Glas Gorenjske, 11. marec 1957
Zbral in priredil – fi –
V Kranjski gori, prijazni vasi ob vhodu v romantični dolini Velike in Male Pišence, ob vznožju najvišjih vrhov Julijskih Alp in Karavank, se je 15. januarja 1884 železničarju Francu Vandotu in njegovi ženi Neži Robičevi rodil deseti otrok Josip. Jožkova otroška leta so bila lepa. Z bratci in sestricami — vsakih je bilo pol ducata — se je v prostem času igral po jamah in travnikih okoli postaje, na produ Velike Pišence, po senožetih in bližnjih gozdovih. Večkrat se je igrala z njimi tudi mati in jim pripovedovala pravljice, če pa so bili poredni, jim je grozila s hudim možem Bedancem, z divjo ženo Pehto ali s Kosobrinom. Josip je podedoval po materi veselje do pripovedovanja, prelepa domača pokrajina pa mu je vzbudila ljubezen do narave in ljudi, posebno do otrok.
Vandot se je po končani maturi hotel posvetiti medicini, slabe gmotne razmere doma pa so ga prisilile, da je vstopil v službo pri železnici. S to službo se ni mogel sprijazniti in je leta 1922 prosil za upokojitev, navidez zaradi slabega zdravja, v resnici pa zaradi nepremagljivega odpora do službe. Poslej se je posvetil samo pisateljevanju. Zadnja vojna ga je našla v Mariboru, od koder so ga Nemci izselili v Slavonijo, kjer se je nazadnje naselil v Trnjanskem Kutiju. Ob bombardiranju Kutija dne 11. julija 1944 je Josip Vandot izgubil življenje. Po osvoboditvi so svojci prepeljali njegovo truplo na ljubljansko pokopališče.
Vandot je eden izmed redkih slovenskih pisateljev, ki so večino svojih del posvetili mladini. Od njegovega obsežnega dela, raztresenega po revijah in časopisih (nekaj del je izšlo tudi v knjigah), pa spadajo njegove planinske pripovedke o pogumnem Kekcu in strahopetnem Rožletu, o Koclju, Bedancu in Kosobrinu, o Vitrancu, Pehti in Prisanku med naše najlepše in najprisrčnejše spise za otroke. Po teh pravljicah je nastal tudi prvi slovenski otroški film Kekec, ki ni žel priznanja samo doma, ampak tudi v tujini.
Dne 12. decembra 1851 se je rodil v Kranjski gori Josip Lavtižar, potopisec, zgodovinar in glasbenik. Lavtižar spada med Slovence, ki so največ in najdlje potovali. Iz njegovih umirjenih potopisov po slovanskem svetu (Pri Jugoslovanih, Pri severnih Slovanih) veje topel dih slovanskega navdušenja. Poleg večjih potopisov (V petih letih okrog sveta, V Kartago itd.), ki so izšli v knjigah, je manjše potopise od 1878 priobčeval v raznih listih. Bil je tudi glasbeno zelo nadarjen in je z dobrim uspehom dovršil glasbeno šolo v Regensburgu. Poleg cerkvenih skladb in pesmi je napisal in uglasbil štiri spevoigre: Mlada Breda, Grof in opat, Adam Ravbar in Darinka. Napisal je tudi ljudsko igro »Ne v Ameriko!«. V 92. letu starosti je dne 20. novembra 1943 umrl v Ratečah na Gorenjskem, kjer je župnikoval skoraj polnih 47 let. 7
V Kranjski gori so bili rojeni še sledeči znameniti rojaki: prof. Janez Majciger (1819—1909), rodoljub in pisatelj, Radovan Matjašič (1885 – ), finančni strokovnjak in Simon Robič (1824 do 1897), svetovno znani entomolog in malakolog, katerega bogato zbirko žuželk hrani ljubljanski muzej.
