Slovenski dom, 9. februar 1938
Poljak nam je o gorah govoril v slovenščini
Snoči je pred številnim občinstvom govoril v dvorani Delavske zbornice o poljskih ekspedicijah g. Jan Stolarski iz Krakova. Govoril je v slovenščini; prvič smo po dolgem času spet slišali gosta, ki nam je govoril v našem materinskem jeziku. V pičli dve uri trajajočem predavanju, ki so ga spremljale prav lepe skioptične slike, nas je seznanil najprej z ognjiščem poljske alpinistike, s Tatrami, nato pa je prešel na poljske inozemske ekspedicije, ki jih Poljaki sami nazivajo »eksotične«. Pomudil se je pri ekspedicijah v pogorjih Visokega Atlasa in Kavkaza, nato pa je v daljših izvajanjih prikazal dve ekspediciji v argentinske Ande ter na koncu omenil, da poljski alpinistični program nikakor še ni izčrpan, ampak postaja, ponosen na dosežene uspehe, vedno podjetnejši. Letos bo prenesel svojo delavnost na pogorje Hindukuša, kjer si je zastavil prav lepe naloge.
Visoke Tatre
Poljska alpinistika ni mlada. Pesnik Malčevski je leta 1818. stopil kot šesti človek na vrh Montblanca. Poljski turisti so v tuji službi prvi premagali avstralsko gorovje, ki so mu dali ime »Kosciuszko«. Tudi v Tatrah je alpinistika že od nekdaj doma. Že v 18. stoletju srečamo tod prve turiste. V 19. stoletju pa je sledil nagel razvoj. Stena je padala za steno, alpinisti so osvajali vrh za vrhom v najtežavnejših stenskih in grebenskih smereh. Tatre so iz granita, zato je tovrsten teren bil najprikladnejša šola za plezanje v visokogorski skali, ki je izvečine povsod eruptivnega porekla. Skioptične slike so nam pokazale, da so Tatre predvsem idilične, dasi jim ne manjkajo ostri stolpi, razkosani grebeni in dokaj strme stene. Začuda je ta gorska pokrajina podobna našemu Durmitorju: izredno razsežne krnice, mnogo grušča in kratke stene. Tudi oblike vrhov so podobne.
Inozemske odprave
Ko so se Poljaki dovolj izvežbali v domačem terenu, so začeli misliti na ekspedicije v tuja gorovja. Ekpedicije so si zamislili kot znanstvenoalpinistične. Vrhovni forum poljskih alpinističnih društev, »Poljsko tatransko društvo«, je takoj stopilo v stike z merodajnimi činitelji za podpore. Iz privatnega razgovora z g. Stolarskim smo izvedeli, da so podpore za inozemske ekskurzije dali predvsem vojno ministrstvo, prosvetno ministrstvo, ministrstvo za telesno vzgojo in zunanje ministrstvo. Kje smo v tem pogledu še pri nas! Saj še za kratke tekme naših športnikov v bližnjem inozemstvu komaj, komaj dobivamo zasilne podpore! Dolgo bo še trajalo, preden bomo v Jugoslaviji v tem oziru dozoreli.
Odprava na Atlas in na Kavkaz
Leta 1931. in 1935. srečamo prvi ekspediciji alpinskega značaja. Pred tem so se leta 1933. mudili Poljaki na Spitzbergih, kjer so odkrili novo gorovje, ki so ga imenovali po maršalu Pilsudskem. Nato pa so šli na Kavkaz in na Atlas. Na Visokem Atlasu so kot prvi zasedli lepo vrsto vrhov, na katere še ni bil stopil človek. Pokrajino okrog Marakeša so tik pred njimi šele očistile razbojnikov tujske legije. Poljaki so se mudili v Ait Mizanu, zavzeli Tubkal ter Uenkrim. V Kavkazu so v glavnem delali okrog Šare in Dychtava, kjer so izvedli nekaj novih vzponov. Nato so se odločili za daljšo ekspedicijo v Ande.
Prva odprava v Ande l. 1936
Prva ekspedicija je bila sestavljena iz šestih ljudi, ki so imeli med seboj porazdeljene tudi znanstvene funkcije. Odšli so s poljsko ladjo iz Gdynije, se izkrcali v Buenos Airesu v Argentini ter naskočili, ko so opravili 1500 km poti, še nepremagani vrh Mercedario, kjer sta prejšnje leto obrnila malo znana nemška alpinista Kühn in Maass. Naskok se jim je posrečil. Ostrovski in Karpinski sta vrh zavzela v direktni smeri z velikega ledenika, Sziepanski in Paryski pa sta ga premagala po grebenu. Nato so se obrnili na nekaj drugih vrhov v skupini La Ramadi. Zavzeli so vrh Aconcagua po novi poti preko »Ledenika Poljakov«. Argentinska vlada in Touring klub sta jim šla v vsem na roko, saj so imeli prosta prevozna sredstva. Z važnimi znanstvenimi dognanji so se nato vrnili v domovino ter se pričeli pripravljati za drugo ekspedicijo v Ande.
