Alpinistične novice 6/1981

Naskok na Lhotse bo zelo zahtevna naloga

Čez dober mesec dni bodo naši alpinisti spet krenili v Himalajo – Ogledi najtežje stene kažejo, da bi jo naši vendarle lahko zmogli

EDEN NAJVEČJIH PROBLEMOV ALPINIZMA – Mogočna južna stena Lhotseja, v kateri se bodo letos poskusili naši najboljši alpinisti.

10. marca bo na pot krenila 8. jugoslovanska himalajska odprava, ki si je za cilj izbrala najvišjo steno na svetu, približno 3300 m visoko steno južnega soseda Everesta Lhotseja (8511 m). Stena zaradi svoje višine in težavnosti predstavlja trenutno največji alpinistični problem, odbila pa je že več dobro pripravljenih odprav.
Prvi so poskušali Italijani. Od­pravo je vodil Ricardo Cassin, v moštvu pa je bil med drugimi priznanimi alpinisti, tudi znani Reinhold Messner. Niso šli na­ravnost prek južne stene, ampak so poskusili nekoliko bolj desno, pa jim vseeno ni uspelo. Za njimi so prišli Japonci, ki so dosegli precejšnjo višino, vendar jih je zaustavila težka skalna pregrada v zgornjem delu stene. Francozi, ki so bili lani pod steno, pa stene niso niti resno poskusili.
Lansko pomlad sta bila na ogledni odpravi pod steno naša izkušena himalajca Marko Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta 14 dni ogledovala steno in opazovala, kaj se v njej dogaja. Ugotovila sta, da je preplezljiva, vendar pa bo plezanje zelo za­htevno, saj naklonina (povpreč­no 70°) ves čas ne popusti, težave pa so še zlasti velike v vršnem delu.
Našo odpravo bo vodil Aleš Kunaver, ki je vodil že uspešno jugoslovan­sko odpravo prek južne stene Makaluja in je bil že sam pod steno Lhotse­ja, ki si jo je prvič ogledal že leta 1962. Meni, da je kvaliteta naših plezalcev v zadnjem času tako dvigni­la, da lahko sestavimo moštvo, ki bo kos steni, čeprav bo le ta zahtevala veliko »garanja« in tudi številno moš­tvo, še zlasti, ker jugoslovanski alpini­sti v Himalaji ne žele pretiranega tve­ganja in izpostavljati moštva nevarno­stim, ki se jim z dobro pripravo lahko izognejo.
Zahtevna stena pa bo terjala tudi specifično opremo (na pri­mer šotore, ki jih bo moč nekako nasloniti na steno, obleko, ki bo dovoljevala maksimalno giblji­vost in bo hkrati dobro varovala pred mrazom itd). Zato bo od­prava tudi priložnost, da se s svo­jimi izdelki izkažejo nekatere na­še delovne organizacije. Stabili­zacijska prizadevanja pa nareku­jejo tudi varčevalne ukrepe v od­pravi. Organizatorji si tako pri­zadevajo, da bo odprava opremljena kar najbolj racionalno in v nekaterih pogledih skoraj, lahko bi rekli, špartansko. Alpinisti bo­do morali del opreme in tudi sredstev prispevati tudi iz svojih lastnih virov, uporabili pa bodo tudi opremo, ki se je dobro ob­nesla med odpravo na Everest. Trenutno se člani odprave največ ukvarjajo s pakiranjem opreme, zbiranjem sredstev in lastnimi treningi.

Miro Štebe

Ledni slapovi še naprej privlačijo plezalce
Peračica pred Bohinjsko Bistrico ni več do­stopna, ker se je podrlo kakšnih 50 m stebra
Lidija Painkiher in Rok Kovač (oba Akademski AO), ki sta se, kot kaže, v letošnji zimi specializirala za plezanje v lednih slapovih, sta splezala še dva slapova v Bohinju. Prvi je na desni strani Soteske (gledano proti Bohinju). Višina okoli 120 do 130 m, naklonina pa se giblje med 45° in 80°. Drugi pa je nekaj km pred Bohinjsko Bistrico, tudi na desni strani, in se imenuje Peračica. Visok je približno 100 m (trije polni raztežaji), naklonina pa se giblje med 60° in 90°. Ta slap je na prisojni strani in ga je bolje plezati v bolj mrzlih dneh. Ko sta se namreč plezalca vrnila nazaj pod slap (plezala sta 3 ure in pol), pa se je pred njunimi očmi podrlo kakih 25 m ledenega stebra (v prvem raztežaju), tako da je slap sedaj nepreplezljiv.
Člana zasavskega AO Boris Simončič in Matevž Lenarčič sta 18. 1. po­novila slapove v borovniškem Peklu, štiri dni zatem pa sta splezala slap Lucifer v Martuljku.
Luciferja sta dva dni pred tem obi­skala tudi Tržičana Borut Bergant in Iztok Tomazin, ki sta tako verjetno opravila tretjo ponovitev slapu, saj poročata, da sta v slapu med pleza­njem naletela na sveže sledove, ver­jetno od nedelje. Fanta sta vstopila precej pozno, zato ju je ujela noč sredi slapu. Plezanje sta nadaljevala kar v temi, saj nista imela baterij. Za vzpon, ki sta ga opravila prosto, sta rabila 6 ur.
Naj še povemo, da se je Iztok 18. 1. s smučmi spustil z vrha Storžiča po Petem Žrelu. Zadnjič pa je iz Alpinističnih novic izpadel vzpon Tomazina in Matjaža Jamnika po Matevževem stebru v Storžiču (200 m, V, 3 ure, 2 ZP), ki sta ga opravila 11. januarja.
Slap Orglice v dolini Bele je 20. 1. soliral Janez Benkovič (AO Kamnik). Zanj je porabil 20 minut. V soboto 24. 1. je Beni skupaj s Jankom Pleve­lom in Francem Holcarjem (vsi trije AO Kamnik) plezal še Kotliško gra­po, ki jo pod vrhom zapira leden slap (40 m, 60°-90°), nato pa so vstopili v Levo smer v zahodni Brani (III-IV, 4 ure) in tako opravili verjetno njeno drugo ponovitev nasploh in 1. ZP. Sestopili so po Bosovi grapi.
Člana AO TAM (Samo Žnidaršič in Davorin Gomilšek sta v nedeljo 25. 1. preplezal Sinji slap pri Češki koči. Za zdaj še ni bilo moč ugotoviti, kate­ra ponovitev je bila to.

