ZLATI VEK
ZDAJ ALPINISTOM PRIDE
(Z majhno zamudo za prvi april)
Vsi vidnejši časopisi na svetu so januarja meseca poročali o prvenstvenem zimskem vzponu treh münchenskih (monakovskih) super-alpinistov po povsem novi deviški smeri čez proslulo, 500 metrov visoko in vseskozi prevesno severno steno Velike Cine v Dolomitih. Zapišimo nekaj še mi. V morilskem mrazu je junaška naveza v troje zdržala v steni kar cela dva tedna. Spali so v netopirjih (vrečah) obešeni pod previsi, s hrano in železjem pa so jih sproti oskrbovali sodelavci pod vodstvom podjetnega managerja po 500 metrov dolgi pomožni vrvi. Vlekel jo je navzgor najmočnejši član ekipe, ki je tako opravil še dodatno fizično delo poleg velikanskih naporov pri vrtanju lukenj za plezalske kline-svedrovce v živo skalo.
Klinov-svedrovcev so zavrtali kar 850, na vsak meter tedaj domala dva! Za to delo potrebni čas je predstavljal glavno oviro za hitrejše napredovanje. Junaško dejanje naše trojice je navdušilo vesoljni svet. Ob njem povsem zbledi konkurenčni podvig Bonattija in Zapellija, ki sta to zimo na zastareli klasični način preplezala prosluli Walkerjev steber Grandes Jorasses v montblanški skupini. Rabila sta namreč komaj teden dni, materiala in hrane pa le toliko, kolikor sta lahko sama nosila. Sploh ju pa pri tem nihče ni gledal, našo trojico pa vsak dan armada gledalcev in časnikarjev. Povrhu je Walkerjev steber le mestoma prevesen. Nekateri klasični »alpinisti« podtikajo vsega občudovanja vrednim trem zmagovalcem, da so izvršili »največje kamnoseško dejanje vseh časov«, da jim je šlo samo za »senzacijo in publicity«, seveda združeno z gmotnimi koristmi, češ da so pod steno prodajali vnaprej pripravljene spominske razglednice ipd. Kot da je to dandanes kaj nenavadnega, spodtakljivega! Dobremu delu gre pač dobro plačilo. Samoposebi je razumljivo, da vsakdo, ki dandanes stavi svoje življenje na kocko, hoče za svoje ves svet pretresujoče drzno dejanje tudi ustrezni honorar. Ni ga več artista, da bi v dolgih lokih po zraku pod kupolo cirkuškega šotora prevračal kozolce zgolj samemu sebi v zabavo. Tako moramo ob takih kritikastrih, ki so povrhu v mogočnih gorah svoje vlogice že odigrali, nehote pomisliti na ono staro basen o lisici in kislem grozdju.
Res pa je, da ta doslej edinstveni vzpon žal ni ostal brez posledic za zdravstveno stanje naše trojice, k sreči ne v glavi, temveč na nasprotnem koncu: Kljub superopremi za vertikalne ekspedicije so vsem trem močno omrznili prsti na nogah in vsaj za enega še ni gotovo, če ne bo potrebna amputacija. Do tega pa ne bi bilo prišlo, če bi vzpon trajal krajši čas, po možnosti en sam dan. Tako bi tudi gledalstvo manj trpelo v mrazu. Ta človekoljubna misel je napotila nekega slovenskega iznajditelja moderne alpinistične opreme, da skuša stvari »priti v okom« z moderno tehniko: s pripravo za bliskovito zabijanje plezalnih klinov v živo skalo. Na Patentnem uradu LRS je že vložena prijava za »topo-gledno« pripravo. Po posebnih zvezah nam je uspelo izvedeti nekaj nadrobnosti o tej revolucionarni pripravi, ki alpinizmu prinaša zlato dobo. Gre za polavtomatsko pištolo iz superlahke a hkrati supertrdne nove kovine tajne sestave. Šaržer ima za dvajset klinov-svedrovcev. Vsak svedrovec nosi v izvrtini zadaj naboj novega supervisokozmogljivega smodnika (Olin Ball Powder Inc., USA). Pri potovanju skozi cev pištole se svedrovec vrti z več kot 3000 vrtljaji v sekundi. Tako se zažre v še tako trd granit prav do vratnega nastavka. V votlo nabojišče svedrovcev v steni alpinist samo izmenoma zatika »fifi« kavelj dveh stopnih lestvic in se tako hitro dviga ob varnih klinih kot po gasilski lestvi čez vse previse. Klini so iz superlahke zlitine, pa jih v vsakem nahrbtniku nese super -alpinist po 300 zlahka, poleg svoje pištole seveda. Ker se iz te klinostrelne pištole (v nadaljnjem KSP) lahko tudi ubije živo bitje, n. pr. podgana ali človek, bo zanjo potreben orožni list. Odlično bo služila tudi v klavnicah za humano pobijanje živine in seveda v vojni za prav tako uničevanje napadalcev. Tako je KSP važna tudi v narodnoobramb-nem pogledu, pa se za izum že javno zanimajo mnoge prijateljske vlade, ostale pa na tihem.
