7. avgust, 1925, šesta stopnja Sollederja in Lettenbauerja na Civetti
Smer, ki sta jo začrtala dva nemška plezalca po severozahodni steni Civette, je izjemen podvig na eni najtežjih sten v Alpah. V tistih dneh se je rodil ep šestega razreda. Poleti 1925 sta se dva nemška plezalca podala na pohod po Dolomitih, ki jih je opustošila vojna.
Emil Solleder, rojen v Münchnu, je bil iskalec zlata na Aljaski. Umrl je leta 1931 na Meijeju v gorovju Oisans, ko je poskušal rešiti življenje svojega klienta. V letih svojih dolomitskih podvigov je imel romantično predstavo o alpinizmu. »Drznega alpinista pogosto kritizirajo, ker gre predaleč. Toda ali lahko človek, ki te igre ne pozna, morda razume, kaj to pomeni za alpinista?,« je zapisal.
Fritz Wiessner, rojen v Dresdnu, odraščal kot plezalec na Labskem peščenjaku, je leta 1935 emigriral v ZDA. Z vzponi na goro Waddington in Hudičev stolp ter z alpinističnim odkritjem granitnih sten Shawangunkov je izjemno prispeval k ameriškemu alpinizmu. Njegova odprava na K2 leta 1939, ko sta s Šerpo Pasang Lamo za las zgrešila pristop na drugo najvišjo goro na svetu, ga je naredila svetovno znanega.
Ideološki okvir, ki je oblikoval ep VI. stopnje – namreč koncept premikanja meja človeških možnosti – je zahteval primeren kontekst in ga je našel na severozahodni steni Civette. Morfologija te stene, vprašljiva kakovost skale in njena severna izpostavljenost jo še danes predstavljajo kot idealno oder za wagnerijansko predstavo: je bistveno okolje za človeško kljubovanje usodi. … Franco Brevini, revija Alp, julij 1989.
1. avgusta sta Wiessner in Solleder zaplezala v severno steno Furchette v vrhovih Odle po smeri, ki sta jo določila Hans Dülfer in Luis Trenker. Ne da bi dosegla prižnico, kjer se je ustavila plezalna naveza iz leta 1914, sta prečila desno do sistema poči in zajed, ki so ju pripeljale na vrh. Težavnost je bila ocenjena na peto in šesto stopnjo.
Po Furchetti Fritz Wiessner nima več želje po vzponu na nobeno drugo skalno steno. Spremlja prijatelja do Caprileja, nato pa se od njega poslovi in se vrne proti prelazu Brenner. Emil Solleder pa je bral o izjemni steni, ki se dviga v beneških Dolomitih in so jo manj obiskovali Avstrijci in Nemci.
»Vedel sem, da se tam spodaj na jugu dviga strma skalna utrdba Civetta – »die wand aller wände«. Nikoli je nisem videl, a sem o njej pogosto slišal. Te stene« so pravili, »se ne sme dotikati. Ogromnih dimenzij, strašni skalni podori, veliko ledu. Preuss, Dibona, Innerkofler in množica Angležev z najboljšimi vodniki so se zaman poskušali povzpeti.« Tako se začne zgodba, ki jo Solleder posveča vrhu, ki ga je kasneje proslavil.
Prvi poskus
Vreme v Caprileju je slabo, a bavarski alpinist se vseeno odpravi na Col di Lana, kjer sta se srdito spopadli vojski Kraljevine Italije in Avstro-Ogrske. Do vrha v obliki kraterja, ki je nastal zaradi min iz leta 1917, vodi pot. Po vzponu skozi meglo sonce prevzame oblast. Na zahodu in severu se prikažeta ledenik Marmolada in stene Selle. Presenečenje pa je na drugi strani, kjer se »iz megle vzdigne veličastna gora,« ki Emilu vzame sapo. »Je to pravi spektakel? Takšnega obraza v Alpah še nisem videl.«
Naslednji dan se Solleder, sključen pod težkim nahrbtnikom, povzpne z Allegheja do koče Coldai. Tam sreča še dva Bavarca, Gustava Lettenbauerja in Gaberla. Po začetnem nezaupanju začnejo vsi trije odkrivati skupne znance in si nato delijo svoje načrte.
Zgodaj naslednje jutro skupaj prispejo pod severozahodno steno neposredno nad vrhom in ledeno ploščo Cristallo. Začnejo s sedla, s katerega se razprostira razgled na stolp iz rumene skale in še en iz temnejšega dolomita. Medtem ko iz nahrbtnikov vzamejo vrvi in plezalne čevlje, »nenaden in strašljiv ropot padajočih skal« jasno pokaže, da je Civetta nevarna in da zgodbe, ki so dosegle Sollederja, niso bile neutemeljene.