Visok jubilej Skalašev

Na današnji dan so pred 60 leti v Ljubljani ustanovili Turistovski klub Skala – Začetek organiziranega alpinizma pri nas

Pred 60. leti, 2. februarja 1921, je 23 mladih zagnancev v Ljubljani ustanovilo Turistovski klub Skala. S tem se je pričelo obdobje organiziranega alpinizma tudi pri nas. »TK Skala« je bil izraz zdravega revolucionarnega stremljenja tedanje mlade alpinistične generacije in njenega opozicij­skega stališča proti nekaterim krogom v SPD, ki so tudi po vojni vztrajali zgolj pri svoji gospodarsko-pridobitni dejavnosti je v Planinskem vestniku pred dvajsetimi leti zapisal dr. Mirko Kajzelj.
Člani TK, ki je imel centralo v Ljubljani, od leta 1923 pa tudi podružnico najprej v Bohinju in potem na Jesenicah ter od 1931 leta še v Lučah-Celju, so v dveh desetletjih obstoja pre­plezali večino tedanjih brezpotnih smeri in tudi precej novih ter s tem dvignili raven našega alpinizma skoraj na mednarodno raven. Skalaši so bili pionirji našega smučarskega športa, saj se je kar polovica tedanjih tekmovalcev zbirala iz njihovih vrst in so sodelovali tudi na olimpijskih igrah (1924). Presmučali pa so tudi vse s smuč­mi dostopne gore pri nas in zahajali tudi na tuje. Opravljali so zimske pristope na vrhove in na­pravili tudi več zimskih plezalnih tur. Velik de­lež so prispevali k razvoju slovenske fotografije, posneli prvi slovenski film »V kraljestvu Zlatoroga« itd. Viden je tudi njihov prijateljski in publicistični prispevek, predvsem v Planinskem vestniku, pa tudi v samostojnih povojnih izda­jah planinskih knjig nekdanjih Skalašev (Lipovšek, Jaka Čop, Miha Potočnik, Janko Ravnik itd). Ne smemo pozabiti »Našega alpinizma« (1932), ki je temeljno delo skalaških plezalcev. Opravili so resnično pomembno pionirsko delo, zgradili soliden temelj našega alpinizma.
Zakaj so ustanovili TK Skalo, večkrat vprašu­jejo mladi. Bilo je že po razpadu Avstrije, slo­venski narod pa je že sam odločal o sebi in nekdanja vloga Slovenskega planinskega druš­tva – obraniti naše gore pred nemštvom – je presahnila. Mladi rod celo niti ni prav doumel zaslug starejše generacije, zato pa je toliko bolj hlepel po doživetjih; želeli so se preskušati. Želeli so dokazati, da niso nič manj, kot mladi drugod po alpskem svetu. Žal pa odbor tedanje­ga SPD, z izjemo redkih posameznikov, za to ni imel razumevanja.
Tedanja mladina pa je bila na nek način planinsko celo že organizirana; šišenska v druž­bi »Gad«, tista s Starega trga pa v »Triglavu«. Hodili so na izlete, plezali po Šancah in drugje, tudi na Turne so že šli. Potem so se združili in na prvem sestanku (1919) sklenili svoje bodoče društvo imenovati Skala. Naslednje leto je bil že poluradni občni zbor, 29. novembra 1920 pa so klubska pravila predložili tudi policiji. Toda šele 4. januarja je prišlo dovoljenje in na današnji dan pred 60 leti je bil potem ustanovni občni zbor v Prešernovi sobi tedanje restavracije Novi svet. Ni točno znano, kdo vse so bili prisotni, ve pa se, da so bili med njimi: Drago Zorko (izvo­ljen za prvega predsednika), Metod Badjura (podpredsednik), France Rus (tajnik), Pavle Lavrenčič, Janez Rozman, Stane Predalič in Gojmir Pehani, najverjetneje pa so mu priso­stvovali tudi Cimperman, Tone Škrajnar, Stane Deu, Ante Beg, Bine Umik, Vlado Kajzelj, Saša Kovač in Pavel Pavc. Skoraj vsi so bili stari manj kot 20 let, večina dijaki ali trgovski sotrudniki. Sklenili so sistematično nadaljevati delo dr. Kugyja, dr. Tume ter prve organizirane slovenske plezalske družbe »Dren«.
V Skalo se je kasneje včlanil tudi dr. Henrik Tuma, idejni pobornik sodobnega alpinizma med Slovenci. Tovarišem je dajal dragocene nasvete, spodbujal pa jih je tudi h kulturnemu delu. Plod njegovega dela je »Imenoslovje Julij­skih Alp« ter knjiga »Pomen in razvoj alpini­zma«. Bil pa je dr. Tuma med starejšo sloven­sko intelektualno generacijo tudi edini zagovornik Skale.
Vzor Skalašev pa je bil prav gotovo dr. Klement Jug, neizprosen do sebe in tovarišev pri realizaciji načrtov. Napake je brezobzirno kriti­ziral in skušal tovariše disciplinirati, sila strog pa je bil tudi do sebe. Njegova miselnost in dejanja pomenijo preobrat v našem alpinizmu, obenem pa so bila na svojstven način celo vodilo števil­nim povojnim plezalcem. Povedati še velja, da so Skalaši (sami so se prvotno imenovali Skalar­ji) še nadalje ostali člani SPD in z njim – čeprav so se osamosvojili – tudi sodelovali. Še naprej so tudi markirali poti, skrbeli tudi za planinsko gospodarstvo, prirejali skupne ture … Toda v zgodovini bodo vendarle ostali zapisani pred­vsem z opravljenimi turami, s »skalaškimi smer­mi« v stenah in s svojim deležem v planinski kulturi in etiki. Začetek druge svetovne vojne je povzročil tudi konec TK Skala. Na zahtevo Itali­janov niso hoteli pristopiti k Club alpino Italiano, nato so se spojili s SPD, kateremu je pripad­la tudi vsa imovina. Ideja, da bi takoj po osvo­boditvi spet ustanovili posebno alpinistično društvo, ni našla prave podpore, pa tudi prave potrebe ni bilo.
Nekdanjim Skalašem, ki jih danes še lahko srečujemo na planinskih poteh in pri planin­skem delu, ob jubileju TK Skala, vse najboljše!

