Za dereze so japonske norme najboljše
V Švici je bil sestanek komisije za varnost in opremo UIAA
Na seji komisije za varnost in opremo UIAA, ki je bila v Les Diableretsu in se ga je v imenu PZ Slovenije (in Jugoslavije) udeležil Peter Ščetinin, so sprejeli ali spremenili več pomembnih določil, kakih spektakularnih novosti pa ni bilo. Zanimivo pa je, da je bil hkrati v tem švicarskem kraju tudi festival alpinističnih filmov, ki ni minil brez naše udeležbe. Vabilu nanj se je namreč odzval Aleš Kunaver.
Za dereze, ki so še brez UIAA standardov, je predlog norm pripravila BMC. Toda ker so ugotovili, da je norme že pripravila Japonska (ki ni članica) in da so le-te boljše, bo posebna delovna skupina pripravila nov predlog. Za cepine pa so sprejeli predlog tovarne Stubai. Praktičen prikaz novosti s področja varovanja prek cepina pa zaradi obilice snega ni bil mogoč.
Podrobno so obravnavali tudi zavorne sisteme za varovanja na planinskih poteh (feratah). Zaviralna moč naprave mora biti v sorazmerju z dolžino vrvi za (dinamično) varovanje, nekaj izpopolnitev so doživeli tudi predpisi za čelade. Med obravnavo plezalnih pasov pa se niso ogreli za predlog, da bi sprejeli tudi norme za samo sedežni pas, kakršnega največ porabljajo plezalci med prostimi ponovitvami. Komisija namreč meni, da s to v popolnem nasprotju z njihovo snovno trditvijo, da uporaba sedežnega pasu ne ustreza težnjam po čim večji varnosti.
Poleg nekaterih drugih novosti so prejeli tudi predlog, da bodo pripravili način kodiranja (označevanja) serij posameznih proizvodov. Te oznake, ki so že nekaj časa normalne za številne proizvode, namreč pomagajo pri ugotavljanju starosti, morebitnih napak i. p. Registrirali so tudi dva nova laboratorija: v St. Gallenu za vrvi in pasove, ter laboratorija BMC (AMTAC) za preskušanje cepinov in čelad.
JUŽNE VESINE ČO OJA – O odpravi slovenjebistriške odprave na to 8201 m visoko goro ni novih podatkov. Ukvarjajo se z dvema možnima variantama za vzpon na vrh. Verjetnejša je desna.
Peter Habeler je odnehal
Peter Habeler, Messnerjev soplezalec pri prvem vzponu brez dodatnega kisika na Mt. Everest in še nekaterih, ki so odjeknili po vsem svetu, je za letos napovedal, da bo opravil pristope na pet osemtisočakov: K 2, Broad Peak, Gašerbrum I in II ter Nanga Parbat, vse na alpski način in brez uporabe kisika. Toda ni imel sreče. Na drugem najvišjem vrhu sveta je dosegel »le« tabor III (7350 m), na Broad Peaku višino okoli 7500 m, potem pa je odnehal.
Štirikrat Mt. Everest
Šestčlanska nizozemska odprava, ki poskuša priti na najvišji vrh sveta Mt. Everest (8848 m) po Klasični smeri prek Južnega sedla, je bazni tabor postavila že 31. avgusta. 5. septembra so usposobili drugi višinski tabor na višini 6500 m. Kako pa je bilo v zaključni fazi, pa še ni znano. (To je njihov drugi poskus, da se povzpnejo na Everest, pred dvema letoma so poskušali prek Tibeta.)
O enako močni odpravi Novozelandcev (in Avstralcev), ki jih vodi Peter Hilary in o njih nesreči, smo že poročali. Njihov cilj je bil, da se povzpnejo na vrh po Jugoslovanski smeri in opravijo 2. P le-te. Češkoslovaška (19-članska) odprava je prva, ki poskuša ponoviti Sovjetsko smer. Še ena, povsem avstralska odprava, pa poskuša s severa.
