Prvi so že pod steno Lhotseja
Naša alpinistična odprava ima že tudi vsa potrebna dovoljenja
Teleprintersko sporočilo iz Kathmanduja, ki ga je vodja naše odprave v 3300 metrsko južno steno Lhotseja (8511 m) Aleš Kunaver naslovil na Planinsko zvezo Slovenije, vsebuje vrsto optimističnih podatkov.
V glavno mesto Nepala so člani odprave srečno dopotovali 11. t. m. (iz zagrebškega letališča so odleteli dan prej). Že 15. t. m., se pravi že po štirih dneh, je deseterca članov poletela v Luklo, drugi pa kmalu za njimi. Marko Štremfelj, ki je šel na pot iz Ljubljane že 4. t. m., pa je med tem v Feričah že pripravil prvo kolono 90 nosačev, ki so pod steno odnesli opremo, shranjeno v tem kraju še med povratkom odprave Everest 79%.
Se posebno je razveseljivo, da so že dobili vsa potrebna dovoljenja in da so po načrtih prihajali v Kathmandu tudi vsi tovori, ki jih niso odpeljali s seboj.
Zvezni oficir naše odprave je D. Shrestha.
Alpinistični klub mimo organizacije
Alpinistični kolektiv, ki se oglaša zgolj s prošnjami za denarno podporo akcij
Zveza planinskih društev občine Maribor je 16. t. m. poslala sekretariatu za notranje zadeve SO Maribor pismo o svojskem delovanju »Alpinističnega kluba Maribor« ter prosila za takojšnje ukrepanje. Ker problem že nekaj časa vznemirja mariborsko planinsko javnost, rešitve pa zaradi formalno-pravnih vzrokov še ni, smo iz pisma zveze planinskih društev izluščili osnovne misli.
Pred leti so v Mariboru ustanovili organizacijo z imenom »Alpinistični kluba in jo tudi registrirali, saj zakon to dovoljuje, da je le deset članov za to. Kako je klub delal in živel do reorganizacije ZTKO, mariborski planinci uradno ne vedo, vedo pa, da se je leta 1979 pojavil z visokoletečimi načrti in poročilom, ki je govorilo o 56 alpinistih (tedaj sta jih imela oba AO v Mariboru – Kozjak in TAM vsega le 30) in turah, kakršne bi lahko opravile kvečjemu najboljše mariborske naveze, ne pa javnosti povsem neznani plezalci. Na temelju takih poročil so klubu odobrili 20.000 din, alpinistom v PD TAM po 16 letih organiziranega dela 10.000 din, najstarejšemu alpinističnemu kolektivu v Mariboru, ki se je prav tedaj pripravljal na 20-letnico, pa celo nič! Po urgenci Zveze PD občine Maribor do te delitve sicer ni prišlo, toda tudi do ukinitve samozvanega alpinističnega kluba ne, kljub obljubam na sestanku z vodstvom SZDL. Letos je delo kluba spet zaživelo v obliki prošenj, ki so jih razposlali na OZD in druge organizacije za podporo pri uresničevanju nič manj kot alpinistične odprave! Skupaj z mariborskimi planinci so lahko upravičeno vprašamo: ali je res mogoče kar tako obiti planinsko organizacijo, ki šteje že prek 100.000 članov.
Kdo izbija kline?
Ni se še dobro poleglo razburjanje ob kraji spalne vreče iz zimske sobe v Vratih in vestona na Kamniškem sedlu, že na Primorskem govore o novem primeru, člani Obalnega AO, ki predvsem vadijo v skalah na Črnem Kalu in tam tudi šolajo naraščaj, opažajo, da še zmeraj izginjajo klini. To je čisto navadna kraja, pravijo! Res so klini še zelo dragi, toda ali je res potrebno, da se mora prej zgoditi nesreča, predno se bodo vsi zavedli neodgovornosti takega početja. Tisti, ki hoče plezati prosto, naj ne vpenja, tečajnikom so klini prenekaterikrat še kako potrebni. Izgovarjanje, da hodijo v te skale trenirat tudi tuji plezalci, kar je sicer res, pa je najbrž nesmiselno. Potrebno bo pomesti pred svojim pragom.
