NOVE PRVENSTVENE SMERI
Potem ko je bilo maja meseca preplezano Teme Rjavine, junija pa Sfinga in SV raz Malega Jalovca, so se plezalci lotili novih problemov. Jeseniški plezalci so preplezali v Veliki Martuljški Ponci dve novi smeri: 19. VI. S steber (Bernard, Butinar, Krušic, Oman in Robič), nedeljo za tem — 26. VI. pa Bernard in Oman še eno v isti steni.
Šesta in sedma prvenstvena (v letošnji letni sezoni) sta bili preplezani v Kamniških Alpah. 19. VI. sta Janez Golob in Dodi Pušnik preplezala Glavo Turske gore in smer ocenila s V., 24. VI. pa zakonca Barbka in Peter Ščetinin še novo smer v Vežici nad Petkovimi njivami. Posebno zadnja smer je vzbudila mnogo pozornosti. Smer sta plezala 11 ur in jo ocenila mestoma celo VI +. Visoka je okoli 300 m.
USPEŠEN VIKEND V DOLOMITIH
Začetek julija je bil v koledarju AAO zaradi praznika, določen za »malo odpravo« v področje Grossglocknerja. Slabo vreme pred tem pa nas je prisililo, da smo se temu načrtu odrekli in se odločili za Tri Cine. S plezalskimi nameni pa so končno tja odpotovali žal le štirje: Barbka in Peter Ščetinin, Jošt Razinger in Ante Mahkota, ki je prevzel skrb za prevoz.
Prvega dne so se zaradi slabega vremena odločili za Punta di Frido in preplezali smer Comici-Fabian-Pompei ter pregledali teren. Ščetinin in Mahkota sta bila namreč namenjena v »švicarsko« direttissimo v Zap. Cini, ostala dva pa sta hotela preplezati nekaj drugih smeri. Toda snemanje plezalskega filma v omenjeni smeri jim je prekrižalo račune. Naglo so spremenili načrt in naslednjega dne sta Ščetinin in Mahkota že vstopila v »francosko« direttissimo v isti steni. Smer, ki je posvečena Couzyju, sta leta 1959 s petimi bivaki preplezala Desmaison in Mazeaud, ocenjena pa je s VI +, mestoma celo A4. Naša plezalca sta noč med 3. in 4. prebivakirala pod strehami, potem ko sta preplezala prečko v levo. Naslednjega dne sta izplezala še preko zadnjih streh in po Demuthovem razu izstopila na vrh.
Istočasno sta ostala dva plezalca preplezala Demuthov raz (V—VI) in Preussovo poč (IV). Istočasno z njimi so se v Dolomitih mudili še nekateri drugi naši plezalci, od katerih sta Oman in Kofler opravila normalna pristopa na Veliko Cino in Mt. Cristallo.
Aschenbrennerjevo smer v Travniku so ponovili: 19. VI. Sandi Blažina in Jošt Razinger, 3. VII. brata Tine in Jože Mihelič ter Franc Ekar in Iztok Belehar. Pri tem velja omeniti, da je S. Blažina, ki s svojim 24-letnim alpinističnim stažem spada med naše najstarejše aktivne plezalce, to smer plezal prvič že pred 15 leti, zadnja naveza pa je nad »Rampo« izvedla desno izstopno varianto in bila v steni prisiljena bivakirati.
Zajedo v Travniku, smer Kilar-Levstek, sta 3. VII. ponovila Franci Urh in Martin Čarman v 8 urah.
Peternelovo smer v Triglavu sta 26. VI. ponovila Štupnik in Belak, 3. in 4. VII. pa še Gričar in Kalar, ki sta iz te smeri izstopila kot prva preko Čopovega stebra.
Čopov steber sta 26. VI. ponovila Mitja Košir (AAO) in Peter Novljan, kot tretja v letošnji letni plezalni sezoni. »Trikotnik« v Dolgem hrbtu sta kot tretja naveza do sedaj ponovila Tone Škarja in Pavle Šimenc, dne 26. VI.