V znamenju odprave
Komisija za odprave v tuja gorstva PZS je imela sestanek pretekli teden, podkomisija za vrhunski alpinizem pa ga bo imela v torek. Na dnevnih redih obeh je osrednja točka odprava »Jalung Kang ’85«. Tone Škarja je predlagal (po improvizirani poletni selekciji), naj bi bili v ekipi: Filip Bence, Borut Bergant, Tomo Česen, Janko Humar, Janez Jeglič, Silvo Karo, Franček Knez, Pavle Kozjek, Marjan Kregar, Peter Podgornik, Slavc Svetičič in Slavko Fantar (rezerva) ter Tomaž Jamnik, zdravnik Damijan Meško in vodja Tone Škarja. Predlog mora potrditi PZVA in IO PZS.
1. PP Figure Veneris
Srečo Rehberger in Nuša Romih, člana AO Kranj, sta tudi že obiskala Paklenico. Toda več dni je nenehno deževalo in stena Anič kuka je bila povsem črna od mokrote, potok pa tako deroč, da ga včasih celo prebresti ni bilo mogoče. Vendar sta preplezala smer Figure Veneris (3. t. m.) in Srečo je pri tem opravil 1. PP (VI+, nato V in manj).
Varianta v Klemenči peči
Jože Bobovnik in Tone Golnar, člana AO Kozjak iz Maribora, sta 6. t. m. preplezala novo varianto (desno) Mimo Zoba: Mozaik, V+/IV-V, 100 m, 2 h. To smer v varianto Čez plošče sta isti dan preplezala Erik Kralj in Bogdan Rojs s tečajnikom.
Darilo prvemu naročniku
Irena Komprej, članica AS Prevalje, je bila pred dnevi več kot prijetno presenečena nad pošiljko iz Stuttgarta. Pred časom se je navdušila nad reklamo za vodniček (Kletterführer) Schwäbische Alb, katerega drugo izdajo sta letos dokončala Pasold in Junker. Naročila ga je v upanju, da ne bo predrag. Pa ji ga je »Selbstverlag Pasold « (Pintoweg 2, 7000 STUTTGART) poslala brezplačno. S posvetilom in željo za veliko veselja z njim kot prvemu naročniku iz Jugoslavije.
Prvi vzpon
Dare Hrovatin (AO Vipava) in Peter Podgornik (AO Nova Gorica) sta 7. t. m opravila prvenstveni (kakor kaže tudi prvi) vzpon v V steni Batognice ob Vzhodnem stebru. Pravita, da je lepa, v dobri kamnini, visoka 170 m, ocena V, AO/IV+, 4 h, imenovala pa sta jo kar Smer luftarjev.
Reševanje iz stene
V sredo dopoldan je bila v stenah (desno) pod Kokrskim sedlom vaja postaje GRS Kamnik. 19 udeležencev je v lepem sončnem vremenu vadilo stensko reševanje s tipskimi in improviziranimi sredstvi. Na obnavljalne izpite se bodo člani postaje pripravljali še vse do konca leta, vsak četrtek v društvenih prostorih in na terenu.
Alpinistična šola v Mariboru
V AO TAM bodo z novo alpinistično šolo začeli 7. novembra ob 18. uri z uvodnim predavanjem, ki bo v društvenih prostorih na Frankolovski 18. Tisti, ki se ne bodo mogli pravočasno prijaviti, lahko pridejo vsako sredo ob istem času.
Srečanje na Grohatu
Ne da bi se domenili, so imeli na Grohatu pod Raduho svoj praznik« domači alpinisti (AO Črna), člani Šaleškega AO in še iz AO TAM so prišli. Pravijo, da je bilo prav zanimivo in veselo, oskrbnik pa jih je tudi lepo sprejel.
6. t. m. so tri naveze AO TAM (Darinka Lečnik – Davorin Podrepšek, Jože Flašker – Branka Napotnik in Aleš Furek – Marko Lukič) preplezale novo smer v SV steni Laneža. Imenovali so jo Listopad, ocenili s III+/II-III, 150 m, 2 h, vpisali pa so jo tudi v knjigo vzponov na Grohatu. Lečnikova in Podrepšek ter naveza Flašker-Lukič je dan kasneje ponovila še redko plezano spominsko smer v Veliki Raduhi.
Alpinistična šola PD Delo
Z alpinistično šolo bo začela tudi alpinistična sekcija PD Delo. Prvo predavanje bo 18. oktobra ob 18. uri v dvorani Doma tiska, Titova 35. Predaval bo Stane Klemenc. Informacije in prijave za šolo vsak četrtek ob 18. uri pri receptorju stolpnice Doma tiska.
