Boris Režek: Sneg po Sedlu se je z rastočim dnem vedno bolj posedal in proti vrhu so se mi stopinje že pogrezale v odjuženo plast. Ostenja okrog so bila že močno okopnela, plazovi so se obleteli in snežišča so ostala le po znožjih ter grapah. Z roba sedla so nad strmal pod njimi visele okrhnjene opasti. Bila je že pozna pomlad in iz dolin vkreber so zelenele bukve vedno više po bregovih. Po vrhovih pa so se še lesketale osrenjene zaplate snežišč.
Z vrha Sedla se mi je odprl drugačen razgled, kot sem ga imel med potjo. Medtem se je nebo pomrenilo, lesk na snežiščih je ugašal in nad vsem gorskim svetom se je pričela razlivati odjuga. Z zasnežene strehe na koči je curljala voda in se zlivala v luknje, ki so jih napravili odpadni ledeni ocurki. Šumljanje in klokanje vode v strešnem žlebu se je raznašalo v brezvetrno tišino, ki je zagostena z zatohlo odjugo zajemala ves gorski svet.
Dan je bil še visok, ko sem odpahnil vrata v zimsko sobo. V obraz mi je udaril vlažen kletni zadah, na stenah pa se je še lesketalo ivje. Najprej sem pogledal za drvmi; bilo jih je dovolj, ker najbrž vso zimo ni bilo nikogar gor. Zakuril pa sem le prav s težavo, dimnik nikakor ni hotel vleči in dim se je razlezoval po prostoru in niti ni hotel skozi odprta vrata na plano. Ivje po stenah pa se je vendarle tajalo in zidovi so postajali mokri. Vse to me je navdajalo s puščobnostjo, ker je kazalo na spremembo vremena. Dim se je še vedno razvlekoval po prostoru in najbolje bi bilo, ko bi sploh prenehal kuriti. Skoraj sem se že hotel podrsati nazaj v dolino, ker v takšnem prostoru nisem mogel več zdržati. Dimnik pa je naposled le pričel vleči in lahko sem zaprl vrata. Prostor se je počasi ogreval in mokrotne lise po stenah so se posušile.
Čemel sem na pogradu in sem se šele čez čas spomnil na kako okrepčilo. Skuhal sem si čaj in ob vroči pijači se mi je počasi pričela ogrevati otopela misel. Vpraševal sem se, čemu neki sem sploh prišel v to še vedno rahlo zakajeno klet, ko je že v dnu vse kazalo na spremembo vremena. Sonce je preveč toplo sijalo in pritajeno šumljanje vode pod snegom me je opominjalo, da že nastopa odjuga. Po dolgem času sem bil spet sam, vendar me ta sicer prijetni občutek ni mogel pomiriti.
Polaščala se me je neka nedoločna slutnja in z njo tudi nemir, ki ga doslej v svojih samotah nisem poznal. Pod noč sem pogledal na vreme; zunaj se je skoraj že mračilo a ni bilo nobene svežine. Vrhovi so topo ždeli pod sivkastim nebom in v strešnem žlebu je še vedno klokala voda.
V prostoru je postalo toplo, ker se je ogenj dodobra razgorel in prejšnji dim se je povsem razpuhtel. Toda posteljaki na pogradu so bili še vedno vlažni, zato sem prineseno odejo zložil podse; za zglavje sem si podložil oprtnik in legel kar oblečen, le čevlje sem dal sušit.
Ves zbit sem kmalu usnul ob prasketanju ognja v štedilniku in klokanju vode v strešnem žlebu. Sredi noči me je prebudila popolna tišina, v kateri sem začutil tiktakanje svoje ure. Ogenj je že zdavnaj pojenjal in tudi klokanja vode ni bilo več čuti. Ta tišina mi je zoprno zvenela v ušesih in skoraj preplašen sem planil kvišku. Prižgal sem ostanek sveče, ki je bila prilepljena na robu pograda in stopil k vratom. Brž ko sem jih odprl, se je predme osula plast nanje pridelanega snega in v medlem soju sveče sem videl, kako na planem na vso moč sneži. Zapadlo je že nad koleno visoko snega in vedel sem, da pred jutrom ne bo nehal padati.
Ura je bila šele dve čez polnoč in do svita bi lahko zapadlo še enkrat toliko snega. To pa bi pomenilo, da vsaj tri dni ne bom mogel v dolino. Hrane sem imel še za dan ali dva; če pa bi štedil, bi z njo shajal tudi še kakšen dan. Čeprav sem bil na varnem in na toplem, se me je polaščal vedno večji nemir, kaj ho, če še naslednji dan ne bo prenehalo snežiti. Tedaj bi še dlje ostal ujet v metežu in med plazovi.
Sveča je dogorela in v trdi temi sem se od časa do časa pretipal do vrat in na stegnjeni roki začutil padajoči sneg.