Bili so na Uhuru Peaku
Zamisel je vznikla v zagrebškem vseučiliščnem računskem centru (SRCE) in dvanajsterica ljubiteljev gora je odpotovala v Afriko. Med njimi so bili tudi štirje alpinisti: Darko Berljak. Vladimir Mesarić, Branimir Predović in Branko Šeparović. Ti štirje so skupaj z dvema planincema 18. februarja dosegli najvišji vrh Kilimandžara Uhuru Peak (5895 m), trije pa so prišli na Gilmans Point. Mesarić in Šeparović sta hotela še na enega izmed vrhov v Mavenziju, toda zaradi obilice snega in pomanjkanja časa sta se morala vrhu odpovedati.
Pod Les Courtes
Tudi letošnjo zimo, ki je bila v domačih gorah zelo uspešna, praktično ni bilo čutiti našega alpinizma na tujem. Pa smo si ob lepih načrtih za selekcije in obljubah marsikaj obetali. Res pa je, da vedno niso bile primerne razmere za vzpone. To so občutili tudi Korošci. Rok Kolar, Irena Komprej (oba AS Prevalje) in Igor Radovič (AO Ravne) so bili od 7. do 12. marca pod Mont Blancom. Toda močna odjuga (ter megla nad 3000 m) jih je zavrnila.
Teodor Jelen in Milan Plesec sta 10. februarja opravila 1.P (seveda tudi zimsko) Vzhodnega raza (V/I-II, 200 m) v Suhem vrhu. 14. t. m. pa so Pavli Lesjak, Plesec, Zdravko Grojar in Alojz Kompan ponovili J raz Pece (V/IV, 450 m).
V Kozorogovi smeri
V nedeljo 15. t. m. so Tomo Česen, Štefan Gartner in Matej Kranjc (vsi AO Kranj) ponovili Kozorogovo smer (IV+,550 m. 5 h) v S steni Begunjščice. Imeli so izredno slabe razmere. Mraza sicer ni bilo, zato pa je bila skala povsem požledena, grmeli so plazovi in zaradi megle so videli le pol raztežaja pred seboj. Ko pa so prišli v lažji svet, jih je presenetila trava prekrita s tanko plastjo ledu.
Pripravljajo turna smuka
Člani AO Bohinj bodo tudi letos organizirali turni smuk z Rodice. Vsi, ki bi se ga radi udeležili in bodo imeli prvo nedeljo v aprilu s seboj potrebno opremo, naj se ob 9. uri zbero na Orlovih glavah (postaja sedežnice na Voglu). V programu je tura na Rodico, pa spust na planino Suho in v Ribčev laz.
5. aprila bo tudi 1. turni smuk v spomin Edu Deržaju, ki ga pripravljajo alpinisti PD Rašica iz Ljubljane. Zbor bo ob 8. uri pred vojašnico na Rudnem polju (Pokljuka), udeležence pa bodo vodili na Veliki Draški vrh ter navzdol na Jezerca in Konjščico.
»Nove« stene
V želji, da bi bili aktivni resnično skozi vse leto, so naši alpinisti letos dokončno odkrili Zaledenele slapove. Že več kot dve leti so za večino mikavne tudi stene nad Ospom in še nekatere druge manjše. Razmišljajo pa o vedno novih. Andreja Debevc, Jani Batisto, Mare Klopčič in Janez Sabolek (vsi Akademski AO) so v nedeljo 15. t. m. npr. plezali v steni desno ob Babjem zobu nad cesto Bled – Bohinj. In pravijo, da bodo še prišli. Neobdelane so tudi še stene v Soteski.
Nad Ospom
Knez je plezal (16. t. m.) Italijansko smer nad Ospom skupaj z Janezom Sabolekom in Mitjo Bernardom (oba Akademski AO) kakor kaže so opravili 1. jugoslovansko ponovitev le-te. Italijansko pa so jo imenovali, ker avtorjev ne poznajo, sklepajo, pa, da niso mogli biti drugi kot plezalci iz Trsta. Ocena: A1, IV-V, 100 m, smer pa je v desni steni, bolj desno je Solza, precej levo pa Muha. V soboto 7. t. m. sta Bernard in Sabolek opravila še 1. P Netopirja (V, A 1, 150 m. 8 h) Sabolek je nato z Rokom Zavrtanikom (AO Železničar), ki je pred tem sam preplezal Gobo, ponovil še Prečenje.
