V Sloveniji dejavnost pašnih planin, agrarnih in pašnih skupnosti vključuje planinsko pašništvo, predelavo mleka v sir, pobiranje parkirnin in raznoraznih subvencij, gozdarstvo, turizem itd. kar je del splošne turistične, kulturne in gospodarske dediščine ter ponudbe. Doslej je bila prodaja strogo vezana na planino, kar je omejevalo dostopnost izdelkov in zmanjšalo ekonomski potencial. Nova ureditev pomeni večjo gospodarsko vzdržnost, saj bodo lahko planšarije svoje izdelke ponujale širši javnosti, tudi turistom v dolini.
Nov Zakon o kmetijstvu res prinaša pomembno podporo pašnim planinam – ključna novost je, da prodaja sira in drugih mlečnih izdelkov pašnih skupnosti ni več omejena zgolj na lokacijo planine, temveč je po novem dovoljena tudi v dolini in na drugih prodajnih mestih. To bistveno olajšuje delovanje pašnih planin v Sloveniji.
Sprememba Zakona o kmetijstvu (2025) je del širšega svežnja sedmih zakonov, ki jih je pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pod vodstvom ministrice Mateje Čalušić.
Cilj je posodobitev kmetijske politike, večja preglednost ukrepov ter podpora trajnostnim praksam, vključno s pašništvom in predelavo mleka.
Amandma, ki ga je vložil poslanec Uroš Brežan (najbrž se seli na mesto direktorja TNP), omogoča, da pašne skupnosti svoje izdelke (sir, mlečne proizvode) prodajajo tudi v dolini in na drugih lokacijah, ne le na planini.
Amandma je bil sprejet s podporo poslanske skupine Socialnih demokratov (SD), ki je pomagala pri koalicijskem usklajevanju. Podporo je izkazal tudi poslanec iz Posočja Danijel Krivec (SDS), kar kaže, da lahko dobri predlogi presežejo politične delitve.
Novi zakon je del kmetijske reforme, ki vključuje tudi spremembe zakonov o hrani, varni hrani in krmi ter o zdravju živali.
Ukrepi so namenjeni krepitvi agroživilske verige, od kmeta do potrošnika.
Za pašne planine pa je to predvsem priznanje njihove vloge pri ohranjanju kulturne krajine, tradicije in lokalne ekonomije.
Zaključek
Nov zakon pomeni tudi prelomnico za pašne skupnosti v Posočju, saj jim daje dodatno možnost, da svoje izdelke približajo širši javnosti in s tem zagotovijo dolgoročno vzdržnost. Gre za primer, kako lahko zakonodajne spremembe neposredno podprejo ohranjanje tradicije, lokalne ekonomije in kulturne dediščine.
