaj je bil odlično pripravljen in dobro izveden v vsakem pogledu. Vodil in pripravil ga je priznani strokovnjak za vzgojo službenih sledilnih in obrambnih psov te šole tov. Janez Klemenčič, ki je nad vse požrtvovalno sodeloval pri ustanovitvi odseka lavinskih psov pri centrali. GRS. Tečaj se je vršil na odličnih terenih naše najlepše alpske doline Planice v planinski postojanki. Na tem drugem tečaju SSS LM je poleg vodje tečaja tov. Janeza Klemenčiča sodelovalo devet vodnikov službenih psov iz različnih postaj LM na ogroženem terenu. Poleg tov. Klemenčiča so predavali na tem tečaju še drugi preizkušeni strokovnjaki, ki so udeležencem tolmačili ogromen pomen načrtne in trajne vzgoje ter šolanja lavinskih psov. Tečajniki so bili ob tej priliki seznanjeni tudi s zgodovino planinstva s posebnim ozirom na nevarnosti plazov, z organizacijo GRS, s prvo pomočjo ter s varnim in pospešenim transportom ponesrečencev iz objema »bele smrti v dolino do prve sanitetske postaje.
Udeleženci tečaja iz Mislinja, Dravograda, Ljubljane, Kamnika, Tržiča, Škofje Loke, Jezerskega, Radovljice, Jesenic in Tolmina ter Idrije so v tečaju pokazali voljo in izredno prizadevnost.
Ob zaključku enotedenskega tečaja so vodniki lavinskih psov s svojimi varovanci prikazali ekshibicijsko vežbo in opravili izpite pred posebno komisijo, ki so jo sestavljali predstavniki SSS LM iz Vikrč z direktorjem polkovnikom Radom Škrabo na čelu.
Uroš Župančič
ZVEZNI ZIMSKI ALPINISTICNI TEČAJ NA VELEM POLJU
V času od 4. do 11. aprila 1965 je bil prirejen na Velem polju y Vodnikovem domu zvezni zimski alpinistični tečaj, ki ga je po nalogu PSJ organizirala PZS. Tečaja se je udeležilo 24 tečajnikov in to: 16 iz Slovenije, 3 iz Hrvatske, 3 iz Bosne-Hercegovine in 2 iz Srbije.
Vodstvo tečaja je bilo poverjeno Krušicu Janezu s sodelovanjem 11 instruktorjev, od katerih je bilo 9 članov PD Jesenice, 1 PD Radovljica in 1 Ljubljana. Po uspešno zaključenem tečaju postane tečajnik:
a) aspirant za vodnika v zimskih tečajih;
b) pridobi si pravico za udeležbo v letnem tečaju, taborih in odpravah v Centralne Alpe. (Razpis objavljen v Planinskem Vestniku l. 1965, str: 82.)
Vsi udeleženci tečaja so se sestali v soboto 3. aprila zvečer v Kovinarski koči na Zasipski planini, kjer so prenočili. V nedeljo skupni pohod iz Zasipske planine v Zg. Krmo in preko Bohinjskih vratc do Vodnikovega doma (1805 m). Pregled opreme.
Predavanje Krušic: »O sodobni zimski alpinistični opremi.«
V ponedeljek smuški pohod vseh udeležencev na Velo polje Mišeljsko planino – sedlo Mali Preval z vzponom na vrh Jezerskega stoga (2036 m). Opazovanje sposobnosti tečajnikov s praktičnimi vajami v vzponu in sestopu. Na planji pod Malo Prevalo je predaval Blažina »O zimski plezalni tehniki – praktično«. Smuka nazaj na Velo polje. Popoldne praktične vaje v pečevju in snežnih vesinah za za domom, Blažina je nadaljeval z dopoldanskim predavanjem. Spusti tečajnikov ob vrvi na različne načine.
V torek so z dnem krenile naveze pod vodstvom. instruktorjev na plezalne vzpone, kot sledi: Vernar z Boh. vratc (vzpon in sestop) – 3 naveze; Tosc iz Boh. vratc (vzpon in sestop) 3 naveze; Grebensko prečenje Vernarja od zapada proti vzhodu 3 naveze; Mišelj vrh od vzhoda sestop na južno stran – 3 naveze. Tečajniki so se seznanili s tehniko plezalnih vzponov v snegu, ledu in delno v suhi skali.
Zvečer Ramuševo predavanje: »O plazovih in reševanju iz plazov« in Krušičevo: »O zgodovini alpinizma pri nas in po svetu.« V sredo so vsi udeleženci tečaja krenili že ob štirih zjutraj po navezah iz Vodnikova doma proti Triglavu. Ena naveza je odšla s Konjskega sedla na Kredarico odtod pa preko Malega na Veliki Triglav. Pet navez je šlo iz Planike preko Malega na Veliki Triglav, štiri naveze pa po težkem žlebu ob Rjavcu in po južnem grebenu na vrh Triglava. Vse naveze so sestopile preko Malega Triglava na Planiko in se vrnile v Vodnikov dom.