Pozabljivi Angleži
Londonski časopis Observer je no­vembra lani poročal o načrtu britan­skih alpinistov za osvojitev najvišjega vrha na svetu Everesta, pozimi, v alp­skem stilu po zahodnem grebenu. V svojem zanimivem prispevku pa so Angleži »pozabili« na dve majhni po­drobnosti, ki sta v alpinističnih krogih takoj razburkali duhove.
Med drugimi je uredništvu Observerja poslal pismo tudi urednik polj­ske planinske revije Taternik, Jožef Nyka. V pismu je znani publicist ure­dništvo časopisa poučil, da so Everest po zahodnem grebenu leta 1979 že osvojili Jugoslovani ter da so kot prvi pozimi osvojili Everest leta 1980 Po­ljaki Poudarja tudi, da so Poljaki pio­nirji v zimskem alpinizmu v azijskem visokogorju, saj so že februarja 1973 osvojili drugi najvišji vrh Hindukuša Nošak ter pozimi leta 1974 poskusili osvojiti tudi Lhotse, vendar so jih niz­ke temperature (do -45° C) in orkan­ski vetrovi pregnali z gore. Prav zaradi tega izraža mnenje poljskih poznavalcev, da je načrt britanskih alpinistov (ki so šli na pot, da bi na Everest splezali brez kisika in v alpskem stilu) veličasten, vendar imajo zelo malo možnosti za uspeh po tako dolgi in težavni smeri, saj težave nad 8600 m dosežejo celo V. težavnostno stopnjo.
Ker so Britanci načrtovali, da bodo najvišji vrh sveta osvojili ob novem letu, pričakujemo vsak čas novice o poteku te odprave.

Jubileja planinskih revij
Poljska planinska revija Taternik, ki jo poznajo tudi nekateri naši gorniki, je pred kratkim izdala 250.000 številko. Izhajati je začela leta 1907 in je ves ta čas brez prekinitve prihajala med bralce. Skrivaj so jo izdajali celo med drugo svetovno vojno. Bogata dejavnost poljskih planincev in alpini­stov ima v reviji prednost, vendar je precej prostora namenjenega tudi do­gajanju v svetovnem alpinizmu. Gla­silo obravnava, med drugim, načine plezanja, opremo, varnost v gorah, planinsko etiko, kulturne dejavnosti itn. Izhaja v 6000 izvodih, precej pa jih pošiljajo tudi v Sovjetsko zvezo, ČSSR, Madžarsko in NDR. Od leta 1963 je glavni urednik Jožef Nyka.
Šestdesetletnico izhajanja pa slavi letos tudi slovaški mesečnik »Krasy Slovenska« – Lepa Slovaška, ki izhaja od leta 1921 brez prekinitve. Revija, ki jo izdajajo v Bratislavi, posveča največ pozornosti planinskemu turi­zmu, alpinizmu, smučanju, jamarstvu, rastlinstvu in živalstvu ter ohranitvi narave.

Sam po težki prvenstveni
Znani nizozemski alpinist Ronald Naar je sam splezal po novi direktni smeri, prek težavne 900-metrske zahodne stene Yerupaje Sur (6550 m) v Andih. Naklonina prvih 300 m ledene stene se je gibala med 45° in 55°, zadnji del pa je dosegel 65-75°. Smer poteka po osrednjem sistemu razov, ki skoraj v idealni liniji razpolavlja trikotno steno gore. Naar je sestopil po JZ grebenu. Za tem pa je v sprem­stvu Basa Gresnighta preplezal še JZ steno Alpamaja, po ledenem ozebniku z naklonino do 80°. Bila sta prva, ki jima je ta vzpon uspel v enem dnevu.