Naš iznajditelj pa je za posebno težke izven-evropske primere sten in za izvenzemske alpinistične podvige (na Luni so navpične gore visoke preko 10 000 metrov!) pripravil še naslednjo izpolnitev svoje genialne zamisli: strojno puško za kline! Z njo ne bo več treba klinov zabijati sproti, ne bo jih treba več vlačiti po nahrbtnikih in pravtako ne pištole z orožnim listom. Tega dobe itak le povsem zanesljive osebe. Superekstremist bo v bodoče naročil pri posebnem Klinostrelnem servisu Planinske Zveze Slovenije (KS-PZS) za določen dan, uro in kraj strokovnjaka klinostrelca. Ta mu bo iz prenosne strojnice nastrelil v označeno steno preko označene prvenstvene smeri klinov v zahtevanih medsebojnih razdaljah od vstopa do izstopa. KSM zabija svedrovce na daljavo treh kilometrov z zanesljivo močjo in skrajno točnostjo. Tako bo možno s KSM obdelati tudi najvišje skalne stene z enega mesta. Iznajditelj že pripravlja KSP za ledne stene. Narodno obrambna važnost KSP leži na dlani. V napredek našega alpinizma bo KS-PZS subvencioniran in bo cena za 100 strelov dostopna vsakemu žepu. Za Zapad pa bo KS-PZS svoje svetovno patentirane usluge zaračunaval v trdih devizah. Spričo množice še neosvojenih sten po svetu in v vesolju bo naš KS-PZS lahko bistveno prispeval k izravnavanju naše zunanjetrgovinske bilance. Računajo, da bo presegel celo dohodke iz našega turizma.
Čas vzponov se z uvedbo zlasti KSM vsaj desetkrat skrajša. Tako ne bo nikoli več prišlo do obžalovanja vrednih omrzlin super-alpinistov. Tudi bo manj izostankov od dela in tako več prihranka na času, ki postaja danes denar bolj kot kdajkoli popreje. Tudi zategatelj zasluži naš iznajditelj vse domače priznanje, nagrado pa mednarodno. Za ljubljansko občinstvo bo naš vodilni superekstremist predvajal KSP dne 1. 4. t. l. točno opoldne na deviškem severovzhodnem razu nebotičnika, ki bo ob tej priložnosti prvenstveno preplezan v manj kot pol ure. Podjetja so že dovolila posebno plačano prosto uro za ta enkratni dogodek. Iznajditelj sam pa bo svoj KSP predvajal osebno istega dne v dolini Kot pod Rjavino. Obdelal bo orjaški, močno previsni monolitni severni stolp te mogočne naše gore, ki je doslej veljalo, da je nepreplezljiv. Preplezan bo v solo vzponu gor in dol v enem dopoldnevu, v sestopu celo z glavo navzdol. Gledalstvo se bo pri tem pod steno lahko krasno smučalo ali krepčalo v nalašč za to priložnost pripravljenem, za-steklenem, kurjenem bifeju z barom. Lahko bodo tudi poskusno streljali na bližnje cilje, da jim bo čas hitreje mineval, proti plačilu normalne odstrelnine pa tudi na privezane gamse, orle, divje peteline ipd. Priložnostne popevke bo pela Jelka Vreščaj. Na razpolago bodo spominske značke in razglednice s spominskimi znamkami in iznajditeljevim avtogramom. Po vzponu delitve uporabljenega materiala po gramih proti zmernem plačilu. Enkratna priložnost!
Vljudno vabljeni! fa
POSVETOVANJE GORSKIH REŠEVALCEV V DAVOSU
Januar 1963
V drugi polovici januarja so se posvetovanja Mednarodne komisije za reševanje v gorah (I. K. A. R.) v Davosu udeležili tudi predstavniki naše gorske reševalne službe. Odkar obstaja, se je I. K. A. R. že močno uveljavila, zato ni čudno, če se njenih organov in strokovnjakov poslužuje tudi Fondazione Vanni Eigenmann (F. V. E.). To je ustanova, ki vse svoje delo in sredstva usmerja k razvoju metod in naprav za reševanje iz plazov s tehničnimi sredstvi. Rezultate prizadevanj obravnavajo na posvetih tehnične komisije F. V. E.
