Ajdovska deklica preplezana
Trojka Janez Jeglič, Silvo Karo (oba AO Domžale) in Franček Knez (AO IMPOL), za katero je zadnji čas slišati tudi ime »Trojica mušketirjev«, je sredi meseca odpotovala pod J steno Marmolade. V načrtu so imeli »nekaj novega, lep problem«, toda zavrnilo jih je deževje, zapadel je celo sneg in raje so se kar takoj vrnili. Tudi doma ne manjka problemov!
Kdo ne pozna Ajdovske deklice!? Igra narave v steni Prisojnika, ki se lepo vidi od Erjavčeve koče. Tudi alpiniste je že nekaj časa mikal ta obraz z ostrimi skalnimi oblikami in naša trojka si ga je kot enega svojih »projektov« začrtala v neskončnih urah čakanja na lepo jutro pod steno Fitz Roya. V nedeljo, 12. avgusta so ga uresničili. Pravijo, da je to tretji, koliko jih je še in kakšni so, pa ne izdajo.
Pri vstopu so našli številne kline, vponke, tudi dva svedrovca sta bila že zabita, toda več kot 15 metrov tisti, ki so poskušali pred njimi, niso prišli. Da pa je bilo smer treba resnično izsiliti, govori podatek, da so morali med prvenstvenim vzponom še enaindvajsetkrat zavrtati in da so kar dve strehi ocenili z A3 oziroma A3e. Celotno smer, kakih 150 m jo je (pet raztežajev), so ocenili z A3e, V4-/V, A1, plezali pa so jo devet ur. Vodi pa skoraj po sredini obraza, desno ob bradi, ustih in nosu, med očesoma – nekoliko bližje desnemu – ter tik ob strehi, ki predstavlja čelo.
Ponavljalcem priporočajo, da ponesejo s seboj (vsaj) štiri jeseničane, dva profila in metulje. Svedrovci so ostali v steni in klini so tudi na večini ključnih mest.
Vodnik »Zadnja Trenta« – obogatitev literature
V Idriji so izdali vodniško knjižnico Milana Černilogarja in Slavca Svetičiča, s katero so zapolnili vrzel
Pomanjkanje alpinistične vodniške literature je v zadnjem času zapolnil tudi vodniček »Zadnja Trenta«, ki so ga izdali v Idriji. Škoda, da je kljub okrožnici, poslani na AO in AS, izid ostal večini neznan.
Od izida vodnika Vzhodne Julijske Alpe (1970) so nad planino Zapotok preplezali veliko novih smeri. Žal prenekatero tudi po dvakrat in celo trikrat »prvenstveno«. Opisov večina namreč ni objavljala, k sreči se jih je večina saj ohranila v arhivu INDOK službe PZS, da je bila mogoča primerjava. Ta čudoviti zatrep Trente, posebno primeren za manjše tabore, sta pozabi otela Milan Černilogar in Slavc Svetičič. Precej časa sta zbirala gradivo, čeprav sta dobra poznavalca tega dela. Žal le, da ni ostalo tudi nekaj časa za (boljšo) lekturo in pregled korekturnih odtisov. Tisk je lep, vodnik krasijo izvirne ilustracije, ne manjka tudi fotografij (ki so slabše odtisnjene), odlične so sheme in ne manjka tudi grebenska skica; škoda da za vse to ni vpisanih avtorjev (manjka tudi običajni kolofon). Vsekakor pa je vodnik vreden nakupa (350 din) in upajmo, da bo v Zadnjo Trento kmalu privedel nove obiskovalce. INDOK služba PZS pa se vsem priporoča, da sproti javljajo pripombe, tudi predloge za izboljšavo, zbiramo tudi fotografije, ki bi prikazale potek vseh smeri…
Četverica v Manangu
Letošnjo pomoč pri šolanju nepalskih gorskih vodnikov, točneje vodene tečaja v Manangu, bo opravila četverica naših alpinistov. Vodja tečaja je Zvone Korenčan iz Kranja, inštruktor Vladimir Mesarič iz Zagreba, pomagata pa jima še Darko Berljak in Željko Gobec, prav tako iz Zagreba.
