NESREČA V GLINŠČICI, TRŽAŠKEM PLEZALNEM VRTCU
Iz Primorskega dnevnika posnemamo novico o nesreči Borisa Pintarja z Oslavja pri Gorici. 22-letni Boris je šel sam v pečine, ki jih vsaj od daleč poznajo tudi naši plezalci, če so obiskali imenitni grad Socerb, za Tržačane pa že pol stoletja pomenijo plezalno šolo, s kakršno se ponaša le redko evropsko mesto. V bližini Borisa Pintarja so bili še drugi slovenski plezalci iz Trsta in so ga svarili, naj nikar ne pleza nenavezan. Kmalu se je zaplezal v težaven položaj, oprimek se mu je odkrušil in zgrmel je v globino kakih 30 m. K sreči ga je ujela krošnja enega od dreves, ki jih je v Glinščici v vznožju plezalskih šolskih smeri dovolj, in mu rešila mlado življenje. Prvo pomoč so mu nudili pričujoči plezalci, reševalci pa so ga prepeljali v bolnišnico, kjer si je moral dalj časa zdraviti poškodbe. Boris Pintar je prehodil slovensko transverzalo. Je navdušen plezalec in kot tak se je vpisal v plezalni tečaj CAI.
Tine Orel
ZIMSKI REŠEVALNI TEČAJ POSTAJE GRS KRANJ
Od 16. do 18. 12. 1966 je bil na Kališču pod Storžičem zimski reševalni tečaj postaje Kranj. Udeležilo se ga je 21 članov in pripravnikov. Tečaj je bil namenjen izpopolnjevanju članov in pripravnikov v zimski alpinistiki in reševanju ter sporazumno s komisijo za GRS pri PZS praktičnim izpitom članov In pripravnikov iz reševalne tehnike po pravilih GRS. Izpite je opravilo 14 članov in pripravnikov. Sicer pa so se udeleženci tečaja vadili v tehniki zimske alpinistike in reševanja. 18. 12. so se vsi udeleženci povzpeli na vrh Storžiča. Pri sestopu so iznad Rame v vzhodnem grebenu Storžiča izvedli reševalno akcijo z nosili IKAR in vrvni tehniki. Pri tem so bili reševalci razdeljeni v 3 skupine, od katerih je vsaka samostojno izvedla reševanje na določenem odseku. Akcijo so zaključili pri domu na Kališču v pičli url In pol. Pri akciji so uporabljali tudi UKW oddajnike. Tečaja se je udeležil tudi ing. Pavle Šegula, član UO PZS. Postaja GRS Kranj ima v načrtu v letošnji zimski sezoni še dva tečaja. Na enem od njiju bodo člani in pripravniki opravljali še preostali del Izpita (teoretični in prvo pomoč). Tečaj na Kališču so vodili Jože Žvokelj, Emil Herlec In dr. Ivo Valič.
Ivo Valič
ASCHENBRENERJEVA SMER V TRAVNIKU 14-krat ponovljena v letu 1966. Čeprav so bili plezalci v tej smeri I. 1965 že Izredno zgodaj in je postala prava modna smer, si verjetno nihče ni predstavljal, da bo tolikokrat ponovljeno. Ponovitvam, ki so bile že objavljene, so sledile: 13. VII. češka naveza, katerih imena niso znano in takoj nato še ena avstrijska, prav tako neznana. 17. VII. sta to smer ponovila Hočevar in Medved, 11-to in 12-to ponovitev pa beležijo Rataj-Prelog (AO TAM) in zopet češki plezalci (Peter in Andrey Vysoky ter Milan Hojek). V steni so bivakirali, plezali pa so 13. in 14. avgusta. Sledil je drugi solo vzpon v tej smeri (Peter Ščetinin), o katerem smo že pisali, in 23.-24. X. 1966 še ena ponovitev avstrijskih plezalcev. O tej velja omeniti, da je v njej sodeloval tudi naš rojak Koršič, vodnik in reševalec izpod Grossglocknerja in verjetno edini plezalec, ki je v letošnji sezoni ponovil Walkerjev steber. Vsekakor lepa bera in čas bi že bil, da bi v smer resno vstopili tudi pozimi. Lepo število podobnih in še težjih smeri je že bilo preplezanih v inozemstvu v času koledarske zime, le pri nas ni bilo napravljenega še nič takega. Morda pa bo prav široki krog plezalcev, ki so letos to smer obiskali, izbral tudi tiste, ki bodo postavili nov mejnik našemu zimskemu alpinizmu.