Letošnje zasedanje je sklical za 18., 19. in 20. januar predsednik I. K. A. R. popularni in duhoviti dr. Campell, ki kljub bližnjim sedemdesetim letom neutrudno in zelo uspešno usklaja delo gorskih reševalcev skoro vse Evrope.
Dnevni red posvetovanja je obsegal številne referate s področja zdravniških posegov pri reševanju ponesrečencev iz plazov, vprašanja vzrokov smrti in oživljanja navidezno mrtvih…
Bogata je bila tehnična tematika: reševanje s sondo, s psom ter reševanje z magneto-metrom. Slišali smo tudi nekaj besed o pomenu uporabe letal in helikopterjev. Posebnega pomena je bil praktični prikaz reševanja na plazu pod vrhom Weissfluh (2842 m) v bližini Instituta za raziskavo snega in plazov na Weissfluhjochu (2663 m) in znane poklicne reševalne postaje »Parsenn Rettungsdienst«.
Posvetovanje je potekalo v najlepšem soglasju in razumevanju. Obeležje dogodku je dajala tudi navzočnost znanih reševalcev in alpinistov. Bili so dr. Campell, dr. Potočnik, W. Mariner, Grammninger, dr. Robič, dr. F. Ger-main, M. Schild, polk. Jost, dr. Hossli in drugi.
Praksa na plazu je pokazala, da je danes najboljši reševalec še vedno lavinski pes. Na plazu (900 m-) je v devetih minutah našel oba ponesrečenca, prvega že po dveh minutah. Zelo uspešno je bilo tudi delo s sondami. Četa prostovoljcev je pod vodstvom šefa akcije na povelje v premikih po dva koraka z novimi, Lindenmannovimi sondami in vojaškimi sondami švicarske armade v dvajsetih minutah presondirala ves plaz. Prvega »ponesrečenca« je našla po 3 minutah 50 sek. Od tehničnih naprav smo videli samo prikaz magnetometra v izvedbi dr. Försterja iz Zah. Nemčije. Naprava je dokaj velika, precej težka in nekoliko nerodna. Je pa občutljiva in če ima ponesrečenec pri sebi magnet, tudi uspešna do treh metrov globine. Za manjše globine do 0,5 m je z njo mogoče odkriti tudi ponesrečenca brez magneta, samo če ima pri sebi kak kovinski predmet. Iskal je dr. Förster sam, ker se mu je zdelo, da bo tako uspeh najbolj zanesljiv. Plaz pa je le plaz in tudi če po njem prenašamo le magnetometer s sondo, se utrudimo. Aparat bi v rokah reševalca s kondicijo preromal plaz precej hitreje, kot ga je z dr. Försterjem, ki je prvega ponesrečenca zavoljo ihte zgrešil, drugega pa našel šele po več kot polurnem iskanju. Še pred preskusi v plazu smo si ogledali institut za raziskavo plazov in snega. Ustanova v sedanji obliki obstaja že od leta 1942, mnogo izkušenj pa je pridobila od raznih predhodnikov, katerih delo sega prav v 16. stoletje. Njegova dejavnost je kaj pestra. Videli smo bogate laboratorije za proučevanje ledu, snega, snežnih kristalov in toče, modele za obravnavanje obremenitev, ki jih na različnih ovirah povzroča snežna odeja in lepo urejeno mehanično delavnico. Reševalce je bolj zanimala organizacija obveščevalne službe, ki državljane vse Švice opozarja na nevarnost plazov.