Skrivnostna smer v Šitah
23. januar­ja sta prišla pod Steber Šit Miro Šušteršič in Metod Škarja (oba AO Mengeš), vendar so bili v smeri že Zo­ran Bešlin, Janez Marinčič in Janez Sabolek, ki so Steber naskakovali že dalj časa in jim je to med 23. in 25. januarjem uspelo. Mengšana sta se zato podala proti smeri JLA in po njej splezala začetne dolžine, nato pa sta zavila nekoliko desno in plezala po smeri, ki je ni v plezalnem vodniku. V njej sta našla 4 kline, sama pa sta morala zavrtati dva svedrov­ca. Smer je težavna in izpo­stavljena, po približno 220 m pa se združi z Jesihovo. Me­nita, da smer zasluži oceno V. z mesti VI (krušljivo), plezala sta 22 ur in sta imela dva razmeroma dobra bivaka. Na sliki: Severne stene Šit z vri­sanimi smermi. Levo je ste­ber Šit, desno pa je smer, ki sta jo plezala Šušteršič in Škarja. Ti dve smeri sta označeni z debelejšima lini­jama.

Franček Knez ne počiva
Franček Knez (AO Impol) je 24.1. sam v eni uri opravil vzpon po Vzho­dni smeri v Križu. Zatem je z Lojze­tom Cajzkom (Celje) v štirih urah preplezal Trojko (IV-) v Dolgem hrbtu, nato pa sta prečila še greben Skuta-Rinka (I-II). Naslednji dan, v nedeljo, je Franček v eni uri splezal prvenstveno smer v Mrzli gori in jo imenoval Snežinka. Smer vstopi ka­kor Celjska in poteka po njej vse do stene, ki zapira grapo. Po zajedah in ploščah je treba čez to steno v lahek svet, ki pripelje na vršni greben. Te­žavnost je ocenil s III+.

Celjske naveze
21.1. sta se Šrot in Smodiš povzpela na Mrzlo goro po Poševni grapi (II-III), sestopila pa sta po vzhodni grapi (II-III). V noči med 23. in 24.1, so Smodiš, Šrot, Cajzek, Izlakar in Zupan splezali smer Skozi okno v Kri­žu (III), zatem pa so Smodiš, Šrot, Izlakar, Trontelj in Skaletova 24. 1. opravili vzpon po Hudem prasku v Mrzli gori. Naslednji dan, v nedeljo, so se Smodiš, Izlakar, Mehova, Povše in Zupan povzpeli še po Tschadovi v Turski gori, Cajzek pa je izbral Pošev­no grapo v Mrzli gori in sestopil po X grapi.

Vzponi AO Črna
Čeprav včasih slišimo, da dejavnost AO Črna nekoliko upada, pa zadnje poročilo, ki smo ga prejeli govori, da so nekateri kljub vsemu kar zagnani. Drugi dan letošnjega leta so tako Mi­lan Savelli, Karli Ritonja in Igor Radovič preplezali Vetrne v Mali Raduhi. 10. 1. sta Milan Savelli in Igor Radovič opravila prvo ponovitev Di­rektnega žleba v Suhem vrhu (Peca), 45-50°, 250 m.
17. 1. sta Igor Radovič in Ivč Plesec ponovila Kovačevo v Raduhi (VI), oziroma kot pravita, da je boljša oce­na A1,V. Poročajo tudi, da so razmere za plezanje v koroških gorah dobre, saj je veter večino snega spihal.

Dve prvi zimski v J Planjavi
V nedeljo 25.1. sta zakonca Vanda in Janez Šuštaršič, oba AO Mengeš, v štirih urah in pol opravila prvo zimsko ponovitev Zgrešene smeri v J Planjavi (IV/V). 29. 1. pa sta v isti steni Janez Vodlan in Marko Grad (oba AO Domžale) kot prva pozimi splezala tudi Klubsko smer (IV/V). Vsi poro­čajo o skoraj letnih razmerah.

Oče in sin
Tone Škarja (AO Kamnik) je 24. januarja sam v treh urah preplezal severozaho­dni greben Planjave in v eni uri sesto­pil po jugozahodnem grebenu, ki ga poznamo tudi po imenu greben Macesnovca. 28. 1. pa je s sinom Metodom, ki pleza za AO Mengeš, preplezal juž­ni raz Turske gore (4 ure).
Povedal je, da so razmere v Kamni­ških hribih povprečno dobre. Opozoril pa je na klože na zahodnih in juž­nih pobočjih. Opasti in klože so letos, zaradi prevladujočih vetrov s severa in vzhoda (običajno pihajo s SV in SZ), pogosto na drugih mestih kot običajno. Razmere v severnih stenah so dobre.

Zimski vzpon čez Sfingo
Stanetu Belaku – Šraufu (AO Mati­ca) in Cenetu Berčiču (AO Kamnik) je med 22. in 26. januarjem uspelo opraviti prvo zimsko ponovitev Raza mojstranških veveric v triglavski Sfin­gi (VI, A2). Vstopila sta v četrtek 22. januarja popoldne po Prusik-Szalayevi smeri (IV+), v kateri sta naletela na dosti snega in sta zato napredovala počasneje, kot sta načrtovala. Za ves vzpon prek Stene sta rabila 46 ur, samo za Sfingo pa 21 ur. Pri tem sta zadnji dan plezala nepretrgano in celo ponoči, čeprav noč ni bila preveč svetla in sta imela le eno baterijo. Izpleza­la sta v ponedeljek 26. januarja ob pol 4. uri zjutraj, med vzponom pa ju je motil mraz, saj so se temperature gibale med -15 in – 8° C. Cene je zadnji dan dobil celo manjše ozebline na prstih rok.

