Velike možnosti in tveganja vse bolj razvitega planinstva
Na voljo je čedalje več pripomočkov za prenos ponesrečencev – Ugodne možnosti za rešitev tudi razvajajo marsikoga
Na zadnjem zasedanju mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR) je bilo precej rečenega o tveganjih v sodobnem planinstvu in reševalni službi. Naj po glasilu IKAR v kratkem povzamem nekaj misli na to temo.
V desetletjih po zadnji vojni je alpinizem doživel neznanski razvoj, k čemer je privedlo več razlogov: ljudje imamo več prostega časa, življenje v nenehni gneči in pod najrazličnejšimi pritiski pa nas dobesedno sili v naravo, mir in samoto. Če nas to osreči še s telesnim gibanjem, napori in nam omogoči, da doživimo kako pustolovščino, si kaj več skoro ne moremo želeti. Kaže, da te želje še najbolj zadovolji planinstvo.
Dostop do gora je dandanes hiter in preprost, planinskih koč se ne manjka, na voljo nam je vse potrebno udobje, za nameček pa še odlična oprema, ki so jo razvili in zasnovali strokovnjaki ob sodelovanju in z izkušnjami sodobne medicine; spoznali smo najbolj varne načine navezave, uvedli plezalni pas, čelado, imamo oblačila, ki čudovito varujejo telo pred vlago in mrazom, pripomočke za bivakiranje in za varovanje v steni. Ob tem se je razvila tudi tehnika plezanja, da za najboljše plezalce skoro ni več stene, ki bi je ne mogli preplezati.
Gore doživljajo silen obisk, nekatere modne vrhove ljudje dobesedno oblegajo, Himalaja je postala nekaj vsakdanjega. Seveda se je močno povečalo tudi število gorskih nesreč, ki pa je spet povzročilo velik napredek reševalne tehnike.
Na voljo so nam pripomočki za prenos ponesrečencev v steni in na stezi, poleti in pozimi, z varnimi pripravami za spuščanje in dviganje. Na voljo so radijske zveze, žrtve plazov iščemo z lavinskimi psi in že tudi z elektronskimi pripomočki. Gorsko nebo je osvojil helikopter, brez katerega skoro ni več reševalne akcije. Letalsko reševanje je ponekod že prevladalo ter marsikje predstavlja edino možnost za preživitev prizadetih. Tako na primer pri reševanju planincev, ki trpe zaradi višinskega edema ali, ki jih je zasul snežni plaz ter povsod tam, koder gre za sekunde. Seveda tako reševanje ni samó hitro in učinkovito. V neugodnih okoliščinah je lahko zelo nevarno tudi za helikopter in njegovo posadko, kot tudi za že rešenega – ponesrečenca. Tako so samo lani zabeležili troje nesreč, ki so – dvakrat v Švici in enkrat v Franciji terjale osem mrtvih, dva težko ranjena in tri helikopterje. Ob tem se seveda vprašamo, če so bile žrtve nujne. Skrbna analiza pove, da ni tako.
Ugodne možnosti za rešitev alpiniste hote ali nehote razvajajo, tako da marsikdo že ob odhodu na zahtevno turo računa s tem, da ga bo-če zaide v škripçe – spravil na varno helikopter. Časi, ko je vsak računal le nase, na svoje znanje in sposobnosti, so že pretežno minili.
Švicarji navajajo zanimiv primer, ki bi mu podobne lahko našli tudi pri nas:
Sredi avgusta letos so ob prvem večernem mraku opazili svetlobna znamenja za klic v sili v normalni smeri za pristop na Matterhorn ter malce kasneje iz vzhodne stene te gore. O tem so iz koče Hörnli obvestili vodstvo letalske reševalne službe AIR Zermatt ter šefa postaje GRS v Zermattu. Vodstvu letalske reševalne službe je bila še živo pred očmi nedavna nesreča in padec helikopterja med nočnim reševanjem, pa je zaradi tega in zaradi rahle megle odklonilo polet. Tudi vodja GRS se je odločil, da ukrepa šele zjutraj, saj bi moštvo na kraj domnevne nesreče tako in tako ne prišlo pred jutrom, ko bi ga tja že lahko dostavil helikopter.
O tem so obvestili gorske vodnike v koči, ki so takoj zjutraj s klici navezali stik z neznancema, ki sta želela pomoč. Lahko si predstavljamo njihovo začudenje, ko sta alpinista odgovorila, da ne potrebujeta niti pomoči, niti nista izčrpana ali poškodovana. Oba sta plačala zavarovalnino pri Švicarski letalski reševalni službi in sta pač mislila, da bi bilo udobneje prebiti noč na mehkem v dolini.