ZAJEDA V ŠITAH. Smer, ki je bila še nedolgo tega le redko obiskana in ki so jo plezalci, vsaj v začetku, plezali največ z bivakom, je bila l. 1966 prav tako dobro obiskana. Šest navez se je zvrstilo v njej, — vse slovenske, kar je že malo čudno, če pogledamo množičen obisk tujih, tudi izredno kvalitetnih plezalcev.
28. V. sta jo prva ponovila Ščetinin in Sazonov, samo dan kasneje Gruden in Košir. 11. VI. sta bila v njej Golob in Gričar, 9. VII. Rupar in Šteblaj.
10. VII. pa Hočevar in Medved. Kot zadnja naveza sta jo ponovila Kalar in Artelj, 25. IX.
I. PONOVITEV SMERI BERNARD-ZUPAN. Smer Bernard-Zupan v triglavski steni, bolj znana kot direktna na Črni graben, je dolgo čakala na prvo ponovitev. Prva sta jo preplezala Mitja Košir in Klavdij Mlekuš in jo v spomin na tragično preminula tovariša v isti steni imenovala z njunimi imeni. 15. X. pa sta v to smer vstopila Jernej Koritnik in Aco Berlec, oba člana AO Kamnik, in jo tudi preplezala.
11. PONOVITEV KRUSIČEVE SMERI V ŠPIKU. V l. 1966 ima Krušičeva smer v Špiku, ki je znana po svoji dolžini, kar lepo zgodovino. Potem ko sta jo prvič ponovila Boris Kambič in Davorin Ribarovič v enem dnevu, je doživela še nekaj poskusov, toda vedno je prišlo kaj vmes. Najbolj sta bila vztrajna Stane Belak in Mitja Košir (ali načelniška naveza, kot so ju tudi imenovali). Toda ko so imeli v Martuljku tabor člani AO TAM iz Maribora, sta v steno vstopila Rataj in Prelog in jo tudi preplezala. Nista pa bila v originalni smeri, Izpustila sta ves spodnji del. Čeprav jima ne gre oporekati plezal-skih veščin, je druga ponovitev pripadla navezi Košir-Belak, ki jo je zmogla v dneh 10. in 11. IX. Bivakirala sta nekaj pod vrhom.
I. PONOVITEV KAMNIŠKE SMERI V ŠTRUCI. Tudi s to smerjo je bilo nekaj podobnega kot s Krušičevo. Velikokrat sta bila pod njo in nekajkrat tudi v njej ljubljansko plezalca Andrej Kalar in Tomaž Deržaj. Toda vedno ju je kaj zavrlo — slabo vreme ali pa pomanjkanje opreme. Čeprav sta najtežje raztežaje že preplezala, kakor sta izjavila. je I. ponovitev pripadla navezi AO Lj. Matica Artelj-Medved. Ta sta jo ponovila 4. IX.
NAŠI PLEZALCI V DOLOMITIH. Naša alpinistična bilanca dolomitskih vzponov v l. 1966 je zaključena. Čeprav smo dosegli morda nekoliko manj, kot so nekateri pričakovali po uspešnih vzponih doma, ne smemo in ne moremo biti razočarani. Je pa to vseeno slaba tolažba za neuspeh v Zapadnih Alpah, kjer zaradi slabega vremena ni bilo moč opraviti niti enega težjega vzpona. Poglejmo, kaj je bilo opravljenega.