Prenizko ocenjena smer
Člani mengeške AŠ Miran Martinjak, Tone Špenko in Janez Slokan so v soboto 24. 1. v Vršičih nad Korošico plezali smer Mimo votline. Pridružila sta se jim tudi Mitja Kanelopulus (AO Matica) in Miro Štebe (AO Mengeš), ki sta zatem s Slokanom vstopila še v smer Šprogar-Simončič, levo od Smeri stare granate. Prva ple­zalca sta smer, visoko 150 m, ocenila s IV-V z mesti V+, vendar ponavljalci (prva ponavljalca Bojan Pollak in Marjan Kregar ter prvi zimski ponav­ljalci Kanelopulus, Slokan in Štebe) menijo, da je ocena nekoliko nizka. Predlagajo oceno V z mesti VI-.
Naslednji dan, v nedeljo, so zadnji trije v 7 urah opravili še vzpon po Kukovčevi smeri (375 m, V+) v JV Planjavi. Pri vstopu in v zadnjem, poševnem kaminu so naleteli na led, pri sestopu pa jih je oviral globok sneg v Repovem kotu.

Franci Savenc

Pomembni zgodovinski mejniki

Ob letošnji 70-letnici organiziranega alpskega turnega smučanja v Sloveniji – Prve smuči za zabavo so bile norveške – Skupina »Drenovcev« – Prva »tekma« s Krvavca prav pred 70 leti

Kratek sprehod po zgodovinskih sledeh smučk, pripomočka za hojo v snegu, na lovu in za razvedrilo, je posvečen 70-letnici organiziranega alpskega smučanja, ki jo proslavljamo prav v tej snežno bogati zimi, podobni, kot so jih bili navajeni »Drenovci,« pionirji našega alpskega turnega smučanja.

PRIZORIŠČE PRVE TEKME V SLOVENIJI – Krvavec- Kriški dol nad Koprivnicami. Desno Košuta, levo greben Ježe in vrh Korena v zimi 1910/11.