Raz Dedca sta komaj dva dni po prvenstvenem vzponu po akademski smeri v Vežici preplezala Barbka in Peter Ščetinin, dne 26. VI.
NEKAJ PEREČIH VPRAŠANJ ZA ALPINISTE
– Klasifikacija alpinistov — pogoji — izbira kandidatov za odprave
Čeprav se je o tem že mnogo razpravljalo, še vedno nimamo pravega stališča. Se naj zgledujemo po zapadu, po vzhodu? Je naša dosedanja praksa pravilna, kakšne hibe je pokazala? Predvsem pa, kaj in kako bi bilo treba ukrepati, da bi bila sredstva, ki jih dajemo za organizacijo odprav, čim bolje naložena, da bi pozitivno vplivala na vzgojo alpinistov!
– Kdo in kdaj lahko izbija kline? To vprašanje je dalo že stokrat premleto mnenje, vendarle je prav, da se nanj ponovno spomnimo in ga prenesemo razčiščenega tudi mladim.
– Kako je s plezanjem prvenstvenih vzponov?
Doba, ko je bilo na razpolago še dovolj problemov, je tudi pri nas več ali manj zaključena. Prvenstveni vzponi postajajo vsak dan redkejši in težavnejši. S tem pa se menja tudi način plezanja. Ali je pravilno, da se plezalci spuste v nedokončano smer od zgoraj in jo v spustu pri rede za kasnejši vzpon, vstopijo s strani in smer ob zadnjem poskusu preplezajo v celoti:
– Kaj je alpinizem, šport ali …? O tem je bilo posebno v tujini mnogo napisanega, vendarle ostane še vedno odprto vprašanje. In kako je s treningom, ki je pri nas še v začetni fazi. Med tem ko imajo ponekod že katedre za alpinizem na visokih šolah za telesno kulturo, se pri nas uveljavlja večinoma le priprava v plezalnih vrtcih in morda še telovadba pozimi.
– Kako je z registracijo vzponov? Čeprav ima večina odsekov že vpeljane knjige vzponov, se še vedno dogaja, da nekateri plezalci ne morejo postreči z dokumentiranim seznamom svojih vzponov, ko kandidirajo za odprave. Dogodi se tudi, da jim nekateri tiste, ki jih napišejo, odrekajo. Težave nastopijo tudi ob koncu sezone, ko je treba podati poročila. Tam, kjer ne vodijo redno knjige vzponov, njihovo število zaokrožijo, drugod pa registrirajo tudi nedovršene vzpone ali namesto grebenskega prečenja navedejo vzpone na vrhove, ki so jih prešli, kot samostojne pristope! Resnična je sicer trditev nekaterih, da plezajo zase — toda razumeti morajo tudi organizacijo, ki mora imeti vsaj osnoven pregled o dejavnosti — pa naj bodo to odseki ali PZS. To je važno tudi za javno dokumentacijo naše alpinistične dejavnosti in za izdajanje plezalnih in drugih vodnikov.
– Obnašanje v gorah
Tu mislim na pozdravljanje v gorah. na nočni mir po kočah, ki ga zdaj kalijo celo alpinisti. Oskrbnik bi moral vedeti ali pa bi moralo biti vsaj zapisano v knjigi (obiskov, ali vzponov), kam je kdo namenjen in kdaj ter kje namerava turo zaključiti. Pa so zopet alpinisti tisti, ki to najmanj upoštevajo, čeprav je največ s precejšnjimi stroški in trudom združenih poizvedovalnih akcij ali vsaj čakanja v pripravljenosti prav zaradi njih.
Še dolga je vrsta vprašanj. Prav bi bilo, da se razčistijo in da so dileme okoli njih tudi nekje zapisane. Končno ne bi bilo tako nepomembno, če bi prišli med alpinisti do splošno priznanih načel in navad, ki jih vsi spuštujejo in se po njih ravnajo, če hočejo biti na glasu kot dobri in spodobni alpinisti. »Alpinistični kodeks« bi nam pri tem brez dvoma potreben.
– Kako si rezerviraš prvenstveni vzpon?