Razen že znanih vzponov (Carlesso-Sandri v Torre Trieste-Civetta, francoska direttissima v Zap. Cini, Comici-Fabian-Pompei v Punta di Frida in Demuthov raz) in nekaterih manj pomembnih, velja omeniti: Naveza Jože Povše in ing. Lado Eleršek (oba AAO) je v času od 2.-13. VIII. opravila: 3. VIII. Ferrata Tissi (II) kot razgledno turo. 4. VIII. sta preplezala zapadno steno Torre Venezia (IV) in sestopila po normalni smeri. 6.-7. VIII. sta preplezala zapadni raz Torre Trieste (V-VI), 8. in 9. VIII. pa zapadni raz Cime della Busazza (IV, V. -f V) visok 1000 m. Zadnja tura je bila najtežja — vzhodno steno Cime del Bancon (600 m, VI A 4, E) sta preplezala v dneh 11. in 12. VIII. Pogostim bivakom se ne smemo čuditi, če vemo, kakšno je bilo lani vreme. Skoro v vsaki steni ju je dež in megla prisilila, da sta plezanje prekinila in noč prespala v nič kaj zavidljivih okoliščinah. Tine Mihelič in Boris Gruden (oba AAO) sta se mudila v isti skupini skoro istočasno s prvima plezalcema. Najprej sta preplezala smer Ratti-Panzeri (V +) v južni steni Torre Venezia, nato pa sta skupaj s prvima dvema preplezala Cima delle Busazza. Sledil je vzpon v Torre Valgrande (400 m, VI +) in nato še Tissijeva smer v južni steni Torre Venezia (500 m, VI). Malo za njim sta prišla v Dolomite Jože Mihelič (Jesenice) in Iztok Belehar (Kranj). Imela sta še slabše razmere in sta opravila le dva vzpona: Castiglione-Kahn v Torre Venezia (IV) in Torre di Bablle-Solda raz (V-VI). Od 10. VIII.—15. VIII. so se v skupini Treh Cin mudili celjski plezalci. Bili so vsi prvič v Dolomitih in zato so preplezane smeri prav lep uspeh. Arnol-Kuštrin in Kodre-Vrečar so preplezali: Dibonov raz (IV), kaminsko smer (IV) in smer Mazzorana-Milani v Veliki Cini, Preussovo poč (IV) v Picollissimi ter SZ raz Paternkofla (V). Le malo za njima sta se v skupini Treh Cin mudila tudi medvoška plezalca Hočevar In Jože Duhovnik. 20. VIII. sta ponovila smer Mazzorana (III) v zapadni Cini, dva dni za tem smer Compagni v Punta di Frida (III) in nato še normalni pristop na Veliko Cino. Kakšne so bile razmere, ki so botrovale njunim vzponom, nam najlepše Ilustrira njuna izjava: »V desetih dneh bivanja pod Cinami sva imela le 10 ur lepega vremena!» Za zaključek sta se še podala v Dolomite letos naša najbolj uspešna plezalca Ščetinin in Mahkota. 2. IX. sta imela v Marmolatl lepe namene, toda slabo vreme in nov sneg jima jih je prekrižal. Opravila pa sta kljub temu vzpon preko 650 m visoke stene po smeri Beatrice-Tomson, ki je ocenjena s IV.
NAŠI PLEZALCI V ZAPADNIH ALPAH. Vsi lepi načrti so morali biti zopet preloženi. Vsaj še eno leto bomo morali čakati, da bo katera od naših navez opravila katero od velikih tur, ki še danes nekaj pomeni. Čeprav smo jih nekaj v preteklosti že zabeležili, so se izgubile in kreatorji alpinistične kvalitete so nanje pozabili, saj jim niso sledile druge.