Primer v jarki luči osvetljuje odgovornost planincev in reševalcev. Planinska organizacija mora svoje člane in predvsem planince usmerjati k temu, da svoje ture začenjajo in končajo s polno odgovornostjo do sebe in drugih. Letalci reševalci pa morajo tudi dobro premisliti, če naj se lotijo akcije, ki je združena z očitnimi velikimi tveganji.
Pavle Šegula
V Logarski je bilo prijetno
Na letošnjem neformalnem srečanju predvojnih slovenskih alpinistov, oziroma tistih, ki so vzgajali prvo povojno generacijo, se jih je v Logarski dolini zbralo 43. Prišli so tudi zastopniki KA PZS in vsi zatrjujejo, da je bilo tako prijetno, da bi veljalo taka srečanja prirejati vsako leto.
Veliko zanimanje za koledar
Velika večina prve naklade planinskega koledarja je pošla
Slovenska planinska organizacija izpolnjuje obljubo in za leto 1984 je že v prodaji lep stenski koledar, seveda z izbranimi planinskimi motivi: manj znani vrhovi Julijskih Alp ter Kamniških in Savinjskih, s podrobnimi opisi in drugimi zanimivimi podatki. Velikost je 25×50 cm, ima dvanajst listov in še predlist, tiskan pa je v štiribarvnem ofsetnem tisku. Maloprodajna cena (če ne drugje, ga je mogoče dobiti v ekonomatu PZS na Dvoržakovi 9, vsak delovnik med 8. in 14. uro, ob ponedeljkih celo do 17. ure, informacije po telefonu 312-553) je 200 din, za večja naročila pa je poseben popust, za delovne organizacije je mogoče tudi dotiskati reklamo. Ker je prva naklada koledarjev že skoraj pošla, je v pripravi natis dodatnih 10.000 izvodov.
Črnučani in alpinistična šola
Ker šolo AO Črnuče še vedno obiskuje kar 25 tečajnikov, kolektiv pa je zaradi odhoda sedmih članov v JLA močno oslabljen, v zadnjem času sicer manj plezajo, šolanje pa ne trpi. Vsak četrtek ob 19. uri se prične v društvenih prostorih predavanje, dvakrat na teden imajo vaje na Turncu, imeli so tudi prostovoljno akcijo na Mali planini, v soboto 5. t. m. pa že drugo skupno turo – po Zelenem robu na vrh Kalškega grebena, potem pa na Kalce in v dolino.
Mirko Kranjc je (z Alešem Jeličevićem, Akademski AO) 26. preteklega meseca prosto ponovil Zupanovo Koglu. Dva dni kasneje sta preplezala Hunikino v Vežici, v soboto pa Rumeno zajedo in Spominsko v Koglu. Boris Benedičič pa je 5. t. m. (z Mišom Jugovičem) prosto ponovil Tržiško v Koglu. 8. t. m. sta Kranjc in Erna Pančur (AO Tržič) ponovila redko plezano Šleparsko v Beli peči.
Zahodni del Matajurskega vrha
Marko Kogoj (Soški AO) je sedaj že kar dober poznavalec stene Matajurskega vrha, vsaj njenega zahodnega dela. Konec oktobra je ponovil sedem krajših smeri, ki so jih sredi lanskega leta preplezali Černilogar, Črv in Jeram. Težave so okoli III, vmes pa tudi mesta IV in celo V+ in višine med 100 in 200 metri. Pripombo ima le na ime Zahodne grape, ker vodi po kaminu, grapa pa je bolj zahodno, vendarle je zanimiva verjetno le pozimi. Najlepša pa je gotovo Steber (V+/IV-V, 110 m). V nedeljo 6. t. m. je v istem predelu preplezal še eno, ki je verjetno nova. Raz v JV delu stene (IV/II-III, 250 m). Pod vrhom je sicer našel možica, ki pa so ga najbrž zgradili plezalci, ki so prišli na raz po grapi.
Dve prosti ponovitvi
Rok Kovač je z Eriko Gregorka (oba Akademski AO) v soboto 5. t. m. opravil PP Tržiške smeri v Koglu. Kot Pavle Kozjek, ki je opravil prvo, je najtežje mesto ocenil s VI+, dve pa VI-. V nedeljo pa sta plezala nad Krmo. Kovač je opravil 2. PP smeri Duhovnik-Hočera v v Temenu Rjavine. Eno mesto (svedrovce) je ocenil s VI+, po eno s VI- in V+, drugo je lažje.