V Pakistana se je ponesrečil Igor Herzog
Član odprave Akademskega PD iz Ljubljane ima poškodovano medenično kost
Naša ambasada v Islamabadu je sporočila, da se je v Karakorumu ponesrečil Igor Herzog, član odprave Akademskega PD iz Ljubljane. Po zadnjih podatkih ima poškodovano medenico in že čez nekaj dni ga bodo prepeljali v Ljubljano. Kako in kje je prišlo do nesreče, poročila ne omenjajo.
Odprava bi morala na pot že lansko leto in to v Gahrwal, indijski del Himalaje. Toda ni bilo (pravega) dovoljenja in odhod so preložili. Letos je končno prišlo in to za Thalga Sagar (6904 m), ki ima izredno zanimivo S steno. In čeprav so si morali zaslužiti še precej dodatnega denarja, so cilj kljub vremensko neugodnemu terminu takoj sprejeli. 29. junija so z vozilom TAM odšli na pot. Toda prišli so le do indijske meje, naprej zaradi nemirov nikakor ni več šlo. Med utrujajočim čakanjem v Pakistanu pa so zaprosili za izjemno dovoljenje, ki naj bi jim omogočilo vsaj kak vzpon v Karakorumu. Dobili so ga za Rakapoši (7788 m), toda šele v začetku tega meseca, 8. avgusta so odšli na pot. V dveh, morda treh dneh so bili verjetno v bazi, ki so jo načrtovali 4000 m visoko. Kaj se je dogajalo potem, pa ne vemo več. Vemo le še, da so Herzoga najprej prepeljali v Gilgit, potem pa v vojaško bolnišnico v Ravalpindiju. Iz nje naj bi ga odpustili menda včeraj ali danes, če je bila pravočasno potrjena garancija za 5000 rupij, kolikor je zahtevala bolnišnica. Takoj po odpustu pa naj bi z letalom pakistanske letalske družbe poletel v Frankfurt (zveza je menda le ob ponedeljkih in petkih), in sicer v spremstvu Ines Božič, ki ga spremlja že od vsega začetka. Te dni naj bi se menda vrnili v Ravalpindi tudi drugi člani odprave.
Prosta ponovitev Glave
Srečo Rehberger je 16. avgusta z Igorjem Kalanom (ki se je dvakrat prijel za klin) opravil 1. PP Glave Planjave. Ocena po raztežajih: V, VII-, VI. Dva dni kasneje je (z Binetom Šterom, vsi AO Kranj) opravili še 2. PP Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu. Povsem se strinja s Knezovo oceno VII+ in meni, da je tako preplezana ena najlepših smeri tega konca. V nedeljo sta konec tedna s Šterom zaključila še s prvenstvenim vzponom. Začela sta v vpadnici rumenega odloma v Dolški škrbini, pri katerem se križa s smerjo dr. Zavrnika, izstopila pa sta po markantni poči levo od Zavrnikove. Z zatiči in zagozdo (le-te so edino, kar je ostalo v steni) je bilo potrebno preplezati le pet metrov; ocena smeri, ki sta jo imenovala Čingulmaki, je VI, A1/IV-V, 250 m, 5 h.
1. JP smeri Gabrieli(Gabriela Hergianija) v Ušbi
V petek, 17. avgusta se je z obiska (izmenjave) Gruzije vrnila skupina primorskih planincev, v Tbilisi so prišli 27. julija in bili lepo sprejeti, žal le, da ni bila taka tudi organizacija nadaljnjega bivanja v SZ. Se pač pozna, da gostitelji bivajo na 400 m in stran od gora.