Festival v Münchnu
Boris Čujić, med prijatelji iz Zagreba znan kot Inky, je bil naš edini udeleženec »odprtega« festivala alpinističnih filmov, ki je bil v organizaciji podjetja Šport Schecker 13. in 14. t.m. v Münchnu. Pravi, da so bili prisotni skoraj vsi »naj«: Ron Fawcet, Wolfgang Gülich, Sepp Gschwendtner, tudi Gaston Rebuffat je prišel, pa Otto Wiedman, Jery Moffat itd. Podnevi so udeleženci demonstrirali svoje plezalske sposobnosti (plezali so težave VIII. in IX. stopnje), tisti, ki še niso tako izkušeni in so prišli brez svoje opreme, so si jo lahko sposodili, saj so različna podjetja pripravila svoje razstavne prostore itd. Posebna draž pa so bili seveda filmi.
Prvi večer so prikazali tri filme. S prvim je Patrik Berhaut demonstriral svoje (že kar cirkuške) sposobnosti v steni nad Monte Carlom. Ogromni previs, ki ga je preplezal, se po eni dolžini celo prevesi navzdol in se je tako kakih 20 m gledalcem celo »približeval«. Po projekciji drugega je Fawcet, ki so ga posneli med vzponom v ledenem slapu z Ericom Jonesom, priznal: plezal sem le zato, ker sem bil plačan. (Fawcet je namreč znan kot plezalec v skali in ledu ne zaupa preveč!) Film Lea Dickinsona »Eiger« pa je zanimiva kombinacija reportaže in igranega filma, ki vemo (z nekdanjo opremo) pričara zgodovino te zloglasne stene. Sicer pa je v Trentu dobil priznanje »srebrni encian«.
Drugi dan so bile različne demonstracije, nagradne igre in seveda spet filmi. Vertical J. P. Jansena, v kateri je zvezda vse bolj slavni Patrick Edlinger. Pravijo, da njegovo plezanje spominja že na ples, zelo zanimiv pa je tudi njegov način plezanja. Rebuffat je pokazal svoj stari »Zvezde opoldne«, zadnji in – vsaj za Nemce – najbolj zanimiv pa je bil o W. Güllichu in njegovem popotovanju prek Amerike z Norbertom Sonelerom. Kot vemo pleza IX kot za šalo in tudi X, študira pa na Fakulteti za telesno kulturo.
Tudi Čujić v Nemčiji ni miroval. V centru Altmühltal blizu Regensburga je preplezal pet smeri V. in VI. stopnje, eno tudi z mestom VII. Potem pa je s prijatelji odšel v Caiser, toda – zaradi slabega vremena so nadaljevali do Selle v Dolomitih. Kljub dežju je s tovarišem preplezal »velikega« Micheluzzija v Piz de Ciavazzes.
Družinska naveza
Redke so naveze, v katerih bi bile zastopane dve generaciji, da pa pleza vsa družina, je pa že kar izjema. Pa vendarle: v soboto 29. septembra so Metod, Simona in Tone Škarja ponovili Direktno smer (IV-V) v Visoki Polici (Bela voda). Očetu in sinu se je torej pridružila še najmlajša v družini.
OD TOD IN TAM
V gorah sveta
Izid stenskega koledarja »V gorah sveta«, ki ga je Planinska založba pri PZS izdala za prihodnje leto, je vzbudil vsestransko zanimanje. Ker je izkupiček namenjen finansiranju alpinističnih odprav in sanaciji izgub Planinskega vestnika, so še v akcijo prodaje vključili tudi posamezniki in PD ter njih odseki. Člani nekaterih AO in AS pa računajo, da bi s primemo organizacijo s prodajo lahko zbrali tudi sredstva za svoje akcije.
V najvišjih gorah
Zbigniew Kovalewski, ki je tudi soavtor knjige Na vrhovih sveta, prave »male enciklopedije himalaizma«, je pripravil zanimiv pregled najpomembnejših dogajanj v najvišjih gorah sveta. Gradivo, ki ga je natisnilo tudi uredništvo revije Bergsteiger (10. letošnja številka), je vzbudila med poznavalci Himalaje in Karakoruma veliko pozornost. Naš sodelavec Jožef Nyka poudarja, da je izredno zanimivo tudi za jugoslovanski alpinizem.