Ko smo se letos po 1. maju pričeli pripravljati, da z »malo odpravo« obiščemo Paklenico, je vznikla misel, da poskusimo preplezati v njenih stenah tudi novo smer. Kdor pozna steno Anič Kuka, bo razumel našo željo. Vse je bilo nared, izbrane naveze, pripravljena oprema odprave je prišla na mesto, vzpona pa vseeno ni bilo — zakaj?
Iz informacij, ki so nam jih posredovali tovariši iz Hrvatske, smo namreč zvedeli, da prav tam, kjer naj bi poskusile naše naveze,
poskušajo že zagrebški plezalci in da so v letu 1965 že prešli zgornjo polovico stene. Ali bi bilo »moralno« plezati po začeti smeri in jo končati brez sodelovanja tistih, ki so prvi poskušali?
To ni edini primer. Pred kratkim je bil opravljen vzpon v Planji (Rupar-Šteblaj), ki v začetku poteka po smeri Juvan-Rupar-Šteblaj, izstopa pa po smeri Juvan-Sazonov, čeprav je bilo znano, da misli Juvan nadaljevati svoj začeti vzpon v območju zajede. Prav tako letošnji primer — prvenstveni vzpon po stebru Sit. Prva sta poskusila Kunaver in Pintar, sedanja prvo-pristopnika Mahkota in Gruden pa sta v spodnjem delu v celoti uporabila njuno smer. Možno je bilo, da imajo oni, ki poskusijo prvi, na razpolago določen čas, da smer končajo — če ga prekoračijo, pa lahko poskusijo tudi drugi. Ali bomo čakali, da pride kdo od kod drugod, kjer imajo drugačen kodeks in da reši problem tujec. Premislimo sami in odločimo!
In še en primer — kontra čakanju. V Frdamanih policah sta prva poskusila Juvan in Šteblaj. Toda, ker se jima je v grapi podrl sneg, na katerem sta stala, sta se obrnila, da bi počakala na drugo priložnost. V lanskem letu pa je prišel odlični češki plezalec Čihula, ki za to sicer ni vedel — toda smer mu je moral nekdo nakazati — in splezal, kar je bila izgubljena priložnost za naš alpinizem.
DILEME GORNIŠKE ETIKE
Že dolgo časa pogrešamo v našem planinstvu, še posebej pa v alpinizmu, izmenjavo mnenj — polemiko, ki bi pomagala razčiščevati pereča vprašanja, ki jih nakazuje praksa. Tako se še vedno nismo opredelili, kako je z izbijanjem klinov, uporabo svedrovcev in drugih tehničnih pripomočkov, rezerviranjem smeri, .. . Prav tako se še ni zgodilo, da bi v našem glasilu kdo objavil samostojne kritične pripombe ob nekaterih dogodkih (superdirettissima, ekspedicija Eiger,…) o čemer je Planinski Vestnik v uredniškem kotičku pisal, kako ta vprašanja obravnavajo drugod itd. Se vam ne zdi, da bi bilo prav, da poskusimo tudi mi za naše razmere in potrebe razčistiti vsaj nekatera vprašanja?
V rubriki »Dilema gorniške etike«, je omogočena izmenjava mnenj. Zadostuje, da na ovitek — razen polnega naslova Planinskega Vest-nika, Ljubljana, Dvofakova 9 — pripišete še »gorniška etika« in se podpišete s polnim imenom in naslovom.
Prispevki, ki jih boste pošiljali, naj bodo kratki in jedrnati. Radi pa bi objavili čim več prispevkov. Vsakemu, ki bi se oglasil, obljubljamo, da bo v najkrajšem možnem času prejel odgovor s pripombami, ki bodo vsebovale tudi okvirni rok objave. Iz mnenj, ki se bodo izluščila med razpravo in ki bodo gotovo pestra in raznolika, ne bo težko nikomur — ne posamezniku, po potrebi pa tudi ne komisiji za alpinizem ali drugim organom naše organizacije, priti do sklepov, po katerih se bomo ravnali.