Orlova smer
Alojz Fon in Peter Podgornik sta 5. in 6. t.m. prva preplezala Orlovo steno (Z stena Krna). V steni je bilo že nekaj poskusov, ki pa so se končali 80 m nad tlemi. Šaj je stena navpična in večinoma previsna, po razčlembah pa je vrhu vsega še zemlja in trava. Toda visoka je 320 m in vredna truda. Podgornik, odličen poznavalec primorskih sten celo meni, da je ena najpomembnejših na njihovem koncu. Ocena je primerna: VI, A2/V, A1, 320 m, 24 h. Bivak pod veliko izrazito streho sta imela kar v »vrveh«, brez netopirjeve mreže. Drugi dan pa sta tudi komaj ušla še drugemu bivaku.
Alojz Fon je bil v začetku 70- tih let eden »drežniških samorastnikov, potem pa se je za nekaj časa umaknil iz alpinizma. Letos pa je bil spet bolj aktiven. 2. t.m. je z Jožetom Šerbecem celo preplezal dve novi v S steni Velikega Babanskega Skednja (Kanin). Obe sta visoki po 180 m, ocene pa V in VI. Vseh prvenstvenih smeri pa ima doslej 41, najbolj znana je verjetno tista v Jerebici (Huljeva smer). Sicer pa o drežniških (alpinističnih) samorastnikih slovenska javnost nikoli ni kaj veliko vedela, aktivni pa so bili, tudi pozimi v italijanskih Dolomitih in Zahodnih Alpah.
V peščenjaku
Davo Karničar (AO Jezersko) je zadnje dni oktobra obiskal ČSSR in področje, kjer so zanimivi peščeni stolpi, visoki 15-50 m. Kot je znano, velja za plezanje nanje posebna etika (pa tudi drugače so zaščiteni). Le varovališča so opremljena s (stalnimi) klini, sicer se tehničnih pripomočkov ne sme uporabljati itd. Med trinajstimi zahtevnimi ponovitvami, ki jih je opravil v teh stolpih, velja posebej omeniti Varianto Chroustova (VII) v Galeonu, Jeschovo poč (VII) v Majaku, obe je opravil v navezi z Jirom Folprechtom, sam pa je ponovil Sparo v Kotalka stolpu, Severozahodno v Divči veži in še nekatere.
Temeljiti izpiti
Izpiti za pridobitve naslova alpinist, postajajo vse bolj zahtevni, poročajo naši sodelavci. Taki so bili tudi izpiti, ki jih je 5. t. m. priredil AO Matica na šmarnogorskem Turncu. Pred komisijo, ki ji je načeloval Tone Sazonov, člani pa so bili: Zoran Bešlin, Andrej Grasselli, Ničo Kregar, Vlasta Kunaver, Janez Marinčič, Jure Senegačnik in Brane Žorž, so bili uspešni le štirje. Novi alpinisti AO Matica so letos postali: Zoran Gaborovič, Igor Jamnikar, Samo Kuščar in Tomaž Stražar.
Kje je skrinjica?
Prejšnjo soboto so hoteli bolje pritrditi (in zavarovati) Bučarjevo skrinjico v Slovenski smeri – vendar jo niso našli nikjer. Res je pred tem že zapadel sneg, toda preiskali so vse, tudi smer, kamor jo bi lahko odnesel plaz. Seveda manjka tudi knjiga, ki je bila v njej, eno in drugo pa predstavlja pomemben zgodovinski dokument našega alpinizma. Kdo jo je videl nenazadnje in kdaj? Vsaka informacija bo dobrodošla.
Podrobneje o Paklenici
Poročali smo že, da je bilo med prostimi dnevi v začetku meseca v Paklenici zelo živahno, dodajmo pa še nekaj podrobnosti.
Jeseničani sporočajo, da jih je bilo skupno devet (med 27. in 30. 10.) in da so opravili 86 vzponov. Dekleta – štiri so bila, so same, preplezale več smeri: Kanjonsko z Zgornjo varianto, Kukušnjo, Kaminsko, Rampo-kamin itd. Figure veneris v Anića kuku sta ponovila Bohnec in Ravnik, Union Velebitaško Ravnik-Ravhekar, Raz na kladivce pa dve navezi.