Z letošnjim slabim vremenom sta se najprej spoprijela Barbka in Peter Ščetinin. Od 16. VII.—6. 8. sta čakala na lepo vreme v Chamonixu in na vzpone, ki sta jih imela v planu, toda vse zaman — vreme je dopustilo komaj nekaj poskusov. 20. VIII. sta v družbi avstrijskih znancev s Kavkaza preplezala ledeno steno Gran Paradisa (600 m, 60° naklonine). Pet dni kasneje sta poskusila v Druju v Bonattijevem stebru. Toda po bivaku, ki sta ga imela 200 m pod vrhom, sta se morala obrniti, zapadel je nov sneg. 2. VIII. je Peter Š. poskusil z dr. Urošem Tršanom v Aiguille Verte, toda morala sta obrniti že pri vstopu. Nato pa je zmanjkalo hrane in volje — vrnila sta se domov. Nekako v istem času sta se tam mudila tudi kamniška plezalca Jernej Koritnik in Franc Bauman. Tudi z njima se je godilo enako. Od vseh tur, ki sta jih planirala, sta opravila le grebensko prečenje Mt. Blanca. Mahkota in Juvan sta poskusila raje v Courmayeuru. Toda tudi tu ni bilo boljših razmer. S Col de Géant sta vstopila v severno steno Tour Ronde in jo v treh urah in pol v slabem vremenu preplezala. Tri dni za tem sta poskusila prečenje grebena Rochefort in Jorassov. Tu pa jima je turo, ki je potekala v lepem vremenu, čeprav je bil močan veter, prekinil tragičen dogodek.
V navezi Poljakov, s katerima sta se srečala na turi, je eden omahnil in se smrtno ponesrečil.
V želji, da čim bolje Izkoristita prosti čas, sta odšla v Švico, pod severno steno Eigerja. Toda tudi tu nista dolgo ostala, razmere so bile preveč neugodne. Zato sta se za konec odločilo še za južno steno Marmolade. Toda tudi v Micheluzzljevem stebru sta se zaman trudila. Izstopna poč je bila prekrita s požledom in sledilo je 800 m spusta po vrvi in povratek v domovino. Zakonca Danica in Sandi Blažina sta bila v Italiji sredi avgusta. Tri lepe dneve sta izkoristila za tri vzpone. Bila sta na Monte Rosi (Punta Gnifetti) in Balmerhornu ter iz Riff. Torino opravila prečenje grebena Rochefort.
Od 30. VIII. do 4. IX. so bili v Švici tudi Janez Zupančič, Stane Marn in Mitja Košir. Nameravani vzpon na Matterhorn pa so jim preprečile slabe snežne in vremenske razmere in so dosegli le višino 4000 m. Malo pred tem (11.-18. VIII.) sta se Lojze Šteblaj in Andrej Kovačič povzpela na Jungfrau in Lauihorn.
NAŠI PLEZALCI V AVSTRIJSKIH ALPAH. Odprte meje in bližina gora z razmerami, kakršnih ni pri nas, je letos v avstrijske gore večkrat privabila naše plezalce. Začeli so jeseniški in kranjski plezalci. Za prvomajske praznike so s smučmi obiskali Wenediger in Weisspitze, 5. in 6. VI. pa še področje Grossglocknerja, kjer so opravili 28 vzponov (Pallavicini in Fuschernkarkopf – severna stena).
Od 9.-18. VII. je bil na področju Grossglocknerja tudi zvezni ledeniški tabor pod vodstvom Cirila Debeljaka in Cirila Pračka, ki je odgovarjal za GRS. Skupno se ga je udeležilo 25 plezalcev (11 Slovenija, 6 Hrvatska, 4 Bosna In 4 Črna Gora). Opravili so nekaj lepih vzponov, čeprav tudi njim vreme ni bilo preveč naklonjeno. Oman in Robič sta v izredno težkih razmerah preplezala (11. VII.) Pallavicinijev žleb. Nuška Purkeljc in Gusti Hercog sta v samostojni navezi opravila vzpon v severni steni Barenkopfa (lll-IV) ki ga je opravilo še 8 navez, severno steno Fuscherkar (IV) so preplezali šestkrat, večkrat pa tudi Lammerjevo smer. Od 3.-10. VIII. so bili v skupini Wenediger plezalci AO Litostroj: J. Ogrič, O. Bolha, A. Anžin, A. Kovačič, L. Šteblaj in S. Kolenc. Opravili so vzpona na Gross Wenediger in Grosser Geiger, poskus vzpona na Dreiherrnspitze pa so morali opustiti zaradi novega snega.