Franci Savenc
KOROŠKI ALPINISTIČNI ODSEK
Mežiška dolina, slikovita soteska, v kateri je komaj prostora za železnico, cesto in reko, se vije od Raven do Črne in tja do Kopriv-ne, Bistre in Tople, pod strme stene in grebene Uršlje, Pece, Raduhe in Olševe. To je svet Prežihovih trpečih, ponižanih in razžaljenih ljudi. Svet trdnih železarjev in knapov ter neukrotljivih bajtarjev in gruntarjev. Že od nekdaj je nekakšna goreča želja in sila vodila te ljudi, izmučene od dela, tja visoko nad doline, kjer se jim je oko napajalo ob prostranstvih slovenske pokrajine.
V Mežiški dolini obstajajo štiri planinska društva in dva alpinistična odseka. Koroški alpinistični odsek (KAO) sestavljajo člani PD Črne-Žerjava, Mežice in Raven. Sedež odseka je v Mežici in šteje 16 aktivnih članov in 8 pripadnikov. Zato je tudi žetev na koncu vsakega leta plodovitejša.
V letošnjem letu so člani odseka dosegli lepe uspehe.
Najvažnejši vzponi so: 3 smeri v Kavkazu, od tega ena prvenstvena, ki se sedaj imenuje slovenska, 4 smeri v Grossglocknerju, med drugim tudi Pallavicinijev žleb, 2 smeri v jugovzhodnem grebenu Johannesberga, Ogrinova, Herletova, desna v Ojstrici, Gradišnikova v Ojstrici, desni steber v Mali Raduhi, desno od Plati v Mali Raduhi.
Prvenstvene vzpone so zabeležili v glavi Turske gore in dva v steni Male Raduhe. Vsi ti vzponi so IV—V. Poleg teh važnejših vzponov so člani opravili okoli 120 lažjih vzponov od II.—IV.
Tradicionalni koroški alpinistični veleslalom v aprilu ali maju je žal zaradi prehitre odjuge odpadel.
Odsek je zadovoljivo upravljal zavetišče na Grohatu, kjer je tudi žig slovenske planinske transverzale, od 10. junija do 10. septembra 1960. Mnogo članov je nesebično žrtvovalo svoj prosti čas za urejevanje in popravljanje koče. Za zaključek letne sezone je odsek tudi letos, kakor vsako leto, organiziral zbor koroških in štajerskih alpinistov 10,—11. septembra. V soboto zvečer je bil družabni večer s tabornim ognjem, v nedeljo zjutraj pa skupno plezanje v stenah Raduhe. Po plezanju je bilo slovesno odkritje plošče ponesrečenima mladima alpinistoma v steni Raduhe. S te žalne slovesnosti povzemamo govor. »Stojimo ob spominski plošči na sivi steni Raduhe in tiho zremo v napis . ..
In če vprašate tisoče ob gorskih poteh, one ob prepadnih strminah, pa one, ki premagujejo previsne stene gora, zakaj hodijo v gore, morda niti ne bodo vedeli odgovoriti. Vemo pa: Čez vse različne odgovore se tiho iz srca dviga zavest: ker moramo, zato ker gore ljubimo, ker smo zaljubljeni vanje, v skrite žametne planike sredi skal, v rdeče murke na meliščih, v modri encijan, v okleščene samorastnike, v strmine, v previse in skale, v daljna obzorja, ki se razprostro z vrhov . .. Nikar ne posiljujmo planinskih pohodov pa alpinističnih vzponov z boleznimi, ki včasih že kar razjedajo sodobni šport, nikar ne uganjajmo rekorderstva . . . Kljub vsej svoji moči in lepoti so gore pasivne, v njih najdemo to, kar sami vanje prinesemo. Ce se jim bomo približali z ljubeznijo in spoštovanjem, nam bodo to poplačale. Če pa bo v nas gorelo častihlepje in brezobzirna želja premagati steno, bo slepila sleherno lepoto, iz njih pa se bomo vračali brez kakršnegakoli zadovoljstva, naš duh se ne bo oplemenitil.