Bede sem pričakal svit, na planem pa je snežilo prav tako kot vso noč in vrata so bila že do polovice zasnežena. Spet sem zakuril, ker se je prostor čez noč ohladil in si skuhal čaj. Živeža pa se nisem dotaknil in mi tudi ni bilo prav nič zanj. Ves nemiren sem se prestopal, si dajal nepotrebne opravke, brskal po oprtniku im prebiral podpise na stenah. Nekateri so bili že povsem zabrisani im s svojimi datumi segali desetletja nazaj. Naletel sem na nekatera znana imena, in ob enem, ki je bil vpraskan v omet, naštel tudi pet črtic, ki so glede na zimski datum lahko pomenile pet enakih dni, kakor jih bom morda moral prebiti tudi sam.
Vedel sem, da nisem prvi, ki je koderkoli v gorah podobno kakor jaz, ostal ujet med metežem. Vendar oni, ki jih je to doletelo, verjetno niso bili sami. Lahko so se kakorkoli zamotili in drug pred drugim prikrivali svoj strah. To jih je nekako držalo pokonci, dokler niso popustili in se pričeli obkladati z očitki in nazadnje zapadli v obup. Takšne druščine bi si niti ne želel; pričel pa sem si očitati, da tudi sam ne bi mogel dolgo prikrivati svoje skrbi ter nemira.
Vedno sem hotel biti sam in naj bom tudi zdaj, ko bom morda za vselej ostal v tem temačnem prostoru, ki mi daje zavetje in navdaja s tihim upanjem. To rahlo upanje pa je bilo tisto, kar me je še držalo pokonci. Saj še zdaleč nisem bil obsojen na smrt od lakote, o kateri sem bral v dnevniku neke odprave v globino Aljaske. Pet mladih mož se je podalo na raziskovalno potovanje v neznane predele te velikanske dežele. V njih pa so se toliko zamudili, da jih je prehitela polarna zima. V snežnem viharju so se z muko prebijali nazaj h koči, v kateri so pustili zalogo hrane za povratek. Vmes so pogosto zašli, prenočevati so morali v snegu in po več dneh, ko že niso imeli več kaj jesti, so naposled dosegli kočo.
Zaloga hrane v njej je kljub skrajnemu omejevanju zadostovala le za nekaj dni. Črede severnih jelenov, s katerimi so se prej pretežno preživljali, so se že zdavnaj z ostalo divjadjo vred, pomaknile proti jugu. Do prve naselbine je bilo tristo milj in oslabeli ter ozebli nikakor ne bi mogli priti do nje, četudi bi imeli vsaj za silo hrane. V skrajni stiski so skuhali in pojedli staro rosomahovo kožo z dlako vred. To je pospešilo njihov konec; vodja odprave je s tresočo se roko vpisal v dnevnik odprave, da predaja vodstvo naslednjemu po starosti in nato ponoči v strašnih mukah umrl. Naslednji član odprave je mogel le še napisati pozdrave svojim domačim in enako umrl. Tretji se je sam ustrelil in ostala dva mu tega nista mogla preprečiti. Četrti je lahko le še zapisal, da je pripravljen na smrt …
Prišlo mi je na misel, naj bi tudi sam pričel popisovati svoje umiranje. Čeprav sem imel še nekaj hrane, bi tudi brez nje lahko prebil več dni. Strah pred smrtjo od gladu pa me je že tako prevzel, da se nisem mogel več obvladovati.
Na planem je še vedno gosto snežilo in zato sploh nisem več pogledoval venkaj. Pričel sem se zgledovati po dnevniku one odprave, katere člani so kljub vsem stiskam ohranili toliko duhovne moči, da v njih zapisih ni bilo nobenega medsebojnega obtoževanja ali celo očitkov zaradi zakasnele vrnitve. Tudi sam sem skušal v svojih zapisih ostajati nekako zunaj sebe, kakor bi opisoval tegobe nekoga drugega. Tako sem se povsem umaknil iz svoje stiske, dokler nisem imel več kaj zapisovati.
Ves dan nisem nič jedel in mi sploh ni bilo do jedi, le čaj sem pil in venomer kadil, da sem imel usta že kar ožgana.V toploti, ki me je obdajala, sem postajal vedno bolj zaspan; zleknil sem se na ležišče in trdno zaspal.
Sredi noči me je vrglo kvišku neznansko bobnenje, v katerem se je koča kar stresala. Ves zmeden sem se zaletel sem in tja; tisto bobnenje je medtem nekoliko pritihnilo, nato pa je zadonelo še hujše in zdelo se mi je, kot bi se koča imela vsak čas sesuti. šele čez dolgo sem se prav ovedel, da so se z vseh ostenj in pobočij okrog Sedla udirali plazovi.
Prisluhnil sem njihovemu grmenju ter bobnenju, ki se je nadaljevalo in se znova približevalo. Ob tem divjanju na planem me je obšel radosten občutek, da sem rešen. Polastila se me je silna lakota in ko sem se dodobra najedel, sem povsem miren spet usnul.