Pet članov Soškega AO (tolminski del) je bilo v Paklenici od 28. 10. do 1. t. m. Janko Humar in Marko Kogoj sta že prvi dan prosto ponovila Fanikino (VI+/V-IV) Andrejka Frelih in Nataša Leban sta sami preplezali Kukušno v Malem čuku. V soboto sta Humar in Kogoj prosto ponovila Ljubljansko in Domžalsko. V nedeljo je Kogoj prosto ponovil (z Lebanovo) Velebitaško (VII-/V-VI), popoldan pa isto še Humar (z Metkom Fonom). Potem je začelo deževati in z vzponi je bilo konec. Še pripomba Humarja: Streha v Velebitaški (VII-) se mu ne zdi nič težja od najtežjega mesta v Ljubljanski (V+), najtežje v mesto v Domžalski (V+) pa se mu zdi vsaj za pol ocene prenizko ocenjeno.
Člani AO Matica so imeli poseben avtobus v Paklenico (28. 10. do 2. t. m.), odpotovalo je 13 alpinistov, 9 pripravnikov in 11 tečajnikov, druga mesta pa so zasedli člani drugih AO. Čeprav so imeli za plezanje le dva nepopolna) dneva lepega vremena, so opravili 102 vzpona. Najbolj zagnani so morali po zadnjem vzponu na vrhu bivakirati (brez baterij). Od vzponov, o katerih se nismo poročali, velja omeniti PP Velebitaške – Darjo Durjava (28. 10) z Janezom Marinčičem in Diagonalnega žleba v Manita kuku (29. 10.) Tomaž Žgajnar s Stojanom Kejžarjem. Zanimivo je tudi, da se je po večletnem premoru spet izkazal (tudi s težkimi ponovitvami) Tine Čopič. Ugotovili so tudi, da se je v prečnici pod tretjo streho v Forma vivi izpulil tretji klin, v Unionu pa zagozda ob vstopu v streho (2. R.)
Štiri smeri v Peči
Dare Božič (AO Kamnik) ja nadaljeval z raziskavo Litijske Peči, ki bi lahko zaradi sorazmerne bližine ter lahkega dostopa, pa tudi razvejanosti, postala zanimiva še za marsikoga. O tem, da je prvo smer menda v tej steni preplezal Knez z Lesjakovo smo že poročali. Tri nadaljnje pa je prispeval Dare Juhant. Mojcino je preplezal že 23. 11. 1980 z Milanom Gladkom (težji del V+/V, Al, 80 m, Damjanino s Frenkom Propsom 6. 9. 1981 (VI-, A2/V), Kmečko pa 31. 10. 1980 2 Marjanom Brodarjem (VI-/V).: Zadnjo je pred dnevi tudi prvi ponovil v navezi z Božičem. Pa še to: najbližje naselje je Podpeč z nekaj kmetijami in cerkvijo.
Razpis za odprave 1984
Komisija za odprave v tuja gorstva je razposlala vsem AO in AS razpise za odprave, ki jih načrtuje. V letu 1984 bo izmenjava (po 10 alpinistov) s sovjetskimi alpinisti od 25. junija do 10. avgusta v kavkaškem taboru. V letu 1985 pa sta spet v načrtu dve večji odpravi: jugoslovanska ženska odprava v Himalajo in slovenska na Jalung Kang. Prijavni rok za Kavkaz 84 poteče že konec meseca, za obe himalajski pa 15. decembra.
Vzponi v Pečeh
Člani Zgornjesavinjske AS poročajo, da so konec preteklega meseca opravili več vzponov v Pečeh. Grudnik in Pavlič sta ponovila Gošarsko in v sestopu Mimo Zoba. Ošep je s Petkom (AO Celje) preplezal varianto Cicovega raza v Strelčevi peči in Direktno v Klemenči peči. Marjana Skorenšek in Boštjan Erjavec pa sta plezala s člani SAO varianto levega raza v Klemenči peči (IV).
Tri odprave na Manaslu
Zaradi obilice snega se je 5-članska avstrijska odprava pod vodstvom Wilfreda Schuderja morala odpovedati nadaljnjim poskusom, da se na osmi najvišji vrh sveta, 8173 m visoki Manaslu, povzpne po vzhodnem grebenu. Postavili so le T 2 (6000 m).
Južnokorejski alpinist Son Man Ben, ki se je namenil, da se sam povzpne na Manaslu, je med prvim poskusom zaradi slabega vremena obrnil v T 3 (7680 m).
Tretja odprava, ki oblega Manaslu, je 10-članska zahodnonemška pod vodstvom Günterja Herterja. Poroča jo le, da so bazo postavili pod južnimi vesinami vrha na višini 5200 m.