Teden dni kasneje so v teh stenah plezali tudi člani Obalnega AO, ki za to področje pripravljajo vodnik. Iztok Skornik in Jakob Štravs sta 13. t. m. preplezala Medota, ki sta ga dan kasneje še Ines Božič ter Sonja Vranac, Peter Čižmek in Sonja Vranac pa sta v petek plezala Pero, v soboto pa Čižmek z Amadeom Cesarjem preplezal še Prečenje.
Na Komni so dobili le osnovo
Uspešen zimski alpinistični tečaj, na katerem je bilo 20 udeležencev
V nedeljo 8. t. m. se je na Komni zbralo 20 članov slovenskih alpinističnih odsekov ter 8 inštruktorjev, med njimi Tone Sazonov, ki je bil tehnični ter Drago Metljak kot organizacijski vodja. Teden dni osnove zimskega alpinizma in čeprav sneg ni bil najboljši, pa tudi z vremenom na koncu niso imeli sreče, so v celoti opravili začrtani program. Udeleženci so bili kondicijsko dobro pripravljeni, žal pa tega ne bi mogli (za vse) trditi za druga področja; njihovo splošno znanje je bilo preveč heterogeno, prav tako pa tudi znanje smučanja. Opravili so ture – vse s smučmi – na Vrh nad Gracijo, Srednji vrh, Lanževico, Tičarico, Mahavšček in Bogatin, Podrto goro, Krn, Kal itd. Anketa, ki jo je vodstvo opravilo ob koncu pa kaže, da so udeleženci pričakovali tudi vsaj en nekoliko težji plezalni vzpon, predavanja pa so jim bila v glavnem odveč. Kolikor vodstva matičnih AS opravijo svojo nalogo, po novi shemi predavanja tudi niso potrebna, zamenjale naj bi jih razprave. Izkušnje s tega tečaja in akcij, ki so letos se v načrtu, pa bi morale biti vodilo za sestavo dokončnega programa osnovne in nadaljevalne AS.
Vaje na Turncu
Akademski alpinistični odsek obvešča, da bodo 26. t. m. pričeli z vajami plezanja v šmarnogorskem Turncu. Vaje bodo vsak četrtek od 15. ure dalje. Informacije in sestanki vsak četrtek od 19.30 dalje v društvenih prostorih na Trgu osvoboditve 1/1, soba 56.
Vabijo na Kramarjev smuk
Kot vsako leto tudi letos tržiški alpinisti vabijo na Kramarjev smuk, ki bo 29. t. m. pod Storžičem, če bo tam premalo snega pa planini Javornik. Tekmovanje sodi v okvir treh tekem za slovensko smučarsko prvenstvo alpinistov, posebej pa tekmujejo še planinci in pionirji. Štart bo v nedeljo ob 10. uri. Prireditelji prosijo za pisne prijave na naslov: Dušan Markič, Cesta JLA 16 64290 Tržič, prijave pa bodo sprejemali tudi v soboto v domu pod Strožičem. Toda – kdor se ne bo prijavil do 18. ure bo startal na koncu.
Prvi poskus v V steni Everesta
Kot poroča Jozef Nyka, bodo jeseni Američani pod vodstvom Luisa Reinharda poskušali preplezati vzhodno steno Mount Everesta. Za pohod prek Tibeta in poskus speljati na najvišji vrh sveta tretjo kitajsko smer (poleg normalne po S grebenu in japonske prek S stene) so s seboj za svetovalca povabili Edmunda Hillaryja.
Računa še na K2
Znani francoski alpinist Janick Siegneur (40), ki ima za seboj že vzpone na tri osemtisočake: Makalu (8481 m), Gašerbrum (8035 m) in Broad Peak (8047 m) ter dva poskusa (leta 1979 na K 2 po J rebru in lani Nanga Parbat), se spet odpravlja na pot. Še enkrat bi se rad poskusil z drugim najvišjim vrhom sveta, 8611 m visokim K 2 (Cogori) v Karakorumu.