Tiho postojmo ob spominu nanju, ki sta omahnila v steni, gnana od tihe ljubezni do gora, ko sta iskala skrite lepote gorskega sveta. Omahnila sta v vzvišeni zanese-nosti, umrla sta v svoji ljubezni . . .«
Marjan Lačen
TABOR PZS V POGORJU GROSSGLOCKNERJA
Tega taborjenja se je udeležilo v času od 9. VII. do 20. VII. 1966 okoli 25 alpinistov iz vseh krajev Jugoslavije. Tako so bili na taborjenju poleg Slovencev (Maribor, Celje, Jesenice) še Dalmatinci, Bosanci, Črnogorci, Makedonci in Hrvati. Zelo pisana druščina, ki pa se je dobro razumela. Nastanili smo se v Hofmannshutte, kjer so nas sprejeli zelo gostoljubno. Vodja taborjenja je bil Ciril Debeljak. Za GRS sem bil dodeljen jaz z nalogo, da organiziram iz lastnih vrst reševanje, če bi bilo potrebno.
Večina udeležencev je šla v nedeljo 10. VII. proti Oberwalder-hütte (3000 m) in od tam proti Barenkopfu (3401 m). Severna stran tega vrha ima zelo strm ledenik, ki doseže preko 48 ° strmine. To naj bi bil preizkus in vaja za poznejše vzpone v ledu in snegu. Šlo je vsem dobro. Že tu so prišli v poštev ledni klini, cepini in dereze. Dostop do pod ledne stene je bil preizkušnja za gibanje po ledeniškem svetu z razpokami, cela tura pa prva aklimatizacija za nadaljnje vzpone. Ta dan je bil zelo lep in sila sonca je pustila svoje sledove na ožganih obrazih.
Naslednji dan smo se podali še v bolj strmo severno ledeno steno Fuscherkara (3331 m), ki doseže preko 52 ° naklonine. Ker je bila popolna zmrzal, brez varovanja z lednimi klini ni šlo. Zeleni led je pokrivalo samo par cm suhega snega. Varovališča smo izsekavali s cepini in pri tem živahno zmerjali tiste, ki so nad nami opravljali isti posel, ter poslušali kletvice onih pod nami. Isti dan sta se zapodila v popolnoma ledeni Pallavicinijev žleb (ki pa ne zasluži imena po Pallaviciniju, ker so temu plemiču pred 100 leti trije vodniki izsekali stopnice v led od tal do vrha, da se je povzpel na vrh) Jože Oman in Milan Robič.
Od daleč smo lahko ves čas opazovali njuno napredovanje. Zelo počasi sta lezla. Sklepali smo, da ne gre vse v redu. Nekaj nad polovico poti sta obstala in dolgo se nista premaknila. Cic ju je vse popoldne zaskrbljen spremljal (z daljnogledom). Ob 17. uri sta dosegla vrh v snežnem metežu. Ob 11,30 uri zvečer sta z največjo mujo dosegla kočo na Adlersruhe (3400 m). Robič mi je potem pripovedoval, da mu je skala zbila in odtrgala kladivo s pasu, cepin sta polomila, ostal jima je samo še kratki cepin in eno kladivo. Potem zaradi megle, meteža in noči nista mogla najti koče. Ko sta jo potem le našla, sta bila brez denarja, »Govorim angleško«, je pripovedoval Robič, »nemško pa sem znal reči le kein Geld, kein Geld«. Toda vsa čast avstrijskim oskrbnikom in vodnikom na Glocknerju. Brezplačno sta dobila večerjo, prenočnino. dali so jima suho obleko, ker sta bila popolnoma premočena, zakurili so jima peč, da sta se posušila in ogrela. Pri tem sem se spomnil na češkega študenta, ki je prišel v Vrata, stopil med nas in rekel, da je alpinist in da bi rad plezal, da je prišel z avtostopom z morja, da je brez denarja in lačen. Takoj se je oglasilo pet naših plezalcev, ki so mu dali vse na razpolago, kar je rabil. Trdne so vezi, ki družijo prave alpiniste. V torek sta se Robič in Oman vrnila z Adlersruhe in ker vreme ni bilo v redu, smo ta dan z redkimi izjemami počivali. Vreme se je slabšalo, toda večina se je vseeno podala proti Glocknerju. Nekaj navez je šlo po Lammerjevem grebenu, nekaj pa po Miletzkijevem proti vrhu. Triie smo šli po Lammeriu navzgor in po Miletzkem navzdol. To so grebeni tretje stopnje, le Lammer je ocenjen proti vrhu s štirico, če je leden. Gornji del pelje čez strm ledenik in kadar se sneg na njem topi, je zelo težaven. Sicer pa je Miletzky plezalsko bolj zanimiv kakor Lammer. Nekaj navez je nadaljevalo pot na vrh in potem sestopilo po navadni poti. Še isti dan popoldne nas je šlo osem na bivak pod Glockner (3200 m). Avstrijci so ga postavili za izhodišče raznim vzponom v severni steni Glocknerja. Deset liudi lahko prespi v njem, toda dostikrat je premajhen za vse, ki pridejo.
