V zadnjih desetletjih se je slovenska (pod)gorska kulturna krajina – nekoč preplet travnikov, pašnikov, sadovnjakov in obdelanih polj – začela spreminjati iz gmajne v monotono gozdno zaraščanje pogosto slabše kakovosti. Ta proces ni le estetska sprememba, temveč ekološki, gospodarski in kulturni preobrat, ki razkriva globlje razpoke v načinu rabe prostora.
Zaradi opuščanja tradicionalnega kmetovanja zlasti v hribovskih in gorskih območjih, se številna zemljišča ne vzdržujejo več. Travniki, ki so nekoč služili za košnjo in pašo, se zaraščajo z grmovjem, invazivnimi vrstami in sekundarnim gozdom, ki pogosto nima strukturne raznolikosti in ekološke vrednosti starejših gozdnih sestojin.
Po podatkih študije Zaraščanje kmetijskih zemljišč v slovenskem alpskem svetu je ta proces »eden od perečih razmerij med človekom in naravo,« saj se spreminja ravnotežje med odprtostjo prostora in naravno sukcesijo. V mnogih primerih gre za nepovratno izgubo krajinskih elementov, kot so suhozidi, kolovozi, mejice in razgledi, ki so bili nekoč temelj identitete podeželja.
Poleg ekoloških posledic ima zaraščanje tudi gospodarske učinke. Po analizi Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije se zmanjšuje turistična privlačnost, biotska raznovrstnost in potencial za trajnostno rabo prostora. V Posočju se za (nezahtevni) množični turizem zaenkrat še ni za bati, da bi izgubil privlačnost. Dodana vrednost od prodanega kozarca je pač precej večja kot od znoja med zahtevno košnjo po bregovih. Nekaj težav je lahko le v želji nekaterih, da bi kar z obstoječim zakonom polastninili nekoristni zaščiten gorski svet Julijcev … Foto: Beppe ElleDer Gebirgskrieg 1915 bis 1918 – Österreich-Ungarn im 1. WK gegen Italien