Velika poljska knjižnica Centralna planinska knjižnica poljskega PTTK je v Krakovu, ima pa 13.000 naslovov. Najbolj so seveda zastopane edicije o Tatrah. Njihova posebnost je še Katalog, ki ga je 1973. izdal Kazimer Polak, dolgoletni upravnik te ustanove, vsebuje pa podatke o 6500 knjigah ter več kot 600 spisih.
»Naš« Everest je izšel
Težko pričakovana knjiga o jugoslovanski odpravi na najvišjo goro sveta
Čeprav smo dobili Slovenci doslej že več knjig o najvišji gori sveta in nam obetajo celo nove prevode (v Mariboru npr. Hibelerjeve knjige), nobene ne bomo jemali v roke s takim veseljem kot naš Everest. Ni sicer še v prodaji, toda v Mladinski knjigi obljubljajo, da bo v nekaj dneh (po 800 din).
Vodja odprave Tone Škarja je pripravil zgodbo v obliki dnevnika in vanjo vpletel – kot bi med običajne mešal posnetke s teleobjektivom – pripovedi Belaka, Kotnika. Manfrede, Matijevca, Podbevška, Pollaka, Robasa, bratov Štremfelj, Tekavčiča in Zaplotnika, večine članov odprave torej. Uvod pa je izpod peresa Zorana Jerina.
Knjiga, po formatu (17 x 24,5 cm) enaka Kangbačenu in Makaluju, le precej zajetnejša (341 strani), je prijetna že na zunaj. Škoda le, da vijoličasti naslov kar nekako zgineva v himalajskem ledu ozadja. Ilustracije, ki jih je tokrat toliko, kot doslej še nikoli v tovrstnih izdajah, pa dobro dopolnjujejo pripoved; barvne reprodukcije, karte in grafikoni v kombinaciji z Novinčevimi risbami predstavijo (skoraj) celoten ambient odprave. Zelo informativen je tudi dodatek s številnimi zanimivostmi o odpravi in Mount Everestu.
Alpska flora pri nas likovno obogatena
Znano delo je za Državno založbo pripravil in dopolnil dr. Tone Wraber – Knjiga bo izredno dragocena za vse ljubitelje narave
Varstvo rastlin je neločljivo povezano z alpskimi, saj so bile prav te tiste, pri katerih je človek najprej občutil potrebo po njihovem varstvu. To je uvodni stavek predgovora h knjigi Alpska flora, ki je izšla pri Državni založbi Slovenije. In prav zaradi vse večjega pomena varstva rastlin je delo pri ljubiteljih narave takoj vzbudili pozornost, bilo nam je že nujno potrebno.
Alpsko floro je pred 76 leti ljubiteljem gorskega cvetja podaril Gustav Hegl. Avtor je poskrbel tudi za sedem ponatisov 16 naslednjih jih je pripravil Hermann Merxmüller, Herbert Reisigl pa je 25. izdaji (1977) dodal še pomemben uvod življenjskih skupnostih, razmerah in zgodovini alpske flore. Prvo našo izdajo pa je prevedel in za naše potrebe priredil dr. Tone Wraber. Pri zasnovi je upošteval, da vse več naših ljubiteljev narave zahaja tudi v tuje gore, po drugi strani pa je knjigo obogatil s podatki o vrstah in podvrstah, pa tudi primerkih, ki rasto pri nas in niso bili v originalu.
Table« rastja, vseh je 32, je v barvah odlično pripravil Claus Caspari, fotografije (58) pa sta za našo izdajo prispevala Luka Pintar in Tone Wraber. (Poznavalci originalne predloge pravijo, da uspešno, še posebno ker so v nemški izdaji bolj slabe črno bele reprodukcije.) V knjižici (14,5 x 21,5 cm) s 224 stranmi, tiskanimi na odličen papir in z lepim barvnim ovitkom (košutnik. Gentiana lutea foto T. Wraber), pa seveda ne manjkajo tudi preglednice, grafikoni in skice ter zemljevidi. Pomemben je seznam literature, dopolnjen z našimi naslovi, za tiste, ki bodo v tem »florističnem vodniku« skušali hitro najti kak podatek bo zelo koristno imensko kazalo. Slovenska izdaja je enotnejša in popolnejša od nemškega izvir- nika, tudi nekoliko obsežnejša ter likovno obogatena, in za današnje pojme ne predraga. V knjigarnah in tudi ekonomatu Planinske založbe PZS na Dvoržakovi 9 jo je mogoče dobiti za 460 din. Kljub temu pa se pridružujemo besedam uvoda: Želimo, da bi (ta knjiga) pomenila korak na poti k izvirnemu, iz domačih tal zraslemu in domačim razmeram (povsem) prilagojenemu delu.