Koliko so stare smuči? O tem so različne ocene. Z ozirom na mesta in okoliščine, kjer so jih našli, cenijo njihovo starost na 3000 in tudi več let. Prve sledi smučarjev so na različnih krajih severnih dežel vrezane v ka­men. Originalna podoba lovca smu­čarja s kamnitim tolkalom, vrezanega v skalo na otočku Rödöy, je norveški zgodovinar Gotorum Gessing ocenil na najmanj 3 tisoč let starosti. Kopija tega smučarja danes krasi glavni vhod smučarskega muzeja na Holmenkollnu nad Oslom.
• Prvi pisec, ki je pri nas pisal o smučeh, je bil diplomat in zgodovinar Žiga Herberstein (1486-1566) po ro­du iz Vipave. Po vrnitvi s potovanja po Rusiji je v svojih znamenitih Rerum Moscoviticarum commentarri – Moskovskih zapiskih (1557), opisal tamkajšnja zimska prometna sredstva med njimi tudi arte – smuči.
• Prvi pisani vir o uporabi smuči in drugih zimskih pripomočkov za hojo v snegu in ledu pri nas, nam je zapustil J. V. Valvasor (1641-1693). V svo­jem velikem delu »Die Ehre des Her­zogthums Crain« – Slava vojvodine kranjske, Ljubljana 1689, opisuje krplje, dereze in uporabo smuči na Blokah. Iz njegovega opisa je razvi­dno, da smučk prebivalci niso uporab­ljali le za hojo v visokem snegu, mar­več občasno tudi za zabavo. Med dru­gim piše Valvasor, da bloškemu smu­čarju ni noben hrib prestrm, noben z drevjem tako gosto porastel, da ne bi mogel s smučmi skozi njega in pravi dalje: »Zakaj, kjerkoli mu stoji kaka ovira na poti, povsod je kos svoj smuk po kačje kljukati in vijugati.«
• Drugi je leta 1845 o uporabi smuči na Blokah pisal Jože Bevk-Podgrivarski (1811-1860), bloški ka­plan, pod naslovom »Huda zima na Blokah in raba šmečev«, kjer je na­tanko opisal smuči in njihovo upora­bo. Tudi iz njegovega zapisa izhaja, da smučke na Blokah niso bile samo nuja, marveč tudi za zabavo. Bevk je zapisal; »Navzdol pa kdor je vajen, se kot blisk po gladki dolini spusti. Tisti pa, ki je na smučah menj izurjen, se dolge palice posluži, na katero se navzdol drsaje naslanja«.
Zaradi posebne zemljepisne lege in drugih prometnih okolnosti se upora­ba smuči z Blok ni širila v notranjost Slovenije. Boris Orel je pri raziskavi bloških smuči ugotovil, da so le-te staroslovanska dediščina. Med potjo so svoje sledi pustile tudi v Liki pod imenom vrtve. Žal Herbestein in nje­gov spremljevalec Luka Dobrepoljski, rojen v Dobrepolju na Dolenj­skem, v svojih zapiskih nikjer ne ome­njata bloških smuči, ki so po Orlovi razlagi že morale takrat obstojati.
Glas o bloških smučarjih in njihovi starosti je med smučarski svet Evrope prva ponesla revija Der Winter leta 1930/31 z naslovom »Auf der Spur des ältesten alpinen Ski« – V smučini najstarejših alpskih smuči. Carl J. Jut­her iz Münchna, urednik navedene revije, ki je bil na povabilo Josa Gorca (1895-1963) sam na Blokah, v omenjenem prispevku pravi, da Val­vasorjevo smučanje še danes živi in da smo Slovenci najstarejši smučarji v Alpah in v Srednji Evropi.
• V Celovcu je leta 1893 izšel prvi smučarski priročnik v nemščini za gozdarje, lovce in za turiste. Napisal ga je E. H. Scholmayer, gozdarski ravnatelj na takratnem veleposestvu Snežnik pri Starem trgu na Notranjskem. V tistem času je priročnik veljal za enega najboljših. Z njim je Schol­mayer tudi širšo javnost obvestil o uporabi smuči na Notranjskem.
• Prve smuči za zabavo je leta 1876 nabavil nadučitelj Čibej, ki je tedaj služboval v Vipavski dolini. Bile so norveške.
• Leta 1895 sta dva neznana smu­čarja krenila iz Šiške na Šmarno goro in se z nje napotila v Medvode. Pisec, ki opisuje ta prvi smučarski podvig, je skrit pod imenom Slavoljub. Domne­vati je, da so bile smuči kupljene v enem izmed večjih mest v Avstriji.
• Tretji par pravih norveških smu­či je v Ljubljano leta 1905 prinesel starejši brat Pavla Kunaverja, ki je tedaj živel na Gornjem Avstrijskem. Prvi srečni imetnik teh smuči je postal Ciril Tavčar, končna uporabnika pa smučarska samouka Pavle Kunaver in njegov bratranec Ivan Tavčar. Na njih sta se izmenično spuščala po pobočju Rožnika, tam kjer je tedaj stal star križ, danes pa hotel Bellevue. Pavle Kunaver omenja, kako čudovit je bil takrat razgled s tega mesta na Grintavce in Karavanke.
• Več parov kratkih poklicnih smuči so leta 1906 za svoje potrebe kupili na Koroškem lovci iz Moj­strane.
• V letu 1910 je v zgodovino sloven­skega gorskega turnega smučanja vstopil Rudolf Badjura (1880-1963). V Ebersteinu na Koroškem, pod Svinjško planino, je odlično opravil svoj prvi vojaški smučarski tečaj. To leto, ko so »Drenovci« dokončno str­nili svojo vrsto, je Badjura, kot njihov član, tudi ostale navdušil za nakup takrat najmodernejših Zdraskyjevih smuči z eno palico. Badjura je s pri­dobljenim znanjem smučanja postal Drenov smučarski vaditelj,
• V zimi 1910/11 je Rudolf Badju­ra vodil skupino »Drenovcev« na Kri­ško planino. Na vrh Krvavca (1853 m) in na Zvoh (1972) pa so prvič s smučmi odšli Rudolf Badjura, Jože Kunaver in amaterski fotograf Bogomilj Brinšek. Na obeh vrhovih so za­rezali prve zgodovinske smučine v vi­sokogorski svet ter postavili trajen snežni mejnik pri osvajanju naših go­ra s smučmi. Nazaj grede s Krvavca so stavili, kdo bo prvi prismučal do Kri­ške koče. Prvi je prispel Brinšek, ki se je kar sede spustil v Kriški dol. Krva­vec in Velika planina, ki so jo tudi to leto obiskali, letos slavita 70-letnico alpskega smučanja, z njima pa tudi vsa Slovenija. Današnjih 200.000 smučarjev je zagotovo bogata dedišči­na Drenovcev in pionirja smučanja Rudolfa Badjure ter 70 let strnjenega prizadevanja in trdega dela za razširi­tev alpskega smučanja, kot hoje in tekov na smučeh, ki se je do današnjih časov razvilo v množičen šport malega naroda, ki je bil sposoben vzgojiti alp­ske smučarje take kvalitete kot so Bo­jan Križaj, Jože Kuralt, Boris Strel in drugi, ki so s svojimi rezultati posegli v sam svetovni vrh.

Kdo so bili »Drenovci«?
To je bila planinska tovarišija veči­na mladih izobražencev iz Ljubljane, ki so se zbrali okoli dveh izkušenih in starejših planincev, Bogomila Brinška in Rudolfa Badjure ter sklenili, da bodo pred nemškimi alpinisti osvajali naše gore v vseh letnih časih in tako preprečili njihovo ponemčevanje. Obdobje zbiranja »Drenovcev« zaje­ma čas od 1907-1910, ko so v gore zahajali še s preprosto opremo za po­letno in zimsko hojo. V letu 1910 so okorno in počasno hojo s krpljami zamenjale smuči. V tem letu so se pod vodstvom Josipa Cerka lotili tudi razi­skave podzemnega kraškega sveta. Skupina je štela okoli 14 mož. Poleg že omenjenih dveh so jo kot najbolj vidni tvorili še brata Pavle in Jože Kunaver, Ivan Tavčar, Ivan Michler, Ivan Kovač, Albin Hrovatin, Karel Pick in Ribnikar. Novo, spontano zbrana planinska tovarišija, v kateri je bil vsak posameznik bolj ali manj iz­kušen planinec, ni bila nikoli organizi­rana kot društvo ali klub, temveč sta jih družila skupna ljubezen do gorske­ga sveta in do rodne grude. Zarezali so globoko brazdo v ledino slovenske zimske gorske alpinistike, alpskega turnega smučanja in jamarstva. Bili so prepričljivi oznanjevalci lepot gorske­ga sveta. S predavanji, fotografijami in planinskimi spisi so sejali plodno seme v mladino, bodoči rod sloven­skih zimskih alpinistov in smučarjev. Brata Jože in Pavel Kunaver ter Rudolf Badjura so nam ohranili dragoce­ne pisane spomine iz časov obstoja te planinske tovarišije. Drenovi fotogra­fi, Brinšek, Jože Kunaver in Badjura pa bogato fotografsko dediščino iz ob­dobja 1907-1914 leta.