Spet me je prebudila silna tišina in skoraj sem se zbal, da morda še vedno sneži. Skozi sneg na zametenih oknih pa je prosevala medla svetloba in ko sem odprl vrata, je zunaj sijalo sonce. Čez pobeljene vrhove je vel sever in z njihovih robov so se potezali snežni ogoni.
Svežina je pregnala zatohlico in v strešnem žlebu je spet zaklokala voda. Močno zjuženi sneg okrog koče in po pobočjih se je sesedel, vendar se mi je še vedno ugrezal čez koleno, ko sem stopil na rob in pogledal po Sedlu.
Vsa ostenja okrog so bila ogoljena, le ponekod so se še trgale posamezne zaplate in v snežnih slapovih padale v dno. Sedlo je bilo zadelano s plazovino, ki je po obeh grapah segala prav v Konec, kjer je sneg naletaval le med dežjem. V sončnem dnevu pa ga je jemalo tudi po višinah, pobočja so postajala sivkasta in na ogoljenem skalovju so se pokazovale mokrotne lise. Višje po pobočjih vrhov se je še tu pa tam posul kakšen plaz in se ustavil sredi strmali, nad katerimi se je dvigoval gosteči se čad in sonce je počasi ugašalo.
Rahlo me je zamrazilo in vrnil sem se v zimsko sobo; skuhal sem spet čaj in ob njem se mi je ves prej tako odurni prostor zazdel kar prijazna izba. Polna spominov na lepe sončne dni, ko je dajala zavetje ljudem, ki so pustili svoje podpise na njenih stenah.
Ves veder sem si prižgal pipo, v tem pa ugledal svojo zapisnico, ki je razprta zevala vame. Ozrl sem se, kakor bi me kdo mogel videti, in strgal iz nje popisane liste. Sramoval sem se svojega nepotrebnega strahu in vse tiste malenkosti, ki sem jih zapisoval, so se mi zazdele, kakor bi z njimi le izumljal svojo stisko. Preveč sem se zgledoval po usodi one odprave v notranjost Aljaske. Jaz pa sem bil ves čas komaj dve uri od ljudi in le poldrugi dan ujet med zameti in plazovi. V resnični nevarnosti bi bil le, če bi hotel v metežu priti v dolino, ker bi me gotovo pobral plaz.
Ob vsej stiski, v kateri sem bil, se mi je ta moja ugotovitev zdela že kar neresna. Saj nisem mogel niti slutiti, kako preprosto se bo vse skupaj razdrahalo. V okolju, ki me je obdajalo, sem bil prav tako kot ona nesrečna odprava, nezmogljivo daleč od vsakršne pomoči. Če bi ne požgal tistih svojih zapisov in bi jih kdo prebral, bi gotovo nejeverno zatezal obraz ali se mi celo odkrito posmehoval. Ko pa bi se sam znašel le med nevihto kod na planem in bi mu niti ne grozila kakšna nevarnost, pa bi še vse drugače doživljal svojo umišljeno stisko. Saj bi dobro vedel, da bo neurje minilo in bo spet posijalo sonce.
Vendar se ni le enkrat pripetilo, ko so celo pod varno streho koče zbrani, docela resni ljudje, skoraj poblazneli od strahu. Nad gorami se je namreč zbesnela silovita nevihta s treskanjem in grmenjem; s pozelenelimi obrazi so se ti ljudje spogledovali, ko je silovit tresk hkrati z modrikastim sijem prešinil kočo. Vsa ujma ni trajala niti pol ure in kaj bi šele bilo, ko bi se vsi tisti ljudje brez vsake nade je na rešitev znašli sredi zametov in plazov. Nič pa niso hoteli vedeti o svojem blaznem strahu, ko je vse skupaj minilo in je bila strahovita nevihta zanje le veličastno doživetje, o katerem so poslej vedeli toliko pripovedovati.
Sproščen tesnobe neznanega pričakovanja, ki me je obšlo ob prihodu na Sedlo in rastoče napetosti, sem še dolgo posedal na toplem soncu. Pogled mi je taval po gorskem svetu, ki sem ga imel pred seboj, in v blažečem ugodju mi je prešla tesnoba, ki sem jo nevede prinesel s seboj. Spoznaval sem, kako sem bil le po naključju rešen resne nevarnosti. V zavesti, kako sem med njo vseskozi razumno presojal in se nisem predal obupu, ki je že skoraj lezel vame, sem bil spravljen sam s seboj. Žal mi je bilo le, ker sem požgal tiste svoje zapise, ker bi mi pričali, da se v njih nisem narejal, temveč ostal, kakršen sem bil v resnici.
Sonce se je že močno znižalo nad Greben, ko sem se čez groblje plazovine spuščal v dolino. Niže v Koncu so se že po vseh strugah priče, le oglašati narasle vode in prvo gorsko cvetje je vzklilo na prekopninah. Pomlad je pričela preganjati zimo in tudi spomin na prebito stisko pred njenim poslednjim dejanjem je kmalu zbledel. Saj je bil moj doživljaj, ko sem bil ujet med metežem in plazovi ,le eden mnogih med mojimi samotarskimi potovanji po gorah.
PV 1981/3