Franci Savenc
Kdaj palice, cepin?
Smučarske palice niso nadomestilo za cepin – Uporabne so le pri lažjih izletih in v mehkejšem snegu – S cepinom je potrebno vaditi
Vsako pravo vabilo na težjo planinsko turo, še posebno če je zimska, mora obvezno vsebovati tudi opozorilo o izbiri primerne opreme. Zato smo tudi pred letošnjimi zimskimi vzponi v sezoni večkrat opozarjali: pazite na pravilno izbiro obleke, za vzpon na vrh bodo potrebne dereze, cepin ali vsaj – smučarske palice. Ob tem pa se je potrebno vprašati: Kdaj palice in kdaj cepin?
Palice niso nadomestilo za cepin. Uporabne so le pri lažjih izletih v mehkejšem snegu. V večjih strminah so kaj hitro predolge in nas ovirajo, v trdem snegu pa postanejo lahko celo nevarne, saj sodobne (toge) krpljice odrinejo ta, sicer velikokrat koristen pripomoček prav takrat, ko težo prenesemo nanj. Znanih je že več zdrsov zaradi tega. Tudi zaviranje s palicami (po zdrsu) se bo posrečilo prejkone le tistemu, ki bo poprej vadil. Pa še sneg mora biti primerno mehak in strmina ne prevelika. Tudi najbolj izkušeni alpinisti pravočasno, predno se prične večja strmina, palice zamenjajo za cepin.
Vsekakor pa ne bo nikoli dovolj poudarjeno, da samo oprema ne zadostuje, celo škodi, saj vzbuja lažen občutek varnosti. Opremo je potrebno znati tudi uporabljati, pa ne le teoretično. Vaditi moramo temeljito, pod strokovnim vodstvom in večkrat. Tudi cepin je v neveščih rokah komajda uporaben, saj je potrebno ob morebitnem padcu ali zdrsu reagirati bliskovito in seveda pravilno. Hoja z derezami pa je brez obvladanja tehnike celo smrtno nevarna. Zadostuje, da se en sam samcat zob zatakne v obleko in že se telo lahko prekopicne. Kaj pa to pomeni v večji strmini, si lahko vsakdo sam predstavlja.
Vse gornje vsako zimo znova potrjujejo nesreče, pri nas in na tujem. Enako se je žal zgodilo tudi pri letošnji nesreči na severni strani Brane. Področje je izredno vabljivo, tudi za naključne zimske in še bolj spomladanske izletnike, zato ni čudno, da je bilo na njem doslej največ nesreč v Kamniških in Savinjskih Alpah. Ponesrečena nista bila vključena v noben alpinistični odsek, kjer jima bi lahko svetovali, ju poučili. Imela sta cepina, ki ju nista znala uporabljati, pokojni pa je imel dereze, toda neprilagojene čevljem in pritrjene samo z vezalkami.
Pri številčno tako močni planinski organizaciji kot jo imamo v Sloveniji, alpinističnih odsekih ali vsaj sekcijah in izprašanih gorskih vodnikih, bi najbrž lahko zahtevali, da se večjih in težjih akcij res lahko udeležujejo le organizirane skupine pod vodstvom izkušenih, ki bodo udeležence pravočasno in ne šele na turi preskusili in jih po potrebi tudi poučili. Število udeležencev tur in vodstva pa bi seveda morali prirejati ciljem in razmeram. Če pa postanejo razmere le malo sumljive, je turo še vedno bolje odpovedati, kot pa se zanašati na srečo.
Že 25.000 reševanj
Švicarska reševalna služba, ki za reševanje v gorah že od leta 1960 uporablja majhna letala in helikopterje, je samo do lanskega avgusta opravila že spoštljivih 25.000 reševalnih akcij.
Pavle Šegula
