(1896 – 1986)
Vse risbe: Copilot
Hanzova pot življenja
Ko danes hodiš in plezaš po zavarovani poti na Prisank ali Mojstrovko, se morda niti ne zaveš, da stopaš po delu rok človeka, ki je v gorah pustil neizbrisen pečat. Ivan (tudi Janez) Vertelj – Hanza, rojen (na ta dan) leta 1896 v Gornji Trenti, je bil eden tistih tihih mož, ki so iz skromnosti in trdega dela ustvarili zgodovino slovenskega gorništva. Njegovo življenje je bilo prepleteno z gorami, z ljudmi, ki jih je vodil, reševal, gostil v kočah, in z zgodbami, ki jih je pripovedoval ob osličku, ko je v Kranjski Gori še v pozni starosti hodil po opravkih.
Otroštvo ob izviru Soče je bilo trdo. Šola v Trenti, dolga pot skozi sneg, nato vajeništvo v Bovcu, kjer je spoznal mizarsko obrt in izdeloval krste. Svet ga je kmalu odnesel v rudnik premoga na Štajerskem, kjer je kot mlad fant spoznal vročino, težo dela in nemir vojnih let. A srce ga je vedno vleklo nazaj v gore. Po vojni se je vrnil v Kranjsko Goro, kjer je našel svoj pravi poklic: postal je gorski vodnik. Vodil je turiste na Jalovec, Mangrt, Triglav, Razor, Škrlatico. Vodil je tudi čez stene, ki so bile tedaj še brez varoval, in marsikoga rešil iz stiske. Njegova skromnost je bila legendarna, a tudi odločnost: ko je slabovidnega dr. Trilerja vlekel čez prag v Triglavski steni, mu je odvrnil: »Tu sem jaz doktor!«
Hanza ni bil le vodnik, bil je tudi graditelj. Leta 1926 je s tovariši iz Kranjske Gore in Trente zgradil pot čez severno steno Prisanka. Vrtali so luknje z dletom, zabijali kline, razstreljevali skale. Hrana je bila skromna – špeh in kruh, pijača snežnica (kakšna razlika z dandanašnjimi vzdrževalci poti, ki jih in jim dandanes vse pripelje helikopter na sam kraj). V dveh mesecih je nastala pot, ki jo še danes imenujemo Hanzova. Dve leti kasneje je nadelal še pot na Malo Mojstrovko. Njegove poti so bile drzno speljane, polne lepote in poguma, in so planincem odprle dostop do vrhov, ki so bili prej dosegljivi le z italijanske strani.
Dolga leta je bil oskrbnik Koče na Gozdu. Tam je kuhal, sprejemal turiste, svetoval, reševal. Oskrbnik je moral biti vse: kuhar, vodnik, vremenoslovec, reševalec. Hanza je bil vse to. Njegove reševalne zgodbe so polne improvizacije in človeške topline: medicincu z zlomljenim gležnjem je opornico naravnal tako dobro, da so v bolnišnici dodali le še gips. Reševal in pomagal je znanim alpinistom, med njimi so bil tudi: Mirko Kajzelj, Miha Potočnik, Joža Čop. Plezal je tudi sam, v nogavicah ali bos, ker plezalnih čevljev ni imel.
Njegovo življenje je prešlo skozi burna desetletja. V vojni je bil povezan z OF, zaprt v Begunjah, kasneje borec Jeseniško-bohinjskega odreda. Po osvoboditvi je prevzel oskrbništvo Erjavčeve koče, a se kmalu vrnil v Kočo na Gozdu. Postal je tudi lovski nadzornik v revirjih Kranjske Gore in Planice, kjer se je večkrat srečal z maršalom Titom. Tito mu je poslal zahvalo za šopek planik, skupaj so lovili ruševce, Hanza pa je hranil fotografijo, na kateri stoji ob Titu, Marinku, Kraigherju in cesarju Haile Selasieju.
V pozni starosti je rad »pogodrnjal«, da je njegovo delo pozabljeno, da so poti slabo vzdrževane, da je Koča na Gozdu zapuščena. A resnica je drugačna. Vsak, ki stopi na Hanzovo pot, se mu pokloni. Njegovo ime je zapisano v skalo, v klince, v vrvi, v zgodbe, ki jih planinci še danes pripovedujejo. Hanza je ustvaril svoj spomenik že za življenja – poti, ki vodijo v gorski svet, kjer se človek sreča z naravo v njeni neomadeževani lepoti.
Ko je leta 1981 praznoval 85 let, je bil še vedno čil, veder pripovedovalec, poln spominov. Umrl je leta 1986, a njegova pot se nadaljuje v vsakem koraku, ki ga naredimo po Prisanku ali Mojstrovki. Ivan Vertelj – Hanza je bil delavec, vodnik, oskrbnik, reševalec, lovec – a predvsem človek, ki je znal iz skromnosti ustvariti veličino. Njegovo življenje je bilo zahtevnejše od posameznih plezalnih tur, a polno poučnih spoznanj, ki jih je vredno ohraniti.
