Foto: Jamil Nagri – dawn.com
Karakorum je bil vedno prostor, kjer se lepota in groza dotikata v isti črti. Včeraj je zemlja znova pokazala, da se vse spreminja. Prihajajo poročila, o eni smrtni žrtvi, posnetki oblakov prahu, … S temi približki pa ne moremo dojeti, kako je pred petdesetimi leti je potres z magnitudo, ki je takrat pretresla Pakistan, v nekaj sekundah spremenil gorske doline v kamnite grobove. Umrlo je 5200 ljudi, več kot 15.000 je bilo ranjenih, okoli 60.000 pa je izgubilo domove.
Karakorumska avtocesta – ponos pakistansko-kitajskega sodelovanja – je postala simbol ranljivosti človeka v svetu, kjer se gore premikajo hitreje, kot jih lahko človek razume.
V dneh po potresu so se po dolini Inda dvigovali oblaki prahu, ko so se pobočja rušila v reko. Cesta, ki je povezovala Pakistan s Kitajsko, je bila zasuta na več kot sto mestih.
Ljudje so čakali na pomoč na odrezanih odsekih, kjer so lahko upali le na helikopterske prelete. Srečnejši so prejeli zavitke hrane, šotore in odeje, mnogi pa so ostali neopaženi, skriti pod ruševinami ali ujeti v odmaknjenih dolinah. Kitajski inženirji, ki so sodelovali pri gradnji ceste, so pomagali pri čiščenju, a obseg uničenja je bil tako velik, da je bilo jasno, da bo obnova trajala mesece.
Takrat ni bilo satelitskih posnetkov, ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo družbenih omrežij. Svet je o tragediji izvedel šele, ko so se prebile prve novice.
Danes: isti prostor, drugačen čas
Pol stoletja pozneje je Karakorum še vedno eno najbolj potresno aktivnih območij na svetu.
Tudi nedavni potres, ki je prizadel Gilgit-Baltistan, je pokazal, da se zgodovina ne ponavlja le kot spomin, temveč kot realnost. A danes je nekaj bistveno drugače.
Ponedeljkov dopoldanski potres z magnitudo 5,8 je prizadel severne predele Gilgit-Baltistana in za seboj pustil eno smrtno žrtev, več ranjenih ter obsežno gmotno škodo. Tresenje tal je sprožilo številne zemeljske plazove, ki so zasuli ceste, poškodovali domove in prekinili dostop do odročnih dolin ob pakistansko-kitajski meji. Po podatkih pakistanskega meteorološkega urada je potres nastopil 19. januarja 2026 ob 11.21 po lokalnem času, z žariščem v severozahodnem Kašmirju. Evropsko-sredozemski seizmološki center je dogodek zabeležil z magnitudo 5,7 in žariščem nekoliko globlje v zemeljski skorji. Najhujše posledice so zabeležili v okrožju Ghizer, kjer je plaz kamenja pri jezeru Barswat zadel motorno kolo z dvema potnikoma. Šestdesetletni Khush Baig iz vasi Bilhanz je umrl na kraju nesreče, njegov sopotnik pa je bil ranjen in prepeljan v bolnišnico v Gahkuchu, kjer je njegovo stanje stabilno.
Največ škode je potres povzročil v odročni dolini Chipurson v zgornjem Gojalu (Hunza). Tam so se porušile številne tradicionalne hiše iz zbite zemlje, poškodovani so bili hlevi, vodni kanali in lokalna infrastruktura. Tri osebe – dva otroka in ženska – so bile poškodovane in po prvi pomoči prepeljane v zdravstveni center v Sostu. Dostopna cesta v Chipurson je bila zasuta na več mestih, kar je močno otežilo prihod reševalcev in oceno škode. Po prvih poročilih so se v nekaterih delih doline pojavile tudi velike razpoke v tleh, kar kaže na močno lokalno seizmično aktivnost, ki naj bi trajala že več mesecev.
Zemeljski plazovi so blokirali tudi ključni prometni koridor regije – Karakorumsko avtocesto (KKH) – med Nagarjem in prelazom Khunjerab. Ekipe oddelka za ceste in komunikacije so s težko mehanizacijo uspele očistiti večino zapor in ponovno vzpostaviti promet, čeprav so manjše povezovalne ceste še vedno delno zaprte. Celovita ocena škode mogoča šele, ko bodo vse ceste znova prevozne. Po njegovih besedah je potres prizadel tako zasebne kot javne objekte, poškodoval vodne kanale, ki napajajo male hidroelektrarne, ter povzročil lokalne izpade elektrike.