Izhodišča za aklimatizacijsko turo je bila Mestija, povzpeli pa so se na Tetnuldi (4896 m), s katerega se je Marko Kogoj tudi prvi smučal. Potem je glavnina odšla pod Elbrus, osem alpinistov pod S ostenje Užbe (4696 m), Mitja Lo Duca in Ivan Rejc pa sta se odločila za njeno južno steno. Pa je bilo slabo vreme in tudi osmerica alpinistov se je raje odločila za pristop na Elbrus. 8. in 9. avgusta jih je bilo na tem prvencu Kavkaza kar 16 in Kogoj je z vrha tudi smučal. Vrnili so se čez prelaz Nakro.
Alpinistično sta svoj načrt izpolnila pravzaprav le Lo Duca in Rejc. V nedeljo, 5. avgusta sta odšla pod steno, toda prvo noč sta morala prebiti kar pri pastirjih. Tudi naslednji dan vreme ni bilo primerno za vzpon, zapadel je tudi sneg. V torek pa sta kljub vsemu vstopila, toda šele ob 13. uri. Pa sta potem kar precej preplezala, večinoma kar nenavezana. V bivaku pa ju je čez noč pošteno zasul sneg. Potem se je začel najtežji del; skala z oceno VI, led naklonine 70°. Drugič sta bivakirala le 200 m pod robom smeri, nekako na mestu, koder je letošnjo zimo pobralo šesterico gruzinskih alpinistov. Naslednji dan, ko jima je že zmanjkalo hrane, sta izplezala in potem še sestopila na sedlo med J in S vrhom. Šele četrti dan sta začela sestopati, kar v območju znane smeri Križ Ušbe (60-65°). Nižje sta prečila kakih 300 m v levo (70/65°), nadaljevala pa pod skalno rebro, ki ga je bilo tudi kakih 300 m. V zadnjem bivaku nista imela niti vode in zadnja dva spusta, ki sta jih še morala opraviti peti dan, sta bila huda. Smer Gabrijeli, ki je z njunim vzponom doživela prvo jugoslovansko ponovitev, je visoka 1400 m, njena ruska ocena je 5b, Rejc pa jo primerja z Jugoslovansko v J steni Aconcague (le da je tri dni krajša – je izjavil).
Prva sedmica v Trenti
Ivan Menard je odšel gore takoj po prihodu iz JLA. Sam je preplezal Tržaško v Steni in (16. avgusta) opravil še 1. P Centralnega kamina v S steni Planje (IV47II-III), 18. avgusta sta s Slavcem Svetičičem (oba AO Idrija) preplezala Kunaver-Drašler (Svetičič PP), dva dni za tem pa sta opravila še prvenstveni vzpon. Levo od Direktne v Vršacu sta preplezala Manilo (V+/III-IV, 250 m, 2 h), potem pa ponovila še Direktno in Centralno. 21. avgusta pa je Svetičič opravil še prvi vzpon VII. stopnje v Trenti. Prvi je prosto ponovil (z Menardom) Smer mladosti.
1. P v Dolomitih
Mitja Praprotnik in Jernej Stritih sta opravila 1. P komaj nekaj dni stare smeri Via Olimpic Games (VII, 150 m, 4 h) v Cinque Torri. Smer vodi prek previsnih plošč, je pa dobro opremljena s svedrovci, da je varovanje povsem sigurno. Nadalje sta Bojan Počakar in Vid Preložnik (Šaleški AO, drugi AO Železničar) ponovila Buhlovo poč (VI, 500 m, 6 h) v Cima Canali, skupaj s Praprotnikom in Stritihom pa še kombinacijo smeri Eötvös-Dimai in Via della Julia (V+/IV, 850 m, 5 h). Sicer pa jih je peterica v času od 10. do 20. avgusta opravila 38 vzponov (večinoma krajših, saj je tudi njim nagajalo vreme) v Pali di San Martino in Cinque Torri.
