ZAKLJUČEK ALPINISTIČNE SEZONE 1965
Čeprav se uradno začenja zimska plezalna sezona šele z nastopom koledarske zime in kljub lepemu vremenu v jeseni 1965, smo se člani AAO zmenili, da zaključimo letno plezalno sezono že prvo nedeljo v novembru. To smo nekaj let sem vedno slovesno praznovali in združili s sprejemom novih članov – alpinistov. Dolgo je že tega, odkar smo se — tedaj še člani AO Univerza, prvič odločili za ta sestanek. Samo prvič, leta 1956, smo se zbrali v domu pod Storžičem, od tedaj pa vedno v Tamarju. Letos, vsaj tako smo si zamislili, naj bi ves ceremonial potekal v posebnem vzdušju. Deseta obletnica praznika, izredno uspešno zaključena sezona in štirje kandidati, med njimi eden celo »časten«. Žal nam je bilo le to, da se je eden še pravočasno izmaknil, čeprav mu ni nič »manjkalo«, je vseeno oblekel vojaško suknjo. Uide nam ne — pa drugo leto!
Z vlakom, avtobusi, avtomobili in tudi avtostopom se nas je v soboto zvečer nabralo v Tamarju toliko, da so se nekateri že bali za spanje, a kot so kasneje ugotovili — brez potrebe. S prvo grupo pa je žal prišla tudi novica: »Borisa ne bo, je vskočil v kitajski tabor!«
Le redkim, tistim, ki ga ne poznajo tako dobro, je bilo potrebno pojasnjevati, da vzrok ni bil »političen«, saj je z epizodo v Druju dokazal, da je dovolj zrel. Dobil je — zlatenico, bil je rumen kot Kitajec.
Po skupni večerji se je najprej dvignil načelnik AAO — Bači in slovesno otvoril zbor in se posvetil razdeljevanju spominskih vponk. Pred leti, ko smo bili nekoliko v krizi, se je namreč tedanji načelnik odseka Stane zarekel: »Vsakemu, ki bo zlezel kako šestico — prvič, dam vponko z vgraviranim posvetilom!« Verjetno samo zato smo se tedaj potrudili. Stane pa tudi — ko je iz Trsta tihotapil, tedaj še redke vponke. Od tedaj se ni več ponovilo, da bi tako breme prevzel nase načelnik. Ker pa smo želeli, da običaj ostane, ga mora sedaj nositi revna blagajna. Letos smo morali iz težko priborjene zaloge izločiti kar petnajst komadov, »srečneži«, ki bi jih morali le pobrati, pa niso niti vsi mogli v Tamar. Ta je pri vojakih v Tolminu, drugi prav tako, tretji služi v Beogradu, pa oni v Plevljah, eden se menda ženi, itd., polno vzrokov smo slišali. No, na račun pa smo vseeno prišli, saj smo zato preostalim lahko malo močneje zaploskali.
Po opravljenem uvodnem delu je komisija, ki je bila že popreje demokratično določena, zasedla svoj prostor v kotu. Dr. Uroš Tršan v sredini, na levi zopet dr. Ivo Valič, mene pa so kot surogat za Bergija postavili na desno — čeprav nimam še nikakega akademskega naziva. S tem pa je bila porušena dolgoletna tradicija, ne sicer glede nazivov, pač pa v rabeljski funkciji. Kot novi je moral vskočiti Jošt — vse v znamenju reelekcije. Pred začetkom se je komisija že zavarovala. Čeprav so vsi trdili, da smo »močna roka« in smo zato bili tudi postavljeni, smo raje imenovali še svet, ki naj bi prevzel vsaj del odgovornosti, če bi ga pri sprejemu kaj »polomili«! Čeprav nam je po večerji preostalo bolj malo časa, smo se na slovesnost kar primerno pripravili. Vsi smo bili od sile zgovorni, pa vseeno kar nismo prišli do veljave, saj je predsedniku kar vrelo iz ust. Začelo pa se je šele s prihodom nadobudne naveze Bobi-Marička. Vsa sta bila ovenčana z vsem, kar je treba za v steno in jasno tudi za tako resno komisijo, kot smo bili mi, saj smo odločali o tem, ali sta zrela za »višji razred« — za alpinista ali ne. Toda nista računala s tem, da smo ljudje že tako ustvarjeni, da najdemo dlako v jajcu — tudi če je ni.
Nazadnje, ko sta že mislila, da bosta le lahko začela z »zagovorom«, je padla še zadnja obsodba: »Kako pa si taka sploh upata v planinsko kočo!« Da bi se vrv ne izrabila prekmalu, je padalo sedaj — po starem — z roko.
