ing. Pavle Šegula: Bralca, ki rad zahaja v gore in ki mu stik z gorsko naravo pomeni več kot zgolj bežno srečanje s svetom vertikale, bo prijetno in vabljivo spreletelo že prvi hip, ko se bo njegov pogled ustavil na podobi plezalca, ki si v previsu daje opravka z vrvjo in vponko, ves teman v svetlobi sonca, ki ozarja naravo za njegovim hrbtom. Tako mu že podoba nevsiljivo in prepričljivo pove, da ga v knjigi čaka zgodba iz življenja alpinistov, iz avtorjevega imena pa povzema, da gre za pisatelja, ki v umetniškem svetu nekaj pomeni in ki mu literarno delo priznano uspeva. Torej jamstvo, da »Pretrgana naveza« ne more biti slabo delo. Naš zapis ni ocena ali celo kritika v literarnem smislu besede. Urednikovo vabilo, da nekaj napišem o najnovejšem delu iz planinske tematike, sem štel za izraz zaupanja v odkritosrčnost mojih pogledov na zgodbo iz življenja alpinistov in za poziv, da ob njej napišem, kakšne misli so me prevzemale, ko sem se z junaki zgodbe prebijal skozi kamine in stene, pa tudi skozi njihov čustveni svet. Mislim, da so v življenju občutki vselej zelo pomembni, da ravno prvi vtisi ustvarjajo osnovo za nadaljnja razmišljanja in še več, da se ponavadi tudi kasnejša mnenja prav malo razlikujejo od tega, kar čutimo prvi mah. No, in v tem zaporedju dogodkov, če vzamem svoje občutke in če lahko verjamem občutkom drugih, potem lahko kar brez skrbi zapišem, da je »Pretrgana naveza« uspelo delo. Neprisiljeno, življenjsko in prepričljivo riše like raznovrstnih ljudi, ki so se spoprijeli s steno velike gore, da bi v njenem objemu našli doživetij, da bi v njeni samoti prisluhnili samim sebi, se očistili in postali večji, več vredni in boljši.
In tako se ob vzponu mladega zakonskega para srečujemo z marsičim, kar smo v podobnem okolju doživljali tudi sami. Napeti sledimo njunim besedam in dejanjem, podoživljamo slast vzpona in tesnobo izpostavljenega bivaka v nevihti, trenutke v hipih preizkušnje in morda še bolj zavzeto sledimo toku njunih razmišljanj, ko na glas ali vsak zase spremljata v mislih člane naveze, ki je v prav isti gori že pred mnogimi leti doživela svoj konec, ko jo je gora neusmiljeno in trdo zavrnila in se je otresla za vse večne čase.
Hribovci vemo, kako bolj prabitna je človekova duša v gorski naravi, vemo, da so si tam srca bolj odprta in bliže drug drugemu, ker tam ni časa in priložnosti za umetničenje in ponarejanje, pa najbrž še posebno zato, ker je v gorah tudi smrt mnogo bliže življenju, polno ustvarjanje tik ob nehanju. V takem so seveda tudi misli mnogo bogatejše in predvsem odkrite. Na pragu večnosti si nihče ne prikriva resnice.
Vemo, da korenine zgodbe iz »Pretrgane naveze« segajo v pravo, doživeto in že davno izživeto resničnost, ki je pred mnogimi leti hudo udarila naš alpinizem, gorsko reševalno službo in svojce tistih, ki jih je tako nasilno vzela gora. Zato je zgodba toliko bolj privlačna in Še danes po dolgih letih aktualna v vsej svoji večni, vedno 253 ponavljajoči se tragiki. Ko beremo »Pretrgano navezo« smo hkrati bralci, objektivni ocenjevalci in istočasno prizadeti alpinisti, planinci, očetje in matere. Veselimo se, trepetamo, zmagujemo in uživamo, doživljamo strah in tesnobo. Seveda je prav v tem tudi največja vrednota dela pisatelja Ingoliča, prav zato knjiga ne potrebuje prišepetovalca, da bi obrazlagal nejasne strani. Teh pravzaprav ni, od začetka do konca je izpoved jasna in veren odraz resničnosti. Pisatelj Ingolič se nam v delu razodeva kot resničen planinski tovariš, vidi se mu, da ne nosi zaman značke številka 339 slovenske planinske transverzale, vidi se mu, da je stopil na temena mnogih naših gora in že osemkrat povasoval v Aljaževem stolpu vrh Triglava. Spričo tega se nam je izbor Mladinske knjige, da priredi tiskovno konferenco ob izidu »Pretrgane naveze« v domu slovenskih planincev zdel toliko bolj posrečen in samo srečanje nadvse prijeten, družaben dogodek, vreden obiska in posluha. Nagovori številnih udeležencev, pisatelja Potrča, predsednika planinske srenje dr. Mihe Potočnika, profesorja in urednika PV Tineta Orla, alpinista Uroša Župančiča, kiparja in alpinista Marjana Keršiča in ne nazadnje tudi besede avtorja samega so se prelili v res prijetno uro sproščenega kramljanja, kramljanja, kot da sedimo nekje na planinski trati ali na skalnem vrhu, odrešeni vseh skrbi, zavzeti nad mnogim lepim, kar si imamo povedati.
O tem seveda ne bom pisal podrobnosti, ker je bilo lepo prav vse, kar smo slišali. Kot planinec bom posegel po mislih planincev, ki so izrazili zadovoljstvo, da se je tokrat lotil planinske tematike »pravi pisatelj«, ne zgolj pisatelj amater, čeprav so tudi zelo čislani in uspešni. Posebno laskave za avtorja so bile nedvomno želje, da naj se loti še novih tem, ter ugotovitve prof. Orla, da je to delo po svoji snovi prvo take vrste v naši literaturi. Težko bi našli v literaturah alpskih narodov kaj podobnega.
Končno smo bili hvaležni tudi avtorju za odkritosrčne besede o nagibih in okoliščinah, v katerih je nastalo to delo. Botrovali so mu tudi alpinisti in reševalci, ki so pisatelja povedli v svet, kakršnega je hotel opisati. Bilo mu je do tega, da podoba ne bi bila izmaličena, temveč resnična, zato je poskusil tudi plezanje in spust v sivo globino v jeklenih reševalnih nosilih, z rokami okušal skale in prisluhnil vršanju neviht.
Njegova odkritosrčna misel, da mu je žal, »ker ni s plezanjem pričel takrat, ko je bil še čas«, ki jo je izrazil hkrati z izjavo, da mu tudi ni žal, če v resnici ni doživel potrebe, da bi ga reševali, pa njegove besede o komentarjih psihiatrov, ki si včasih niso na jasnem o opredelitvi duhovnega stanja alpinistov, vse to nas je od srca zabavalo in nas veselilo, da je v bistvu eden izmed nas, čeprav bolj šodrovskega kot plezalskega rodu. Hvaležni smo mu. Vemo, da bo »Pretrgana naveza« šla skozi mnogo rok, ne le letos, temveč spet in spet. Ne le kot zgodba o preteklih dneh, temveč kot pobudnica za mladi rod, ki mu bo kazala pot v gorsko naravo in v svet trdih, a vendar lepih doživetij.