Z avtom v Maroku
Četverica Mariborčanov je 1. avgusta z »stoenko« odpotovala v Maroko. Med drugim so obiskali tudi severni del Moyen Atlasa. In približno 40 km južno od mesta Azrov pod goro Tissdadin je Tone Golnar (AO Kozjak) odkril kakih 150 m visoko strmo steno. Ker je bil v družbi edini alpinist, je za začetek sam preplezal steno (Cedra, IV+/III, 130 m), dan kasneje, v četrtek 9. avgusta, pa sta jo preplezala še z Zoranom Vulesom; prečenje stene je ocenil s VI/III-IV, 8 R. In 15. avgusta so bili že doma.
Oplel Zajedo pojoče travice
Janko Humar je v sredo, 15. avgusta oplel Zajedo pojoče travice. Z vrha se je spustil v steno in cepinom očistil skalo v najtežjem delu smeri. Potem pa je opravil 1. PP: VI/VI- in opomba, da je to sedaj resnično lepa smer. V nedeljo, 19. avgusta pa sta z Markom Kogojem (oba Soški AO) preplezala S steno Špika po Krušičevi z dvema »lepotnima« popravkoma. Začela sta po Rimski, da sta se izognila travam, prišla v smer sredi čudovitih razčlenjenih plati in po njih nadaljevala vse do velike zajede. Tu sta se navezala in po dveh raztežajih (ko smer preči levo) nadaljevala še tri polne (50 m) raztežaje do konca zajede, takorekoč do stika s Skalaško smerjo. Potem pa čez plati na raz in na vrh. Variante je približno 350 m (pod najtežjim raztežajem sta našla dva klina), ocena VI, za ves vzpon pa sta potrebovala šest ur. »Gotovo najlepša smer v Špiku« je izjavil Humar. In na vrhu sta se srečala še z avtorjem originalne smeri, 66-letnim Janezom Krušičem, ki jima je »priznal«, da kljub letom vsako leto še prepleza po nekaj krajših smeri.
Proste ponovitve
Darjo Durjava in Janez Marinčič, člana AO Matica, ki se pripravljata na Kalifornijo, ugotavljata: »Še nikoli nisva bila tako vplezana kot sedaj, pa čeprav plezava že dvanajst let in imava kar nekaj kilogramov več kot tedaj, ko sva začela.« 11. avgusta sta prosto ponovila Varianto v Travniku (VI+/V-VI). Teden dni kasneje sta poskusila še v Peternelovi. Toda Darjo se je kot prvi moral enkrat prijeti za klin. Glede na svoje izkušnje in pripombe drugih pa predlagata za zadnjo tretjino zajede oceno vsaj VII-.
Lidija Honzak in Zoran Radetič sta 11. avgusta opravila PP Aschenbrennerjeve smeri. Honzakova in Vlasta Kunaver sta »klasično« ponovili Šimenc-Škarja, prosto pa Trikot v Dolgem hrbtu. Druga ženska naveza Ksenija Lenarčič-Jana Ogrinc pa je preplezala težko Schinkovo v Frdamanih policah. In Zoran Bešlin, Ničo Kregar (vsi AO Matica) Helbo s Čopom. Trikot v dolgem hrbtu je PP tudi Mirko Kranjc, in sicer 31. julija v navezi s Marjanom Kovačem. Še isti dan sta oba PP Tomažev steber. 5. avgusta sta Milan Črv in Tine Kristan ponovila (kot četrta naveza?) Zasavsko v Vršičih. Boris Benedičič (vsi AO Črnuče) pa je od 6. do 8. avgusta v navezi z Andrejem Avbljem (AS Delo) PP Comici Fabian (VII-/VI), Punta Fridi, Rumeni raz v Mali Cini in kombinacijo SZ raz-Lasnaposs (VI+) v Selli.
Peter Čižmek (Obalni AO) je poleg ponovitve Belega trikotnika (V/III- IV, 300 m) v Prisojniku, opravil z Evgenom Maričem (AO Jesenice) med drugim tudi PP Hudeček-Juvan v Travniku (VI/IV-V, III), z Branetom Pečarjem je PP Peternelovo (VTI-/V- VI) v Steni, z Andrejem Kmetom (AO Trbovlje) sta zmogla PP Helbe, sam pa je PP Pastirja Jozla in Zajedo v Nad Šitom glavi. In 28. julija sta z Pečarjem (AP Mojstrana) preplezala novo smer (Bikini, VII-/V-VI, 200 m, 10 m) med Toplessom in Zahodno zajedo v Steni. Čižmek je prvenstveni vzpon opravil prosto!