Padajoče kamenje ni edina težava. Od črnega stolpa smer preči vse težjo skalo, ki se zmoči v slapu. Sledi izjemno izpostavljena stena, ki jo Lettenbauer vodi v odličnem slogu. Nato Solleder prevzame vodstvo.
Vzpne se po ohlapni previsni poči, ki bo postala najbolj fotografiran del smeri, popelje svoje spremljevalce v nišo, nadaljuje po mokrem dimniku, nato pa se premakne po steni navzgor, da bi obšel osem metrov visok previs. Do te točke so previsi varovali plezalce pred zapadnim kamenjem, zdaj pa pridejo na plano in nevarnost se poveča. Nihče pa ne predlaga sestopa.
Emil Solleder vodi po steni, ki je »popolnoma navpična in izjemno izpostavljena «. Uspe mu zabiti klin, nadaljuje, dokler skala ne postane nemogoča, še en klin in spet zavije desno. Bojujoč se proti tegu vrvi se mu uspe vrniti do kamina.
Gaberl, ki je sledil, pade in si poškoduje nogo. Razmere niso resne in na koncu kamina postane vzpon lažji. Razgled je dober in tam je dobra niša za bivak. Zjutraj pa dež prisili trojico, da se spustijo. Ko dosežejo melišča, sonce spet posmehljivo posije.
Odločilni dan
Dva dni kasneje, ko sta zapustila Gaberl v Allegheju, sta se Solleder in Lettenbauer sredi noči odpravila na pot, na izhodišče pa prispela ob zori in nadaljevala s plezanjem premagala slap, prečnico in kamin, ki so ju izzvali v prvem poskusu.
Za nišo bivaka nadaljujeta dvesto petdeset metrov po poševnih ploščah. Ni posebej težaven odsek, je pa tudi najnevarnejši del vzpona zaradi nenehnega padanja kamenja. Za trenutek se pojavi negotovost, v katero smer ubrati, nato pa jim siva poč omogoči, da nadaljujeta navzgor, kjer se zdi, da jim nadaljevanje zapira rumena stena.
Zavila sta v levo in se odločila, da je edina možna smer desna, skozi sivo zajedo, ki se zdi zaščitena pred kamenjem. Da bi jo dosegla, morata uporabiti nihalno prečnico, da sta obšla podirajoči se previs, nato pa splezati čez strašljivo nestabilen rob.
Tri dolge vrvne raztežaje in previs ju vodijo do trikotne prižnice in do žleba, ki prereže zgornji del stene, a Civetta še vedno skriva nekaj presenečenj. Pod skalami in kamenjem, ki se rušijo požlebu, morata premagati še en slap, za katerim polica ponuja zaslužen oddih na soncu.
Dalje plezata naprej po prečnici v levo, kjer mora Solleder zamenjati svoje plezalne čevlje, ki jih je neskončno vzpenjanje obrabilo za Lettenbauerjeve, a so mu preveliki. Sledi niša majhna razpoka, zadnji majhen previs, medtem ko za njim Marmolada postaja vse manj impozantna.
Izčrpana sta nadaljevala v temi. »Nenadoma je tik nad nama zabrenčala vrana in hladen veter je oznanil bližajoči se vrh. Civetta je bila najina.« V zvezdnati noči sta si Nemca na vrhu segla v roke, nato pa nekaj metrov nižje postavila bivak. Ob dveh, ko se je iz meglice končno pojavila polna luna, sta začela sestop proti dnu doline in slavi.
Leto in mesec dni pozneje 6. septembra 1926 je Emil Solleder skupaj s Franzom Kummerjem dosegel še en velik podvig v vzhodni steni Sass Maorja v Pale di San Martino. Stena je bila trdnejša, bolj sončna in prav tako težka kot tista, ki jo je preplezal z Lettembauerjem. Vendar pa ga je v zgodovino zapisala smer na Civetto. Izjemno dolga, nevarna in zahtevna veljala je za podvig, ki je presegal vse doslej poskušene vzpone na stenah Dolomitov. Da bi opredelili njeno težavnost, bi morali zagovorniki lestvice težavnosti plezanja ustvariti povsem novo oceno. Stopnja VI. Dve besedi, ki bosta naslednjih petdeset let igrali temeljno vlogo v zgodovini alpinizma.