PIONIR NAŠEGA SMUČANJA – Rudolf Badjura s starimi Zdarskyjevimi smučmi v Bohinjski Bistrici na prvi smučarski tekmi med deželama Kranjsko in Primorsko 23. februarja 1913.

Od kod ime »Drenovci«?
V letu 1910 je zbrano planinsko tovarišijo Bogomil Brinšek povabil poleti na prvo skupno, dokaj zahtev­no plezalno turo na Zeleniške špice v Kamniških planinah. Po uspešno opravljeni plezalni turi je vedno šegavi Brinšek pohvalil vse tovariše in v svojem zadovoljstvu vzkliknili »pa smo le dren!«. Tako se jih je to ime prijelo in prišlo v našo zgodovino alpi­nizma, alpskega turnega smučanja in jamarstva.
Na prvi zimski alpinistični vzpon je mlade »Drenovce« ponovno vodil Brinšek 1910. leta. Z Brsnikov (Ka­mniška Bistrica) so se povzpeli na Kompotelo, goro lepotico v krvavški skupini gora, s strme vzhodne strani. Pavel Kunaver (1889), edini še živeči »Drenovec«, se spominja, da je bila to ena najlepših zimskih tur tistega časa. Zadnjikrat se je »Dren« sestal za božič leta 1913 na Veliki planini, v tedanji Schmidingerjevi koči. Jeseni istega leta je vihar odnesel streho z njihovega priljubljenega »hotela Dren« – Kriške koče na Kriški plani­ni. »Dren« je doživel svoj prvi udarec leta 1912, ko se je na Stolu smrtno ponesrečil Josip Cerk. Prenehal pa je obstojati, ko je leta 1914 v prvi sve­tovni vojni padel njegov vzornik Bo­gomil Brinšek, star komaj 34 let.