Pisan izbor prispevkov PV
Nova številka Planinskega vestnika bo lahko zadovoljila najširši krog bralcev – O uspehih in usmeritvah našega alpinizma
Oktobrska številka Planinskega vestnika se lahko pohvali s pisanim izborom člankov. Vsi so kratki, obravnavajo pa najrazličnejša področja planinskega udejstvovanja, tako da bodo zadovoljili širok krog bralcev. Verjetno bodo najbolj zadovoljni alpinisti, saj kar precej prispevkov govori o alpinističnih doživetjih.
Posebej moramo opozoriti na članke, ki govorijo o novih uspehih in usmeritvah v našem alpinizmu. Igor Škamperle je opisal prvi vzpon prek še deviške, kakih 800 m visoke severne stene Votlega vrha v Loški steni. V slovenskih gorah je verjetno res težko najti še kakšno steno, ki je alpinisti še ne bi obiskali. Kljub vsemu pa so v juliju člani AO Postojna: Rado Fabjan, Igor Mezgec in Igor Škamperle v zatrepu Koritnice našli kar 800 m visoko in zelo zahtevno steno, prek katere še ni bila speljana nobena smer. Vzpon je od fantov zahteval mnogo spretnosti, moči in volje, smer pa so krstili za Znamenje ob poti. Posvetili so jo Nejcu Zaplotniku in vsem drugim, ki so hodili po gorah, spoznavali naravo.
Novo, pionirsko delo opravljajo tudi alpinisti, ki se navdušujejo za ekstremno alpinistično smučanje. Luka Karničar sicer piše, da nekatere človeške dejavnosti nekaj časa živijo v senci drugih, modernih in bolj priljubljenih, kasneje pa se vloge zamenjajo. To naj bi bilo tudi z alpinističnim smučanjem. Že leta 1895 so s Šmarne gore namreč izpeljali pravi pravcati turni smuk. Vendar pa je ekstremno alpinistično smučanje pri nas pravi razmah doživelo šele med zadnjo zimsko sezono. Močan center te zvrsti alpinističnega delovanja je na Jezerskem, saj so člani tamkajšnjega AO, še zlasti brata Karničar, opravili vrsto prvih spustov na smučeh prek alpinističnih smeri. Luka v svojem prispevku tudi opisuje, kako so presmučali nekatere smeri v severni steni Kočne.
Omeniti moramo tudi razmišljanja Milana Vošnjaka o pomenu kanjona Paklenice za plezalstvo in o razvoju alpinistične dejavnosti v njem. Avtor se spominja prvih plezalskih poskusov v teh stenah, piše o sedanjih obiskih in taborih v kanjonu in trdi, da je Paklenica sinonim mladosti in hotenj nebrzdane moderne družbe.
Poleg omenjenih prispevkov bodo bralci PV verjetno z veseljem prebrali članke, ki govorijo o globokem notranjem doživljanju planinstva, alpinizma in sploh življenja v naravi. Miša Fele je zapisala kako jo je Raduha naučila opazovati, čutiti in doživljati naravo, Andrej Štremfelj je opisal svoj padec v francoskih gorah ter prošnjo svoje hčerkice, ki jo je v podzavesti nosil s seboj ves čas naporne plezarije in čakanja na rešitev iz stene. Dr. Lev Svetek je opisal srečanje skupine nekdanjih partizanov, ki so obujali spomin na svoj medvojni vzpon na Triglav, Damjan Slabe pa svoj prvi nočni vzpon na Porezen. Prijetno se bere tudi zapis o Pihavcu nad Bavšico, v katerem je Jelko Flajs na svojevrsten način opisal zanimivo in malo poznano goro ter hkrati strnil nekaj misli o gamsih, lovu nanje in vplivu civilizacije na ta odmaknjeni del naše domovine. Prijetno branje ponujata tudi prispevka Tomaža Vrhovca in Dušana Pirca. Franček Mulej je spregovoril o problematiki naše planinske vodniške literature, Silvo Matelič pa je v zapisu o otvoritvi nove planinske postojanke na področju Golice zapisal nekaj kritičnih opažanj in pomislekov o označenosti planinskih poti in o gibanju tujcev v obmejnem pasu.
Miro Štebe