Nato smo šele resno začeli. Kot prva je bila izbrana Marička, ne zato, da bi kavalirsko dajali damam prednost, pač pa se ima zahvaliti 43 opravljenim vzponom. Ko smo se »nevedneži« pozanimali, kako da je v kratkem času, odkar zahaja v našo družbo, uspela toliko narediti, je vse njene partnerje nekdo zatožil: »Ko pa vsi radi plezajo z njo. vedo, če bodo padli, bodo vsaj na mehko!« Sledila
so vprašanja, iz sedanjosti in preteklosti. Kar ni vedela, smo ji povedali, kar pa je, smo ji popravili — rabljev blagoslov pa je prejela v vsakem primeru. Kljub teži preizkusa se je odlično držala.
Bobi je bil drugi na vrsti, toda preden je prišel pred nas, ga je moral rabelj odrešiti vrvi, ki ga je vezala h klinu na steni, da je vsaj do tedaj skromno stal ob strani. Tudi v njegovi preteklosti smo odkrili marsikatero pregreho — če kdo misli da jih nima, naj se drugo leto kar potrudi, da bo prišel pred komisijo — pa neroden se je izkazal. Na vprašanje: »Kakšna je podobnost med njim in klinom, za katerim se steguje v težki steni?« smo šele s skupnimi močmi našli odgovor. Ko smo mu pomagali, »… no, pa kakšen?« je le našel odgovor: »Dobro zabit!« No, potem ni pa nobene razlike, smo rekli. Pod zadnjo točko naj bi pokazal še spretnost. Njegova naloga je bila, priti okoli naslonjala stola, ne da bi se dotaknil tal. Kaže, da je na vsak način hotel, naj mu to umetnost kdo popreje pokaže, pa smo se mu vsi raje škodo-želno muzali, zakaj stol ne bi nikogar zdržal. Ko smo morali izjaviti, ali smo za sprejem ali proti, smo se izkazali milostni, bili smo za — ampak pogojno. Sklep komisije se je glasil: »Glede na vse okoliščine, katerim ste bili vsi priče, prejme pet gorkih. Prvo od predstavnika konkurenčnega odseka, drugo s strani najstarejše roke odseka, pa še od najbolj nežne reke, pa od načelnika, pa jasno od rablja, pa…«
Že uvodoma smo pojasnili vsem, ki tega še niso vedeli, da Pavle, ki ga vsi poznajo, ne bo prvi, ki se bo vpisal v seznam naših članov. Pa ne ponavljam tega, da bi zmanjšal njegove zasluge, nasprotno. Marusig kot prvi častni član je znal odlično sukati pero in špikniti, kjer je bilo najbolj potrebno, drugi — ki je sedaj že naš častni član — pa raje dela in ima največ zaslug, da je naš alpinizem toliko dosegel v zadnjih letih, pa čeprav v glavnem na tujih tleh.
Deloma morda zato, ker je bil »častni«, deloma pa zato, ker smo se že utrudili, mu je bilo prizaneseno in ex-predsednik je le bolj poredko, pa še tedaj bolj iz navade zaklical: »Rabelj-kazen.« Kot najbolj poklicanemu smo Pavletu postavili vprašanje, ki sem ga najteže pričakoval: »Kateri alpinisti so prvi dojeli bistvo naše reforme in se po njej tudi ravnali?«
Kako sem bil razočaran, ko sem slišal odgovor: »Tine in Boris, ki sta v Druju teden dni živela cd notranjih rezerv!« Se danes ne vem, kdo mu je prišepnil. »Resnega« dela večera je bilo konec skoraj istočasno, ko je bila izročena diploma, zato pa je neresni del trajal do takrat, ko so prvi že odhajali na pot. V tem pa so tudi razlogi, zakaj so kapacitete doma zadostovale za tako množico in smo lahko vsi — spali. Na koncu še eno opravičilo v prid tistim, zadnjim! Vsak se je namreč kasneje, čez dan, pokazal po svoje aktiven. Kdor ni šel v Šite, je zavil proti Mali Pišnici ali pa je na Kotovem sedlu grel svoje revmatične noge, drugi je zopet šaril po Poncah in kljub dovoljenju za obmejni pas gledal, da ga ne sreča patrulja, nekateri — no, teh je bilo najmanj, pa so se potrudili do avtomobila in — se odpeljali.
O REORGANIZACIJI ALPINISTIČNE DEJAVNOSTI IN ŠOLANJU ALPINISTIČNIH KADROV
I. GRS naj se tesneje poveže z AO in jim v okviru možnosti nudi pomoč v opremi in pri tečajih (kadri, finance), saj se v njih šolajo njihovi bodoči kadri.
— zaradi poenotenja dela in zmanjšanja stroškov naj se združijo do sedaj samostojne komisije za alpinizem, za odprave v tuja gorstva in vodništvo v eno samo telo.