Mišova smer
Tudi koroški alpinisti v chamoniških gorah niso imeli sreče z vremenom. Uspelo pa jim je vendarle preplezati Gervasuttijev ozebnik (Brane Vezonik-Janez Žalig) in smer Major v Brenvi (Dušan Planinc-Ivan Štornik).
Slavko Bezjak, Vezonik in Žalig so 4. avgusta preplezali novo smer V Veliki Raduhi (VI-, AO/IV, 250 m, 4 ure), ki so jo posvetili Mišu Neratu, ki ga je ubil kamen pod Mt. Blancom. Drago Slavič in Štornik sta 12. avgusta preplezala še novo vstopno varianto (VI-, A2r/V+, 70 m, 4 ure) smeri Esso-Besso v Srednji Raduhi.
Mont Pelvoux
Irena Komprej (AS Prevalje) in Stanko Mihev (AO Ravne) sta tudi letos nadaljevala z »raziskovanjem« evropskih pogorij. 28. julija sta preplezala Južni steber La Meije (V/IV, 800 m), izredno lepo smer v trdnem rumenem granitu.2. avgusta pa sta ponovila še težko ledno smer Couloir Chaud v Mt. Pelvoux (80/60-70°, 600 m, vse čas vodni led). Vzpone v Ratikonu pa jima je preprečilo slabo vreme.
Kondorjev let
Kondorjev let je naslov britanske dokumentarne serije v treh delih
Andi — najdaljša, najmlajša in najzanimivejša gorska veriga, pravimo jim tudi Kordiljeri, se raztezajo po vsej zahodni obali Južne Amerike vse do juga, kjer je konec sveta in kjer dva oceana bičata Rt Horn. Ande so rodili bruhajoči vulkani, izklesal pa veter in led, ki je za seboj pustil globoke doline, kjer kipi življenje. Že dvesto milijonov let se dvigujejo Andi iz morja in v tem dolgem času je pokrajina ob njihovem vznožju, tam, kjer se je orodje umaknilo, postala puščavska. Puščava in rob celine — prizorišče večnega spopada med kamenjem in viharji. A čeprav visoki valovi bičajo pečine, Tihi ocean tukaj ne uničuje narave, ampak daje življenje naravi. Puščava Atacama se razteza ob tritisočdvestotih kilometrih zahodne obale Južne Amerike in je tako gola in brez življenja kot Mesec. Poleg galebov je kondor edino bitje, čigar senca se riše na puščavskem pesku, ko leti z gore proti morju. Nihče ne ve, kako dolgo je kondor letel preko vrhov, preden je dosegel tihomorsko obalo in začel iskati hrano. Daleč spodaj, ob ekvatorju, pa se vijuga mogočna Amazonka proti zadušljivemu svetu tropske vročine in predno bo dosegla morje bo morala preteči še tritisoč kilometrov. Visoko nad Amazonko se dviguje v led ujeti vulkan Cotopaxi, ki ni bruhal že sto let, a v življenju vulkana je to le trenutek; ob prejšnjih izbruhih pa je izoblikoval nenavadni svet visokogorskih planot. Tam, kjer se ob stenah mogočnih Andov dviguje zahodni veter, živi veliko število orjaških kondorjev; čez krila merijo kar tri metre in se lahko kosajo z veličino Andov. Zaradi močnih peres brez napora lebdijo v zraku in krmarijo skozi nemirne gorske zračne tokove. Kondorji so resnični gospodarji Andov. Ta enkratna dokumentarna serija, v teh delih, britanske proizvodnje, predstavlja čudovit pogled ostrega kondorjevega očesa na Ande, najdaljši gorski hrbet na zemlji, na pokrajino presenetljive lepote in nasprotij; predstavlja kondorjev let od skal Rt Horn, bičanih od vetrovno deževne sopare gozdov Amazonke s presenetljivo različnim življenjem divjadi tega dela sveta.
