Ko se smer spremeni v izkušnjo – »Iti gor, priti dol — in ostati cel«
Ker povzemamo večinoma le še vzpone po »klasiki«, tale živahna predstava (tudi z nočnim tuljenjem) kar prav pride. Virgile Devin, Philippe Bruley in Esteban Daligault so se podali v severno steno Eigerja z jasnim ciljem: preplezati veliko linijo, biti hitri, učinkoviti, morda celo elegantni. A gora je imela drugačne načrte. Namesto načrtovane smeri Young Spider so jih razmere vodile v Harlinovo linijo, izhod pa so našli po Heckmairjevi klasiki.
Odhod je bil spontan. Nahrbtniki so bili zloženi zjutraj, pod steno pa jih je pričakala tista znana tesnoba. Eiger je upravičil svoj vzdevek in stena v svoji ogromnosti strah, da te požre kot naslovnica objave. Mešanica snega in skale v spodnjem delu je bila lahka, a izpostavljena. »Ni se za spotaknit,« zapiše Virgile. Varovanja ni. Samo gibanje. Samo zaupanje.
Okna v steni in bivak smrti
Esteban je plezal (v plezalkah) pri -10 °C medtem ko je Philippe urejal bivak. Naslednji dan: ista zgodba. Mešano, izpostavljeno, krhko. Klini iztrgani, skala votla. Napredovanje počasno, a vztrajno. Noč je prinesla bivak smrti. Temperatura -20 °C veter 50 km/h. Prsti so izginjali, načrti so se spreminjali. Novi cilj: izstopiti iz stene v enem kosu.
Z izhodom po Heckmairjevi smeri so se rešili. Počasi, z nahrbtniki, ki so postajali vse težji. Mraz je prodiral do kosti. Na grebenu jih je veter rezal. Ni bilo debate — treba je bilo dol.
»Plezali smo Eiger, da bi prišli na vrh. In to je to,« zapiše Virgile. A v resnici so našli več kot le vrh. Našli so pravo pustolovščino tam, kjer so pričakovali le smer. Vreme jim je postavilo ogledalo. V gorah se lahko vse zelo hitro zaplete. In čeprav je bilo »kar zabavno«, je bil to vzpon, ki je pokazal, da je alpinizem v svoji najčistejši obliki še vedno: iti gor, priti dol — in ostati cel, …