Nova komisija (komisija za alpinizem ali kak drug naziv) naj rešuje vsa vprašanja, ki so v zvezi z alpinistično dejavnostjo pri nas. Da pa bi bilo njeno delo bolj ekspeditivno, naj za posamezne akcije in naloge postavi »interesna skupina« pod vodstvom člana komisije. Ta se naj bi po potrebi dopolnjevala, njena naloga pa bi bila, da organizira in tudi izvede naloge v smislu dobljenih pooblastil. Tako bi npr. za organizacijo odprave v Kavkaz 1966 formirali grupo, ki bi izvedla razpis, trening kandidatov in njih pripravo ter končno tudi predlagala izbor — ki bi ga potrdila kom. za alpinizem in nato še UO PZS. Slično bi se opravljale tudi naloge drugih, dosedaj samostojnih organov, saj tudi dosedaj v večini teh komisij delajo isti ljudje. Razmisliti bi bilo dobro ob tem tudi o vlogi komisije za inozemske stike!
— s tem, da je PZS prejela v uporabo več prostorov, so možnosti za zametek alpinističnega kluba, oz. vsaj klubskega dela v okviru PZS in novo razbremenitev pisarne PZS. Alpinističnim dejavnostim naj bi se odredila večja soba (I. nad.), kjer bi bil arhiv (predvsem kartoteke in razna poročila) in aktualna literatura (predvsem alpinistične revije), v tem prostoru bi izmenjaje dežurali (1—2 krat tedensko, po 3—4 ure) člani komisije (Ljubljančani), ki bi opravljali inštruktažno službo in administrativne posle (žigosanje izkaznic, zbiranje naročil in v pregled posojali literaturo). S tem bi odpadlo prihajanje posameznikov — v zvezi z alpinizmom — v dopoldanskih urah v pisarno PZS, ki je preobremenjena in jim s pojasnili tudi ne more vedno ustreči. Obenem bi bil ta prostor namenjen (dokler ne bi postal pretesen) shajanju alpinistov iz Ljubljane in od drugod.
— razmisliti bi bilo potrebno tudi o upravičenosti in vlogi večjega števila alpinističnih odsekov v enem samem kraju (Ljubljana, Maribor);
— vlogi in obliki prihodnjih odprav (vsaj za dobo 2—3 let), dokler ne reorganiziramo in pomnožimo naših vrst;
— finansiranju in zavarovanju navez, ki odhajajo v evropska gorstva. S tem v zvezi nastaja tudi vprašanje popusta za inozemske turiste pri nas in našega v inozemstvu (kar bi najhitreje rešili z ustanovitvijo inozemskega PD, kot izrednega člana PZS ali PSJ!);
— preko turističnih organizacij (v perspektivi pa tudi preko naše) naj bi pričeli uvajati gorsko vodništvo, s čimer bi popularizirali alpinizem in naše gore, obenem pa spoznali in stimulirali kader za mednarodno alpinistično šolo.
II. Čim preje bi bilo potrebno izvesti registracijo AO in njihovih članov (alpinistov in pripravni-Vsem AO naj bi se razposlala okrožnica z zahtevo, naj se vsaj do 15. I. 66 dostavi:
1. Poročilo o delu v 1965 (plezalna Sola, tečaji, odprave, prvenstvene ture, predavanja . . .
2. Seznam aktivnih alpinistov in pripravnikov (takih, ki so v koledarskem letu 1965 opravili vsaj 3 ali 4 vzpone, in tistih, ki jih iz opravičljivih razlogov — JA, bolezen, inozemstvo — niso mogli opraviti, pa vodstvo AO sodi, da bodo v letu 1966 zadostili pogojem). Seznam naj vsebuje tudi njihovo rojstno leto, naslov, poklic, začetek plezanja in število opravljenih vzponov do l. I. 1965.
Po teh podatkih bi komisija lahko dobila vpogled v delo odsekov, uredila kartoteko članov AO (potrdila, komu se prizna in komu ne aktivnost) in izdala nalog (ob izpolnitvi tudi ostalih pogojev) o žigosanju izkaznic.
3. Izpisek iz zavarovalne police DOZ o zavarovanju vseh aktivnih članov za leto 1966 in podatke za vsakega posameznika, kam prejema Planinski Vestnik. Verodostojnost tega akte naj bi potrdil UO PD.
4. Delovni program v letu 1966.
5. Sugestije in kritiko o delu komisije za alpinizem PZS in PSJ.
Ker pa nam je znano neredno poslovanje nekaterih AO, naj se do nerednih prično izvajati sankcije:
1. Dokler komisija za alpinizem ne bi prejela vseh zahtevanih podatkov, naj bi se AO ne registriral. Posledice:
a) Odtegnitev vsake pomoči AO in njegovim članom (denarne, nabava opreme, žigosanje za popust . ..)
b) Obvestitev UO PD in raziskava vzrokov.