Zvečer Valantovo predavanje: »O težavnostnih stopnjah in Koflerja: »O meteorologiji«. V četrtek so naveze nadaljevale s plezalnimi vzponi in to: Vzpon iz Boh. Vratc na Tosc in dalje na Vel. Draški vrh – sestop okrog Tosca na Velo polje – 1 naveze. Prečenje Vernarja od zapada na vzhod 4. naveze. Vzpon na Mišelj vrh po žlebu iz Mišeljske planine sestop po južni strani – 2 navezi. Severozapadni greben Trapeza (prvenstveni zimski vzpon) 5 ur IV-V tež. stopnja. Sestop okoli Tosca 3 naveze. Vreme se je sredi dopoldneva poslabšalo megla, snežni metež zelo južen sneg, kar pa ni zavrlo uspešne izvedbe vseh plezalnih vzponov. Zvečer Ježkovo predavanje: »O objektivnih in subjektivnih nevarnostih in o nevarnostih plazov ter dejanj v sili.«
V petek se je vreme žal skvarilo snežilo je ves dan. Kljub temu nismo izgubljali časa. Ob pastirskih stanovih na Velem polju so tečajniki vežbali plezalno tehniko v strmih vesinah kot samostojne naveze. Seznanili so se z gradnjo igluja, samoreševanjem iz ledenih razpok, sondirali so plazove, vozili ponesrečence z akia čolnom in spojnim ogrodjem. Popoldne Ramuševo predavanje o prvi pomoči in Krušičevo »O zgodovini zimskega alpinizma pri nas in v svetu« (tudi zgodovina vzponov v Eigerju do l. 1964 in pregled vzponov na vseh 14 osemtisočakov v Himalaji z ekstremnimi zimskimi činitvami v Druju, Eigerju, Grandes Jorassesu, Civetti, Vel. Zini, Matterhornu itd.).
V soboto se je vreme izboljšalo, da so lahko vsi udeleženci izvedli vzpon po Velski dolini na Hribarice in na vrh Kanjavca (2568 m). Odtod so imeli lepo smuko nazaj na Velo polje.
Popoldne sestanek inštruktorjev, ki so ocenili vsakega tečajnika, S kakšnim uspehom je opravil za kar prejme potrdilo. Vse udeležence je pozdravil načelnik komisije za alpinizem tov. Janežič – Petrač. Sledila je diskusija instruktorjev in tečajnikov o uspehih in kvaliteti tečaja.
Predavanje Dimitrova »O prehrani alpinista v gorah.« Tov. Blažina pa je posredoval vtise iz odprave PZS v l. 1964 v Ande.
V uradnem zaključku so dobili trije pomožni inštruktorji in sedmi tečajniki naziv aspiranta za vodnika v zimskih tečajih, s čimer so dosegli tudi pogoj za udeležbo na taborih in odpravah v Centralne Alpe. Osem tečajnikov je uspešno zaključilo nadaljevalni tečaj; devet udeležencev pa je napravilo zimski začetniški tečaj. Razveseljivo je, da je bilo v tečaju kar 8 alpinistk, ki skoro niso zaostajale za fanti.
Nedelja, 11. aprila. Krasen sončen dan. Vsi udeleženci tečaja so se odpeljali iz Bohinjskih vratc v čudovitem smuku v dolino Krme. Nasmejani, porjaveli od sonca in vetra so se na večer poslavljali novi znanci na jeseniški postaji, preden so se vrnili na svoje domove. Da je bil tečaj tako uspešen, kvalitetno in brez najmanjše nezgode, gre poleg dobrih vremenskih in snežnih razmer zasluga zelo ugodni bazi (Vodnikov dom), dobri hrani (kar je zasluga oskrbnice Angele) in dobrim instruktorjem.
Janez Krušic
POMEMBNEJŠI VZPONI ČESKOSLOVAŠKIH ALPINISTOV V JULIJSKIH ALPAH V l. 1964
V avgustu in septembru lanskega leta so se udeleženci skupine češkoslovaških alpinistov povzpeli na številne vrhove Julijskih Alp. Omembe vredni so naslednji vzponi:
Triglav, Čopov steber VI- (Josef Mazourek iz Lokomotive Brno in František Chlumský iz Usti n. Skalaško-gorenjska smer (z novo varianto v spodnjem delu smeri, glej opis) V (Alois in Karel Cidl, František Fuchs iz Lokomotive Brno in Petr Režek iz Jesenika).
Travnik, severna stena, Aschenbrennerjeva smer, VI (Karel in Alois Cidl iz Lokomotive Brno). Severovzhodni raz, V (František Fuchs iz Lokomotive Brno in Petr Režek iz Jesenika).
Jalovec, severovzhodni raz, Comicijeva varianta, IV-VI (Josef Mazourek iz Lokomotive Brno in František Chlumský iz Usti n. L.). Triglav, skalaško-gorenjska smer (glej V naših stenah, št. 10), opis variante: Vstop je v vpadnici osrednjega stebra. Po široki in gruščnati polici desno pod kamin, ki pade na levi strani prvega turnca. Skozi kamin naravnost navzgor do prve zajede. Od tu ob levem boku zajede navzgor (8 m, IV), nato desno nazaj do kamina in in po njem navzgor pod prevese. Od tu prečnica na levo (5 m) in nato zarezi navzgor (6 m, V), nazaj v kamin in po gladki majhni steni po gladki naravnost navzgor (5 m, V) na na polico. Po Po polici 3 m na levo v zajedo pod previs. Čez previs naravnost navzgor pod daljši previs ter 3 m desno desno na majhen balkon. Nato po po gladki steni s s pomočjo klinov navzgor (6 m, VI) na daljšo polico. Od tu na levo do zareze in ob nji v veliko votlino. Iz votline čez krušljivo steno v široko gruščnato grapo in po nji pod malo steno, ki zapira grapo. Po steni navzgor v škrbino med prvim stolpom in osrednjim stebrom. Od tu glej vzpon št. 10 skalaško-gorenjska smer (Iz škrbine naravnost navzgor itd.). Težavnostna stopnja popisane variante VII, čas plezanja variante 3 ure. (Prvi vzpon 8.-9. septembra 1964 Karel in Alois Cídl iz Brna.)
Dr. Vl. Krejčí, Brno