Marijan Masterl

Planinski vestnik LXXXI – št.1
Zadnja številka Planinskega vestnika letnika 1980 je izšla – tako kot se spodobi-sredi decembra in kmalu po novoletnih praznikih ji je sledila prva številka letnika LXXXI. Po zunanjo­sti se vidno ločita. Končna številka prejšnjega letnika je zelo zajetna in mimo tradicionalne vsebine prinaša tudi kazalo objavljenih prispevkov vsega letnika. Prva številka pa ima novo preobleko in drugačno vezavo ter tudi nekaj poživljajočih notranjih sprememb.
V svojem novoletnem intervju je povedal predsednik PZS Tomaž Banovec (ko je govorilo o nalogah v prihodnje in posebej o planinski za­ložbi) tudi nekaj besed o PV: »Nene­hno je prisoten tudi problem Planin­skega vestnika, našega osrednjega glasila, ki ga seveda moramo in ga bomo tudi naprej izdajali in zboljševali. Največja naloga je slejkoprej povečati število naročnikov!« Tako predsednik PZS Tomaž Banovec, ki pa v isti sapi dodaja: »Imamo take naloge, za katere smo kot amaterji izredno navdušeni, skoraj vse pa zahtevajo profesionalen pristop, tako da se vedno srečujemo z dejstvom, da zahtevamo od amaterja profesionalni izdelek in po navadi to tudi dobimo«.
Iz tega lahko razberemo, da s Pla­ninskim vestnikom najbrž vsi niso po­vsem zadovoljni. Poplava sredstev javnega obveščanja, številne tedenske in mesečne publikacije (ki vsaj delo­ma tudi prinašajo planinsko in alpini­stično vsebino na razmeroma visoki ravni) so precej »konkurenčni« PV. Planinstvo pa je tradicionalna, neke vrste ljubiteljska organizacija. Pri pla­nincih gre nasploh precej po starem. Znajo s starimi, preskušenimi in zna­nimi sredstvi veliko napraviti. Znajo in razumejo pa seveda tudi novo, kajti čas romantike se umika času realizma. To pa se pozna tudi v Planinskem vestniku.
Lanska zadnja številka prinaša res zelo veliko gradiva. Med članki in razpravami naj vsaj omenim uvodnik Mi­lana Krišlja »Zaraščene korenine«, razmišljanje o kmečkem turizmu kot pospeševalnem ukrepu za reševanje prostorske problematike v hribov­skem svetu. France Avčin se v članku, posvečenem pokojnemu Dušanu Lasiču, vprašuje, kdaj bomo postavili spomenik »neznanemu kmetu«, saj brez našega kmečkega gorjanca ne bi bil mogoč partizanski boj v tako nena­vadni obliki, kot je bil slovenski.
Dr. Lev Svetek dopolnjuje spomin na izredno osebnost Beneške Sloveni­je, na Ivana Trinka-Zamejskega, z za­pisom o svojem srečanju z njim med vojno; Miša Felle poroča o odpravi Korošcev v Ande; Iztok Tomazin ob­javlja svoja zimska potepanja (Paklenica, Begunjščica, Črni graben, Dolgi hrbet, Plazovi, Strme smučine); ure­dnik Marijan Krišelj se spominja ka­mniškega planinskega delavca Pavla Kemperleta.
Nekako v isti predal bi lahko spra­vili prispevke Zvoneta Korenčana So­ma Bato (o prvenstveni smeri čez plo­šče v področju Anapurn), »Planinsko pot Istrskega odreda od Slavnika do Žabnika« Darka Butinarja, Štefikovo »Po pomurski poti s kolesi«, Po inkovski stezi od La Cumbre do Coroica Milana Rebule (poti se v naslednji številki nadaljujejo) in »s kolesi v hri­be« Franca Hribernika (po Bolgariji).
Nada Kostanjevic piše o nenava­dnih srečanjih pri Češki koči v pre­sledku tridesetih let, Tomaž Kranjc je dodal bolj humoristično napisano črtico o turi na Storžič in nekaj podobne­ga napisal tudi za januarsko številko; pred Društvenimi novicami sta še dva kratka zapisa o izletih na Triglav in na Snežnik. V Društvenih novicah so se prijatelji spomnili pokojnih planin­skih delavcev Ivana Gubenška in Franca Kovača; sledijo poročila o de­lovanju in jubilejih (PD Radovljica, Češka koča, Koča pri Krnskih jezerih, PTT, zbor pionirjev, PD Litija, PD Zagorje, PD Zabukovica, pobratenje SAP-SPD Trst, Žiri). Spet je zelo dra­goceno in poučno pisanje v prid var­stvu narave v Alpah; izčrpen je pre­gled planinske literature, zanimiv po­gled na alpinistične novice, razgled po svetu pa je namenjen predvsem smrti v Alpah in reševalcem.
Bralni del številke končuje ponov­na razgrnitev stališča Planinske zveze Slovenije do gradnje Triglavskih žič­nic. Stališče je negativno. Planinci se pridružujejo splošnim prizadevanjem za ohranitev lepote narave in boga­stva življenjskih oblik tudi prihodnjim rodovom. Taka zaščita je potrebna tudi pri nas in to pred človekom in za človeka. Triglavske žičnice morajo po mnenju PZS v pozabo. Ostanejo naj v arhivih kot epizoda, ko smo iskali pa tudi dozorevali in dokončno dozoreli v spoznanju, da ne more biti kompro­misa, ko gre za temelje sveta, v kate­rem živimo in v katerem bodo živeli naši potomci. Triglav bo tako ostal neomadeževan simbol in najmogoč­nejše vabilo k udeležbi v planinstvu, eni najlepših oblik rekreacije.
V januarski številki pa sta mimo uvodnega pogovora s predsednikom PZS nosilna še dva prispevka. France Zupan se spominja Eda Deržaja, slovenskega plezalca, slikarja in pisate­lja; predstavlja nam ga kot celovito samosvojo osebnost, ki so mu bile gore vseskozi najmočnejša umetniška pobuda. Silvo Kristan pa v članku ute­meljuje planinsko rekreacijo in piše predvsem o vlogi temeljne planinske vzgoje v naši družbi.
Seveda težje branje poživljajo član­ki, ki ujemajo v tiskano besedo nepo­zabna planinska in alpinistična doži­vetja (»Privid« Danila Cedilnika, »Noč po vzponu« Matevža Lenarčiča, »Bivak« Toneta Palčiča, »Planinski krst« Mojce Turk, »Nižinska perspek­tiva Slovenije« Nade Kostanjevic).
Urednik se je spomnil Jožeta Zupa­na, pokojnega slovenskega igralca, rednega bralca radijske oddaje »Odme­vi z gora«, ki ga mnogoteri planinci poznajo kot velikega planinskega pri­jatelja in ljubitelja narave.
Izredno lepe so v tej številki foto­grafije. V zvezi s tem je treba dodati, da Ivan Razboršek obravnava ornamentiko v naravi na fotogramih, ure­dnik pa objavlja tudi poročilo o nate­čaju za planinsko fotografijo in ob­ljublja, da bo nagrajena in najlepša dela kmalu objavil.
Šolnike bo morda zanimalo, da ima Franjo Krpač zanimivo pobudo. Pred­laga namreč, da bi v razširjenem pro­gramu (po novem zakonu o osnovni šoli), ki sloni na povezavi šole z orga­nizacijami in ki ni obvezen, poskušali tudi s planinstvom.
Med društvenimi novicami izstopa poročilo o srečanju planincev treh de­žel; med alpinističnimi novicami be­ležka o pešanju poštenosti in pretirani samohvali nekaterih alpinistov (R. Messner, I. Girardini, Y. Seigneur). Iz rubrike Razgledi po svetu je treba posebej omeniti resolucijo mednaro­dne komisije za reševanje v gorah, deset pravil za pravilno ravnanje v gorah in razpravo o prihodnosti pla­stičnega planinskega čevlja.
Številko končuje seznam novih re­vij in časopisov v Centralni planinski knjižnici!

Stane Urek