S to akcijo bi morda res dobili zelo nizko število članov, pa tudi število AO bi se morda zmanjšalo, toda le začasno. Če se namreč ne bi vodstva PD in člani AO pobrigali, da bi se razmere uredile, bi prišlo do prestopanja — delali pa bi vsaj nekateri AO!
2. Prekontrolirale bi se navedbe v poročilih (predvsem naročenost na PV in zavarovanje) in nepravilnosti uredile na račun PD, ki je poročilo potrdil!
III. S posebnim pismom (na PD brez AO in posameznike, za katere vemo, da se zanimajo za alpinizem) bi bilo priporočljivo dobiti odgovore vsaj na naslednja vprašanja:
a) Koliko interesentov je v kraju-društvu za alpinizem (z njihovimi podatki, ime, naslov, roj. leto, PD).
b) Ali je v društvu-kraju plezalec (aktiven ali starejši), na katerega pomoč lahko računajo in kateri?
c) S katerim AO bi se do registracije (za ustanovitev AO je potreben vsaj l alpinist in 3 priprav-niki-aktivni) najraje povezali?
d) Ali PD oz. posamezniki imajo kako plezalno opremo in katero?
Po teh odgovorih bi se morali lotiti formiranja novih AO! Dokler ne bi izpolnili potrebnih pogojev, bi jim v pomoč in vodstvo določili alpinista in AO, na katerega bi bili organizacijsko vezani. Za pomoč (predvsem finančno) pa bi morali zainteresirati PD.
Komisija za alpinizem PZS bi morala za poživitev dela teh skupin določiti vsaj minimalna sredstva — finančna za kritje stroškov pri obiskih organizatorja in predavateljev, ter materialna, osnovno plezalno opremo, ki pa bi jo le posojala!
IV. Čim prej bi bilo potrebno evidentirati že obstoječo literaturo, katero bi AO lahko še pred izdajo »Alpinističnega priročnika« uporabljali za šolanje kadrov.
Kartotečni pregled bi bil za to najprikladnejši, saj bi bil lahko osnova za bodoči priročnik, obenem pa bi vedno lahko postregli s podatki, kdorkoli bi se za nje zanimal.
V. Pripraviti bi bilo potrebno čim prej okvirni načrt novega alpinističnega priročnika, določiti prioritetni plan posameznih poglavij in zanje poiskati avtorje. Za povezavo teh bi bih skoraj nujen urednik, ki bi kontroliral potek priprav in usmerjal (potrebno bi bilo skleniti tudi pogodbo kot pri »Našem alpinizmu«).
Izdajo dobrega priročnika bi bilo sedaj verjetno težko uresničiti. Posamezna poglavja bi se ciklostirala v primerni nakladi (ta bi se ravnala po zbranih naročilih) kot nekak bilten. Ta naj bi vseboval občasna navodila in nasvete, prevode interesantnih poglavij iz svetovne literature in slično, izhajal pa bi občasno.
VI. Začeti bi morali tudi čim prej s široko zasnovano propagandno akcijo!
1. Preko Sekretariata za kulturo in prosveto bi morali razširiti dobro sestavljeno okrožnico (za obseg l učne ure) o dejavnosti PZS in alpinistov, ki bi poleg drugega vsebovala tudi, kako se naj uporabi (predvsem ločiti osemletke od srednjih, višjih in visokih šol) in kako se lahko zainteresirana mladina vključi v našo dejavnost.
2. Z izmenjavo dobro izdelanih propagandnih razstav, ki bi krožile po večjih središčih.
3. Podpreti zamisel propagandne komisije PZS o dopisniški službi. V AO in med oskrbniki ter drugimi planinskimi delavci bi morali poiskati sotrudnike, ki bi na cenen način (dopisnice, pisma) ažurno obveščali posebno skupino pri PZS o vseh aktuelnih dogodkih (obisk v kočah, opravljeni vzponi, razmere po gorah itd.), ki bi jih ta sproti posredovala dnevnemu časopisju.
4. Izdelali naj bi (v lastni režiji, ali v režiji Mladinske knjige) nekaj razglednic z alpinistično tematiko (plezalni motivi, motivi iz ekspedicij, stene z vrisanimi smermi).
5. Stopiti v stik z industrijo vžigalic in PTT za izdajo priložnostnih serij s planinsko-alpinistično tematiko.
6. Dogovoriti se z RTV o seriji propagandnih oddaj.
— npr. v šolski uri za višjo stopnjo,
— v športnih oddajah na Radiu.
7. Organizirati predvajanje že posnetih planinskih filmov, ki leže v skladišču, in vedno znova sprožiti vprašanje izdelave novega, pa čeprav le kratkometražnega filma.
Franci Savenc