Obveščevalci žive v krajih, ki so v ogroženih predelih. Ponavadi delajo kot obveščevalci kmetje, učitelji, gozdarji, župniki, drvarji in drugi poznavalci, ki vsak dan telefonično ob-veste določeno osrednjo poštno centralo o stanju snega. Pošte posredujejo obvestila telegrafsko v Ziirich. Naš prijatelj, predsednik podkomisije I. K. A. R. za reševanje iz plazov, M. Schild dobi poročila iz Züricha kar po teleprinterju. Rezultate analize in »lavinsko napoved« posreduje referent z daljnopisnikom v Bern, odkoder jo prejmejo časopisi, radio in pošta. Državljan zavrti samo določeno številko, kot pri nas 08, in z magnetofonskega traku posluša poročilo, kaj se obeta. Delo obveščevalcev na terenu je prostovoljno in neplačano. Povrnjene dobe le stroške za telefon in druge poslovne izdatke. Zelo zanimiv je bil ogled poklicne reševalne postaje »Parsenn Rettungsdienst«. Postaja obstaja od l. 1927, porabi letno 140 000 ŠFr in oskrbuje področje, na katerem je 150 km markiranih smučarskih prog. Reševalce vodita šef in njegov pomočnik. Vsaka skupina ima svojega vodjo. V času sezone je vseh zaposlenih 33. Odstranjujejo ovire, markirajo proge, nudijo prvo pomoč ponesrečencem in jih na »kanadkah« odpremljajo v zdravniško oskrbo. Plazove, ki se ne zrušijo sami, minirajo ali sestrele z metalcem min (81 mm). Ob nesreči v plazu pritegnejo prostovoljce, ki jih je lahko najti v okrepčevalnici postaje gorske železnice Weissfluhjoch. Vodja akcije na plazu nosi na daleč vidno značko ter ima za obveščanje svojih ljudi pri roki megafon. Tudi sicer je ureditev zgledna; centrala na Weissfluhjochu je telefonsko povezana z vsemi pomožnimi postajami in oporišči, ima pa tudi nekaj UKV oddajnikov firme Autofon z operativnim dosegom 30 km. Slika našega opisa bo popolna šele tedaj, ko zvemo, da vsak ponesrečenec plača stroške reševanja iz svojega žepa. Povprečje znaša 300 ŠFr, kar res ni majhna vsota. Graditelji žičnic in drugi pridobitniški svet v njihovi okolici pa si naj zapomnijo še to, da k vzdrževanju reševalne službe prispevajo sredstva železnice, smučarska društva, prometne družbe, žičnice, okrevališča, občine, zasebni lastniki hribovskih gostiln itd. Po opravljenih obiskih smo se še marsikaj pomenili v predavalnici.
Med ostalim smo izvedeli, da v povprečnih razmerah s sondami lahko pregledamo 0,25 ha na uro. Pri bolj natančnem iskanju — razmak 30 cm — je za isto površino treba kar 5 ur dela.
Pes razišče štirikrat večjo površino v 15 minutah. Če pa je zelo natančen, v 45 minutah. Od zdravnikov-reševalcev smo izvedeli, da je plen smrti v plazovih obilen. Mrtvih je od 66 % do 90 %, od tega 84 % zaradi zadušitve. V ostalih primerih so vzrok udarci, zlomi in mraz, zmrznenje.
Ponesrečenci se zaduše zavoljo tujkov v dihalnih poteh, zaradi pritiska na telo, ki onemogoča dihanje, zaradi nabiranja CO2 in porabe kisika v neprodušni snežni odeji in tudi zaradi udarcev, ki povzroče okvare dihalnih organov.
Včasih se pripeti, da ponesrečenca reši podhladitev, ki omeji telesne funkcije na minimum. Znan je primer, ko je smučarka ostala živa 21 ur. Kaj to pomeni, nam pove ugotovitev, da je med preživelimi rešenci le 14 % takih, ki so v plazu dalj kot 2 uri. Tehnična sredstva so šele na začetku pohoda, okorna, pomanjkljiva in draga (od 3000 ŠFr do 20 000 ŠFr za komad). Poleg tega jih praktično še nihče nima na voljo. Trenutno obeta uspeh magnetna metoda, s področja ultrazvoka in uporabe infražarkov ni ugodnih novic (študij odkrivanja z infražarki je pri nas opravil ing. S. Flajs kot diplomant pri dr. ing. F. Avčinu. Rezultat je bil negativen). F. V. E. pa si bo prizadevala še naprej, da ta sredstva izpopolni in omasovi. Ob zaključku je podkomisija I. K. A. R. za reševanje iz plazov ugotovila, da je osnovna naloga še vedno opozarjanje, vzgoja in na sploh preventiva.
Ponesrečenec naj si po možnosti pomaga sam, iščejo naj ga in mu pomagajo tovariši, še preden pridejo reševalci. Čas je življenje. Gorski reševalci zelo cenijo kvalitetne švicarske Lindenmannove sonde (po dva vzorca so Švicarji poklonili vsaki državi — udeleženki posvetovanja) in pse. Tehnična sredstva pozdravljajo, vendar sedaj še ni čas dajati kakršnakoli priporočila, ker mora biti vsak kos opreme za reševanje, ki naj nosi pečat I. K. A. R. boljši od dosedanjih naprav. Česa takega pa danes med tehničnimi pripomočki žal še ni najti.
Upajmo, da bodo leta prinesla tudi to; v iskanju sredstev in razvoju tehničnih naprav lahko sodelujejo tudi naši tehniki in reševalci.
Ing. P. Šegula