Na kratko
AKADEMSKI AO: Aleš Blejčevič in Sandi Marinčič sta 6. t. m. preplezala Kamniško v Vežici. Naslednji dan sta ponovila Centralni steber Dedca in potem še enkrat Kamniško v Vežici – Marinčič prosto.
AO IDRIJA: Milan Černilogar in Milena Radež (AO Rašica) sta 6. t. m. opravila 1. P. Ta hitre (V-/III) v SZ steni Srebrnjaka. To smer nad Zapotokom sta avgusta letos prva preplezala Humar in Trušnovec.
AO KAMNIK: Franc Kemperle in Edo Pavlič sta 5. t. m. v Koglu ponovila spominsko smer Ceneta Kramarja. Naslednji dan sta Cene Berčič in Marko Prezelj ponovila Humar-Škarja v JV steni Planjave, Janko Plevel in Lado Podbevšek Nedeljsko v isti steni, Dare Božič, Kemperle in Pavlič so preplezali smer Šolar-Zajc v Koglu, Milan Gladek in Rado Nadvešnik Pripravniški steber, Janez Pinterič in Nadvešnik pa Univerzalno smer (obe v Planjavi).
AO KRANJ: Igor Kalan in Srečo Rehberger sta 28. preteklega meseca ponovila Perčičev steber v Vežici, dan kasneje pa sta preplezala še Šolar-Zajc v Koglu in Tržiško. Zadnje dve je Rehberger zmogel prosto.
Čigava smer?
V arhivu je zabeleženo, da sta Olga in Janko Humar 12. julija 1981 preplezala S steno Bavškega Grintavca. Plezala sta desno od velikega rumenega odloma, po izraziti grapi, ki jo na desno omejujejo plati. V smeri sta našla dva stara klina, znak, da ju je nekdo že prehitel. Toda doslej še ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je to plezal. Smer je visoka okoli 300 m, težave II in III, čas plezanja pa okoli dve uri. Podatki so potrebni za vodniček, ki ga pripravljajo v AO Idrija.
OD TOD IN TAM
Tudi najvišji
Nepalsko ministrstvo je 26. avgusta letos objavilo seznam novih 22 vrhov, ki prihajajo v poštev za uradne odprave. Največ jih je na področju Čo Oja. Objavljeni pa so tudi že rezultati najnovejših izračunov nadmorskih višin. Meritve so opravili strokovnjaki Nepala in Kitajske v letih 1978-80, različki pa so se pojavili kar pri 72 vrhovih. Izvzeti niso niti najvišji vrhovi. Kangčendzenga je po novem visoka 8596 m (prej 8598 m). Lotse 8516 (8511) m Makalu 8463 (8481 m), Čo Oju 8201 (8153) m, Manaslu 8163 (8156) m itd. Prišlo je torej do takih sprememb, da je Čo Oju prišel z osmega na šesto mesto med najvišjimi. Iwa To Yuki, japonska revija, ki ji ni žal stroškov, da dobi kar najboljše gradivo, že obljublja za jubilejno 100. številko popoln seznam in analizo Jošimi Jakušija.
Uničiti jim želi vrtec
Med vasema Dhaug in Sulaha v bližini glavnega mesta Indije so skale, v katere zahajajo na trening delhijski alpinisti. Sedaj pa so jih tamkajšnje oblasti prodale dvema trgovcema, ki jih želita razstreliti in prodati gradbincem. V boj za okolje in očuvanje plezalnega vadbišča, se je vključila tudi indijska planinska organizacija.
20 let Alpinismusa
Oktobra 1963 je izšla prva številka revije Alpinismusa, ki je kmalu postal pojem alpinistične- ga glasila. Toni Hiebeler, že tedaj znan kot vsestranski alpinist, je zelo hitro zgradil dobro dopisniško mrežo, objavljene so bile številne zanimive reportaže, tematske številke in podobno. Potem je Hiebeler odšel, Alpinismus pa je vse bolje postajal le seno od svetovnih glasil, Aprila lani je izšla zadnja številka, sedaj pa imamo ALPIN z izdajateljem Reinholdom Messnerjem, ki je revijo v veliki meri osebno obarval.
Prireditelji festivala alpinističnih filmov iz Teplic na Metuji so objavili izide. Po umetniških merilih so se med 16 mm najbolje odrezali Jim Curran iz Anglije, Karel Vlček iz ČSSR in. Ruedi Hombegger iz Švice. Alpini- stični eksperti so prvo mesto prav ta ko prisodili filmu Jima Currana. Med 8 mm filmi se je spet najbolje odrezal Miroslav Šmid (ČSSR).
Franci Savenc