Planine sveta
V seriji o planinah po svetu nam bodo tokrat predstaviti znamenito planino Rocky mountains, znani planinski venec, ki se vije po zahodnem delu Amerike. Skalnate planine se raztezajo po dolžini tako, da segajo tudi v Kanado, kjer je tudi najvišji vrh Mount Columbia (4300m), v Ameriki pa je najvišji vrh Mount Elbert (4296m). Planine so dokaj visoke, zato pade tu tudi veliko dežja, kar omogoča bujno vegetacijo. Planine so prepredene z mnogimi kanjoni, kar jim daje še posebno lepoto in zato ni čudno, da je veliko delov proglašenih za naravne parke.
O alpinizmu po radiu
V soboto popoldan bo na 2. programu ljubljanske radijske postaje v okviru oddaje »Od enih do sedmih« rdeča nit alpinizem. Iz Slovenske smeri v severni steni Triglava se bosta javljala naš znani alpinist Marjan Manfreda in tehnik Slavko Šetina. Na terenu bo Ivan Šubic, v studiu pa bosta Marijan Krišelj in Franci Savenc. Pogovor bo o alpinizmu, plezanju doma in na tujem, posebna zanimivost bo seveda neposredna oddaja iz stene, možna pa bodo tudi telefonska vprašanja poslušalcev.
V domovino po plačilu 5000 rupij
Veleposlaništvo SFRJ v Islamabadu je pristojne jugoslovanske organe obvestilo, da se je v Karakorumu ponesrečil jugoslovanski alpinist Igor Hercog, član Akademskega planinskega društva iz Ljubljane. Po zadnjih novicah si je poškodoval stegnenico; verjetno ga bodo kmalu pripeljali v domovino. O vzrokih nesreče ni nič znanega.
Ranjeni alpinist je bil član odprave, »katere cilj je bil 6904 m visoki Thalga Sagar. Ker zanj ni bilo mogoče dobiti dovoljenja, so na začetku avgusta odšli na sosednji Rakapoše, visok 7788 m, kjer se je zgodila nesreča. Poškodovanega Hercoga so prepeljali v Gilgit, potem pa v vojaško bolnišnico v Ravalpindiju. Od tam bo smel v ljubljanski Klinični center šele potem, ko bo plačano jamstvo v višini 5000 rupij, kolikor zahteva bolnišnica v Ravalpindiju.
Proslava 80-letnice
Letos 5. marca je minilo 80 let od ustanovitve Šaleške podružnice SPD v Šoštanju. Osrednja proslava na ta visoki jubilej bo jutri ob 18. uri v Domu kulture v Šoštanju. Slavnostni govornik bo Miloš Vovk, v programu pa bodo sodelovali še Šaleški oktet, recitatorji OŠ, Ivč Kotnik bo pripravil diapredavanje, Jaka Čop pa bo odprl planinsko razstavo. Zaslužnim planincem bodo podelili priznanje.
Franci Savenc
Alpin magazin 7/84
Dva mlada plezalca raziskujeta prvenstveno smer: varujoč od zgoraj preizkušata posamezna mesta. Roka se dokoplje do majhne luknjice za en prst, poskus obdržati telo, spodleti. Kladivo je takoj pri roki – dva, tri udarce, luknja je večja, prostora za tri prste, mesto preplezljivo. Kraj prizora Altimühltal, maj 1984. Tako pričenja svoje (zopet kritično) razmišljanje v Alpin Extrem Andreas Kubin. Nadalje pa predstavlja del prosto-plezalsko zelo zanimivega Donautal – Rabenwand – s pripombo, da je zaradi zaščite ptic tu od 15. februarja do 30. junija plezanje prepovedano.