Oddaljen je okoli 2 uri in pol od Hofmannshutte in zelo olajša vzpone. Pisana druščina Bosancev, enega Celjana in Jeseničanov je imela namen plezati smer na greben in po grebenu na vrh. To sta plezala pred leti Rado Kočevar in Cic Debeljak. Lepa štirica, toda zjutraj je rosilo. Pospravili smo bivak, ki je sicer vedno odprt in brezplačen, in se vrnili. Odpravili smo se čez celoten venec ledenikov ob vznožju Johannisberga proti Oberwalder-hütte in od tam v tabor. To je zelo dolga pot, ki traja okoli sedem ur in zahteva veliko pazljivost zaradi ledeniških razpok. Uporabili smo vso spretnost, da smo se prebili čez pasti, ki jih nastavljajo nalahno zasnežene razpoke. Pomalem je deževalo in snežilo.
Petek je šel zares — po vodi.
V soboto je šla zopet močna skupina proti Glocknerju, vreme je bilo dopoldan lepo. Črnogorci so šli po Miletzkyjevem grebenu prav na vrh Glocknerja, ostali pa po Lammerju, drugi po navadni poti na vrh Glocknerja.
Isti dan sta se odpravila Oman in Robič proti Wiesbachhornu. Robič je zahteval, da se preko ledenika navežeta, Oman pa se ni hotel navezati. Tako sta se prepirala na dolgi poti. Nenadoma je Oman utihnil, Robič se je ozrl, Omana nikjer. Pridušene kletvice so prihajale nekje iz globine zadaj za Robičem in potem se je prikobacalo nekaj črnega iz njega. »Še po kopnem sem moral biti potem navezan z njim ves dan,« se je pritoževal Robič s skrivnostnim smehljajem in pomenljivim pogledom. Devet ur sta gazila moker sneg do vrha in več kot pet ur nazaj.
V nedeljo je zopet krepko snežilo in deževalo. Štirje smo se kljub temu odpravili proti Johannisbergu (3400 m). Pot drži mimo Oberwalderhütte in se vleče okoli štiri ure s taborišča. S Primožem sva prišla pod vrh. ko sva morala obrniti v megli in snežnem viharju. Na grebenu nama je sproti zasipalo sled, ki so jo že drugi utrli pred nama, izgubila bi se v megli na povratku. Komaj, komaj sva še razpoznala smer po slabih, komaj vidnih sledeh. Zadnji čas sva obrnila. Nižje pod grebenom ni bilo vetra, zato pa toliko več razpok. Spotoma sva zavrnila še Nušo in njeno spremljevalko, da se ne bi izgubili. Vse bolj je deževalo in snežilo, zato smo se v ponedeljek in v torek odpravili domov.
