Železar, 10. maj 1984
V nedeljo, 29. aprila, smo se mladi planinci, kdor se ni ustrašil slabega vremena, zbrali na železniški postaji na Javorniku, da se odpeljemo na dvodnevni izlet. V vlaku smo zbijali šale in skozi okno ogledovali zasnežene travnike. Že pred Ljubljano pa snega ni bilo več in smo si kar oddahnili. Prestopili smo na vlak za Postojno. Iz Postojne, kjer je naletaval sneg, smo se z avtobusom odpeljali do Razdrtega. Tam nas je pozdravil precejšen veter, a je sijalo sonce. Odločili smo se za daljšo, a lepšo južno pot prek Pleše na Nanos. Pogled v dolino nas je spodbujal, da smo se počasi, toda vztrajno vzpenjali. Proti vrhu nam je včasih kar zmanjkalo sape, saj smo se komaj upirali močni burji. Tudi okoli deset cm novega snega je zapadlo, da je bil izlet bolj zimski kljub zadnjim aprilskim dnevom. Na vrhu Pleše smo v daljavi zagledali TV stolp. Kar bolj veselo smo zakoračili po ravnini in v pol ure smo že bili v Vojkovi koči. Najprej smo se malo okrepčali, se vpisali v knjigo, nato pa smo šli k stolpu in se razgledali po vipavski dolini. V koči je bilo tudi precej drugih planincev, zato smo se komaj podrenjali na skupnih ležiščih. Noč smo preživeli precej živahno, saj je bila na drugi strani ležišč precej vesela družba. Vstali smo zgodaj in najprej ugotovili, kakšno je vreme. Veter je se bolj močno zavijal okoli vogala. Po obilnem zajtrku smo se odpravili po drugi poti v dolino. Naš cilj je bil Predjamski grad, zato smo krenili proti vzhodu skozi bukov gozd na rob Nanosa. Sneg je bil suh in pot že shojena, pa smo kar hitro napredovali. Na tem vzhodnem pobočju izvira tudi Nanoščica. Prispeli smo v vasico Strane. Pri cerkvi raste mogočna zelo stara tisa, saj so jo zasadili leta 350. Po dobri uri hoje prek valovitih senožeti smo prišli v Šmihel, nato pa v Predjamo. Sredi apnenčaste stene čepi kot orlovo gnezdo Jamski grad, čigar zgodovina sega v srednji vek. Zidan v živo skalo je takrat predstavljal nepremagljivo trdnjavo. Vodička nam je povedala, da se je leta 1485 tja zatekel uporni vitez Erazem Leuger in napadal potujoče trgovce. Šele po enoletnem obleganju in služabnikovi izdaji se je posrečilo tržaškemu glavarju Ravbarju usmrtiti Erazma, ki je baje pokopan pod veliko lipo pri cerkvici. Sedaj je v gradu muzej, kjer smo videli predmete iz rimske dobe, ki so jih našli pod gradom. Žal je jama zaprta, ker je preveč blatna. Po ogledu smo odšli po cesti do vasi. Bukovje, kjer smo počakali avtobus za Postojno. Že med potjo nas je ujel dež, vendar smo bili nanj že pripravljeni. Med vožnjo proti domu smo večkrat pogledali skozi okno, kako dežuje, mi pa smo se suhi in na toplem spet zabavali.
Mateja Rupar