Dva vodilnih evropskih plezalcev Wolfgang Güllich in Jerry Moffatt pa sta se združila v navezo in »ogrozila« južnofrancoska »top« plezalna področja. Med drugim sta preplezala prvenstveno smer »Papi on sight«, ki sta jo snela izpred nosu Edlingerju, saj se je le-ta ukvarjal z njo več kot leto dni. Nadaljujejo predstavitev Dachsteina ter najtežje smeri v Frankernjuri. Na drugih smereh Alpin Magazina je na kratko predstavljeno najsevernejše apnensko področje v Evropi z Wettersteinom, Tennengebirghe, Rätikon, pa Wilder Kaiser, Dachstein, … Opisano je zanimivo raziskovanje Aljaske, predstavljen klasik dr. Guido Eugen Lammer in opazen uspeh nemških himalajcev na Manasluju. Zanimivo si je ogledati še poučen članek o ustavljanju padca na snežišču in medicinski sestavek: »Preden ti zmanjka bencina.«
Irena Komprej
V Kranju že 10. festival športnega in turističnega filma
Na 10. mednarodnem festivalu športnega in turističnega filma, ki bo v kranjskem kinu Center, bodo do 2. do 11. oktobra prikazali 94 filmov iz 30 držav. Tretjina bo turističnih, večina pa športnih. Organizatorji pripravljajo zunaj tekmovalnega programa predstavitev šestih filmov o Planici, ki praznuje 50-letnico skokov. Pripravili bodo tudi razstavo fotografij z alpinistično tematiko, Viki Grošelj pa bo pokazal, kaj sta s Stipetom Božičem posnela med letošnjim vzponom na vrh Manasluja, vse v spomin pod Manaslujem umrlemu Nejcu Zaplotniku. V žiriji sta tudi znana atletinja Irena Szewinska in skakalec Helmut Recknagel.
M. K.
Silvo Karo in Franček Knez stopila v svet devetice
Po vrsti ekstremnih prostih vzponov so v Orlovski smeri v Golarjevi peči naši alpinisti presegli tudi težavnost osme stopnje
V slovenskem alpinizmu prav sedaj doživljamo kvaliteten preskok. Prosto plezanje v svoji specializaciji, ki pomeni sicer le del alpinistične univerzalnosti, je na pohodu. S Frančkom Knezomn in Silvom Karo, ki sta v Orlovski smeri v Golarjevi peči preskočila magično mejo »osmice«, pa smo v slovenskem alpinizmu segli kar visoko. Silvo Karo, ki se je po naključju prvi lotil doslej najvišje ocenjenega krušljivega previsa, je trdno prepričan, da ocena IX z znakom minus, kar ustreza: »Franček, ki lažje smeri morda res nekoliko prenizko ocenjuje, je bil tokrat povsem realen.«
V SVETU DEVETICE – Silvo Karo. (Foto: Niko Slana)
Kako je potekal vzpon do ključnega mesta?
»Za primemo razpoloženje je dan prej poskrbela osa, ki me je pičila v veko, da sem še naslednji dan komaj kaj videl. Ocene prvih treh raztežajev so VII, VI, IV, ključ smeri pa je v četrtem, ocenjenem z VIII in mostom IX minus. Krušljivega previsa sem se lotil kar petkrat. Šele šestič mi je uspelo. En sam neugoden, navzdol viseči rogelj, ki se ga je treba oprijeti z obema rokama, opraviti nekaj nerodnih prestopov, za trenutek obviseti na eni roki in nato v hipu zelo visoko preprijeti boljši oprimek, je kratek opis resnično velike preizkušnje. Franček, nekoliko manjši po rasti, je imel tukaj prav tako izredne težave,« se spominja Silvo.
S Knezom in Jegličem predstavljate konico našega alpinizma. Smeri Novi časi v Škrlatici (VII-), Ključ sreče v Sfingi (VIII) pa Knezove prve proste ponovitve – Smer treh svedrovcev v Štruci (VII), Čihulova v Široki peči (VI+) in Belak-Sazonova v Škrlatici (VIII) vzbujajo med starejšimi alpinisti obilo začudenja. Čemu pripisujete takšen kvalitetni napredek?