Kljub neugodnemu vremenu je bilo opravljenih mnogo vzponov med njimi tudi Palaviccini v popolnem zelenem ledu. Izkušnje kažejo, da bo v bodoče najbolj primeren čas za taborjenje v Glocknerju v mesecu juniju, ko je na vseh težjih vzponih še globok sneg. To bi veljajo še posebno za slabo zimo in toplo pomlad. Le kadar zapade v hudih zimah mnogo snega, je v juliju še sneg na strmih ledenikih, ki imajo jutranje in dopoldansko sonce. Pallaviccini je npr. lahko trojka ali pa krepka petica, po snežnih razmerah.
Ciril Praček
VSEM ALPINISTIČNIM ODSEKOM V SLOVENIJI — KOMISIJA ZA ALPINIZEM PZS, PSH, PS BIH, PSOG, PS MAKEDONIJE, PSS IN PSJ!
Dne 5. 10. 1966 je zasedala komisija za odprave v tuja gorstva, ki je obravnavala med ostalimi nalogami tudi načrt za odprave v letu 1967.
Z veliko gotovostjo smemo računati na odpravi:
1. Kavkaz. Področje Bezengi ali Cei. Udeležba 10 članov, med njimi alpinista zdravnik in novinar ter znanstvenik-botanik ali zoolog.
Čas odprave ca. 10. 7. do 30. 8. 1967.
Stroški za enega udeleženca ca. 3500 N-din, od česar sam prispeva 700 N-din.
2. Altaj — Pamir. Srečanje najboljših alpinistov socialističnih držav ter organizatorjev alpinizma na mednarodnem taboru v čast 50. obletnice SSSR. Predviden je vzpon na Pik Lenin (7134 m). Odpravo financira PZS, udeleži se je 6 članov, obvezno dober filmar in novinar. Za vodjo predlaga komisija dr. Miha Potočnika.
Cas odprave: julij in avgust 1967, stroški predvidoma 7000 N-din na enega udeleženca. Komisija meni, da bi bilo dobro, če bi bili med udeleženci potencialni kandidati za odpravo v Himalajo — kolikor bi srednjo realizirali šele leta 1968. Iz vidika večje popularizacije alpinizma med alpinistkami in z željo, da bi povečali jugoslovanski ženski višinski rekord, bi morda ne bilo slabo, če bi se odprave udeležila katera od naših alpinistk. Mnogo manjše so videti možnosti, da bi že leta 1967 izvedli 3. JAHO (3. jugoslovansko alpinistično himalajsko odpravo). Odgovora in privoljenja nepalske vlade še ni, slišati je dokaj resne govorice, da bodo prva dovoljenja šele v letu 1963.
Komisija se je odločila, da bo delala, kolikor bo v njenih močeh, da bi uresničila zamisli že leta 1967.
Kangbačen 7902 m.
Pristop do vrha in razvedovanje o možnosti pristopa na Z. Kangčendzengo.
Čas: julij—november 1967. Skupno 8 udeležencev. Obvezni člani: zdravnik (sposoben za vzpone do najmanj 6500 m), alpinist filmar in alpinist novinar. Za člane obvezno najmanj pasivno znanje angleškega jezika. Kolikor bi ne bilo moč izvesti te odprave, bo komisija poskušala pripraviti odpravo na Taveče, Nepal. To bi bila 6-članska odprava, ugodna zaradi manjših stroškov in zato, ker bo za njo verjetno lažje dobiti dovoljenje od nepalske vlade. Cilj: Vzpon na vrh tega šesttisočaka, ki doslej še ni bil osvojen. Obvezni člani: zdravnik, filmar in novinar morajo biti alpinisti. Člani odprave morajo obvezno vsaj pasivno obvladati angleški jezik.
Če 3. JAHO leta 1967 ne bo. bodo kandidature vseeno veljale, skupina najboljših kandidatov pa bo pripravljala vse potrebno za izvedbo v letu 1968. Zato pozivamo vse AO, pa tudi posameznike, da dajo le jasne in dobre predloge. Osnovni naj bi bili naslednji kriteriji:
1. Alpinisti morajo ustrezati pogojem za kandidiranje po razpisu v Planinskem Vestniku 10 1964, stran 466 in dodatnih popravkih.