Druga …
Za to ekspedicijo so se pripravili še boljše kot za prvo. Napravili so čevlje, pri katerih je bila vrhnja plast iz šotorovine, tej je sledila klobučevinasta plast in nato še plast iz mehkega, toplega blaga. G. Stolarski nam je govoril o »hakobutih« in »zakobutih«. Prvi so naši kvedrovci, drugi pa naj bi bili posebni čevlji z vdelanimi železnimi konicami, ki naj bi nadomeščali navezavanje in odvezavanje derez. Ta posebna obutev se seveda obnese le v tehnično lahkem, dolgo časa enotnem terenu ali boljše v potovalnem rajonu, ne pa pri plezanju. Pri tej stvari kakor tudi pozneje pri posnetkih iz ekspedicijskih torišč, smo spoznali, da so v športni alpinistiki Poljaki še za lep razred za nami in za resno evropsko alpinistiko. Doseženi uspehi alpinistično niso veliki, so pa dokaz, da merodajni krogi oziroma njih uvidevnost oziroma denar lahko poskrbe v svetu, da se o kakem narodu tudi v alpinistiki, kjer niso preveč doma, lahko govori. Evropsko orientirani nemški in italijanski alpinisti, ki so se v Centralnih Alpah in seveda pred tem doma, naučili, kaj so težke plezarije in vzponi, seveda takih uspehov ne cenijo posebno.
Poljska druga ekspedicija je šla iz Buenos Airesa v La Aracamo, odtod na sedlo Portillo ter se vzpela na Nevado Pissis. Nato je krenila v skupino Tres Prusses ter v skupino El Nacimento. Zmagala je nekaj nad 6000 metrov visokih vrhov. Pot jo je vodila skozi puste predele, kjer so bila slana jezera (salar) ter v višjih legah čudne oblike snega in ledu, ki jih je izoblikoval veter (penitentes). Ostrovski, Paryski, Oszievski in Narkiewicz so se po zanimivih znanstvenih dognanjih vrnili spet v Buenos Aires in odpotovali domov.
Stroški
V privatnem razgovoru z g. Stolarskim smo zvedeli, da so take ekspedicije draga stvar. Na Poljskem še gre, ker iz propagandnih razlogov ta podjetja podpira država (pri nas bomo še dolgo čakali na polno uvidevnost s te strani!). Finansiranje druge, štiričlanske odprave je stalo približno 200 tisoč din; lep denar.
Sklep
Slovenci smo pomaknjeni tako daleč v srednjo Evropo, tako neposredni mejaši smo z vodilnimi alpinističnimi narodi, da se ne moremo oprijeti poljske alpinistične ideologije. Ti vodilni narodi smatrajo za uspehe v inozemstvu le tiste, ki so jih izvedli ljudje, kateri so na »zlatem preizkuševalnem kamnu« v Centralnih Alpah izvedli velike internacionalno pomembne uspehe. Tam pa se dandanašnji dosegajo uspehi le po skrbni šoli v kopni skali doma. Tehnično superiorni so Nemci vsa leta po vojni stalno pri reševanju velikih alpinskih problemov v Švici tolkli domačine, Švicarje same, ki jim je teren poznan. V pičlih dneh so zmagovali stene, za katere so imeli Švicarji časa skozi vse leto. Po trdi, resni alpinistični šoli ter po uspehih v klasičnih evropskih pleziščih cenijo vodilni alpinistični narodi uspehe v eksotičnih terenih. In če hočemo kdaj veljati med vodilnimi narodi za resne, enakovredne alpiniste, bomo morali korakati po njihovi poti, ne pa po poti perifernih ideologij, po kateri so krenili od Alp oddaljeni Poljaki.
Snočnje predavanje, zanimivo in poučno, nam je nazorno prikazalo, da smo v alpinističnem oziru Slovenci še daleč pred ostalimi Slovani, v alpinistični Evropi, ki je »arbiter alpinisticus«. Vsa prizadevanja, da bi našo napredno in smotrno pot ter naše lepo alpinistično stanje prilagodili na račun ostale slovanske, poljske, bolgarske, češke in balkanske ideologije, da bi se torej prilagodili na slabše, so seveda zgrešeni. Pot slovenske alpinistike je jasna.