»Danes brez treninga ni mogoče doseči prav ničesar več. Včasih je bilo dovolj, da si bil trmast, pa je bilo s tem že marsikaj opravljenega. Vendar pa so se časi tudi v alpinizmu bistveno spremenili. Težke nahrbtnike je zamenjalo nekaj koščkov najnujnejše opreme, vrečka z magnezijo in dobri plezalniki. Še pred leti si ne bi nihče mislil, da je možno prosto ponoviti znamenito Belak-Sazonovo smer v Škrlatici, ocenjeno s VI A4.«
Pogovor je nanesel na znamenitega Jožeta Čopa: »Vedno bolj ga občudujem. Možakar pri petdesetih s slabo opremo in tremi klini je zlezel smer, ki je danes že vsa prešpikana s klini. Mnogi se vlečejo čezenj, potem pa razlagajo, da so opravili s šestico. Saj so smešni.«
Je sploh ostalo še kaj najtežjih tradicionalnih smeri, ki še niso doživele prostih ponovitev?
»Nekaj ekstremno težkih klasičnih smeri še čaka. Recimo steber Šit ali pa obraz Sfinge. Vprašanje pa je, kako dolgo še. Tisti, ki bodo rešili ta dva problema prostega plezanja, bodo morali biti res izjemno dobro pripravljeni.«
Prosto plezanje pomeni napredovanje zgolj z lastno močjo, klini in vrv pa ostajajo le za varovanje. Mnogi starejši plezalci ne morejo kaj, da ne bi tudi dvomili?
»Za nas so ekstremne proste smeri le športni dosežek, ki vrhu vsega ni prav nič nagrajen. Še kategorije nimamo ustrezne. Sicer pa bi za dvomljivce z veseljem ponovil katerokoli smer. Seveda si ne delam utvar, da si svojimi dosežki sčasoma ne bomo odšli v pozabo tudi mi, tako kot se prav sedaj to dogaja generaciji plezalcev sedemdesetih let. Tako je pač življenje športnega rezultata.«
Silvo Karo je omenil tudi nedavno radijsko oddajo o alpinizmu kjer so govorili Zupančič, Belak, Štremfelj in še nekateri. Ni se povsem strinjal z njihovo oceno, da smo tako zelo uspešni!
»Res, da imamo alpinisti nekaj ekstremnih dosežkov, vendar pa je treba tudi drugim priznati izjemno množičnost, uspešnost v Himalaji, Američanom absolutno prednost v prostem plezanju, itd. Manjka nam kvaliteta tudi zato, ker hočemo biti univerzalni alpinisti, ki bi hoteli obvladali poletno in zimsko plezarijo, prosto plezanje, Himalajo pa še kaj… Čudim se, da k oddaji niso povabili tudi Kneza, ki je vsaj že šest let nesporno naš najuspešnejši alpinist. Prepričan sem, da ni tako dobrega poznavalca sten, kot je on. Da, če hočeš prelesti težko smer od zgoraj navzdol, kot dela to Franček, da bi se izognil klasičnim sestopom, moraš biti res izreden mojster…«
Ga tudi v tem posnemate?
»Tudi take stvari sodijo v trening. Preden sem se pred dnevi sam proste lotil Helbe v kombinaciji s Čopovim stebrom, sem stekel gor in dol po Dolgi nemški.«
No, ob tem Karovem pomembnem športnem rezultatu še nekaj podrobnosti. Najtežjo kombinacijo v Steni je opravil v dveh urah in pol. S seboj pa je imel le plezalni pas, dve vponki in kratko pomožno vrvico. Se razume, da je bil v lahkih plezalkah in športni majici!
»Upam, da bomo letos opravili še s kakšno težko smerjo. V Termitu-Ilposu v Ihanu, kjer delam, imajo za moje športno udejstvovanje k sreči veliko razumevanja,« je še povedal Silvo.
Niko Slana