PRVENSTVENE SMERI V LETNI SEZONI 1966. Razen že zabeleženih prvenstvenih vzponov so bili letos preplezani še nekateri, tako da jih je skupno 15. Poglejmo, kakšna je njih razporeditev po gorskih skupinah.
Največ jih je bilo opravljenih v Tamarju. Kar šest, če upoštevamo tudi varionto v Malem Jalovcu, ki so jo opravili isti plezalci (Hočevar-Medved) kot SV raz. Steber Šit je nastal pravzaprav v treh delih. Zgornja dva sta preplezala Mahkota in Gruden, spodnjega pa Mahkota s Horvatom. Predstavlja poleg nihajne prečnice v zgornjem delu ključ smeri, ki bo marsikoga priprovil do tega, da ga bo obšel. 10. IX. je sledil vzpon Mahkota-Juvan v Veliki Mojstrovki, imenovan Pahljača, ki poteka po kaminih in počeh desno smeri nad Svatnicami. Samo tri dni kasneje, malo pred odhodom v kadrovski rok, je Mitja Košir z Jesenic z Borisom Krivicem preplezal že spomladi začeti vzpon v desnem delu Šit. Imenovala sta ga »Smer JLA«. 25. X. pa sta Juvan in Krivic opravila še zadnji vzpon v dolini Planice, ki sta ga imenovala z domačim imenom Smrtnica. Je to leva grapa med Srednjo in Visoko Ponco, o kateri je imel vedno veliko povedati Uroš Zupančič in jo je navajal kot interesanten zimski vzpon.
V severni steni Planje (izhodišče Vršič) je naveza Šteblaj-Rupar 22.-23. VII. v slabih razmerah plezala v območju zajede. Njun vzpon je visok 600 m, plezala pa sta 16 ur in ga ocenilo s VI.
V področju Martuljka smo letos dobili dve novi smeri, obe že omenjeni in obe v severni steni Velike Martuljške Ponce, opravili pa so ju jeseniški plezalci.
V dolini Vrat smo zabeležili le eno novo smer. Jože in Tine Mihelič sta jo v juliju mesecu preplezala v Cmiru. Zadnji trije prvenstveni vzponi pa so nastali v Kamniških Alpah in dva sta bila že omenjena: Akademska smer v Vežici in glava Turske gore. Tretjega sta preplezala kamniška plezalca Jernej Koritnik in Franc Bauman v Planjavi in sicer levo od Brinškovih kaminov. Smer sta ocenila s VI, je pa kratka, kot so na splošno smeri v tem predelu stene.
ORTLER – LEDENIŠKI TEČAJ SRBSKIH ALPINISTOV. V želji, da pripravi svoje alpiniste tudi za težje vzpone v tujih gorstvih, je komisija za alpinizem PS Srbije od 31. VII.—8. VIII. organizirala ledeniški tečaj pod Ortlerjem (3905). Bilo je 5 udeležencev (po 2 iz Beograda in Niša ter 1 iz Smederevo). Bazo so imeli na Hintergratu (2720), večino vežb pa so opravljali na ledeniku Sulden, ker jim vreme ni bilo naklonjeno. Ture so opravili 3: po Hintergratu do Oberknotta (3461) in po grebenu na Signalkopf, severni raz Schroterhorna (3363) In prečenje na Suldenspitze-Monte Pasquale-Cevedale ter po Hintergratu na Ortler. Tečaj je vodil predsednik komisije za alpinizem dr. Rastko Stojanovič.
Franci Savenc