2. Znanstveniki, filmarji. novinarji in drugi specialni člani odprave morajo strokovnost dokazati in z dosedanjim delom nuditi jamstvo za uspešnost sodelovanja.
3. Kandidati za vodje odprav morajo obvladati jezike, biti dobri organizatorji in poznavalci področja, v katero se podajajo
4. Zdravstveno in psihično stanje kandidatov pregledajo zdravstveni strokovnjaki. Mnenje izvedencev je obvezno treba spoštovati, v primeru dvoma uredi vprašanje nepristranska strokovna komisija, ki jo imenuje UO PZS ob sodelovanju zdravniške komisije GRS.
5. Kandidati za člane odprav morajo biti vsestransko tvorni. Kolikor bo na voljo več alpinistično enakovrednih kandidatov, bo imel prednost tisti, ki je boljši fotograf, pisec, predavatelj, vzgojitelj in podobno.
6. Kolikor bo na voljo več enakovrednih kandidatov, predlaga komisija tak končni izbor, da bo v odpravah udeleženo več AO.
7. Vsak AO mora za svoje kandidate priložiti pregled vzponov s potrebno dokumentacijo ter navesti, kakšno dejavnost opravljajo v AO, PD in drugih organih planinske organizacije.
8. Vsak kandidat si mora dopust preskrbeti sam. PZS bo dajala priporočila in prošnje, ne more pa plačevati izgube zaslužka itd.
9. Član odprave je lahko samo tisti kandidat, ki je član planinske organizacije in ima urejene vse obveznosti.
10. Kandidati izven Slovenije, ki so člani ostalih republiških zvez, morajo obvezno zagotoviti finančno sodelovanje ustrezne zveze.
11. Prijave predlože AO svojim republiškim komisijam za alpinizem do 10. decembra 1966. Komisije pa jih morajo do 15. decembra t. l. dostaviti komisiji za odprave v tuja gorstva PZS, Ljubljana, Dvoržakova 9, ki jih bo obravnavala na sestanku dne 20. decembra t. l. ob 16,30 v Ljubljani. Komisija za odprave v tuja gorstva je na zadnjem sestanku obravnavala tudi vprašanja discipline kandidatov v pripravah na odpravo, še posebej pa izpolnjevanje obveznosti po vrnitvi. Ker je nujno, da ima vsaka odprava tudi svoj kulturni odmev, je sodelovanje udeležencev s članki, predavanji, filmi, fotografijami, znanstvenimi dosežki itd,, nujno. V tem smislu je komisija za odprave v tuja gorstva sklenila, da v bodoče ne bo več brezpogojno krila stroške za udeležbo v odpravah. Način finančnega sodelovanja bo naslednji:
1. Vsak kandidat, čigar kandidaturo potrdi UO PZS, mora prispevati 700 N-din, ki jih lahko vplača v mesečnih obrokih po 60 N-din začenši z mesecem, ko spreime kandidaturo. Istočasno podpiše s PZS pogodbo o pravicah in obveznostih.
2. PZS (ali zveze druge republike) se dogovori z ustreznim denarnim zavodom, da ta nudi kandidatu posojilo v višini stroškov, ki odpadejo na enega člana odprave. Če član odprave po vrnitvi v določenem roku izpolni svoje obveznosti, poravna PZS vse stroške pri denarnem zavodu, vštevši obresti. Če udeleženec ne izpolni obveznosti v pogodbeno določenem roku, mora sam odplačevati dolžni znesek v mesečnih obrokih tako, kot to zahteva denarni zavod.
V primeru, ko udeleženec ne more izpolniti obveznosti zavoljo višje sile in opravičljivih razlogov, bo
PZS ravnala tako, kot da je udeleženec izpolnil pogodbene dolžnosti.
Če se kandidat še pred odhodom iz neopravičljivih razlogov premisli ali kako drugače ne sodeluje v odpravi, mora poravnati nastale najmanj pa plačati PZS 100 N-din.
Komisija za odprave v tuja gorstva
Načelnik: ing. Pavle Šegula l. r.
