zgodbe Janeza Dovžana
Pri založbi Didakta je izšla knjiga, ki ni le alpinistična, temveč globoko človeška. Z Dovjega do Himalaje je zbirka dvajsetih zgodb Janeza Dovžana — alpinista, gorskega reševalca, smučarja in gradbenega inženirja, ki je s svojo življenjsko potjo zaznamoval slovenski alpinizem in gorsko kulturo.
»Sanje se ne začnejo na vrhu gore – začnejo se doma, na kmetiji, med češnjami in otroškimi vragolijami,« zapiše Dovžan v uvodu. In prav ta domačnost, prežeta s humorjem, iskrenostjo in spoštovanjem do narave, preveva celotno knjigo.
Z Dovjega do Himalaje
Avtor: Janez Dovžan
Založba: Didakta
Izid: 2025
Število strani: 200
Vezava: trda
Dimenzije (š x v): 215 x 155 cm
Janez Dovžan je član legendarne skupine Mojstranške veverice. Leta 1973 je z Miho Smolejem preplezal El Capitana v Yosemitih, leto pozneje pa se je povzpel na Kangbačen (7903 m). Leta 1975 je kot član jugoslovanske odprave dosegel vrh Makaluja (8463 m), pri tem pa v coni smrti reševal pomrznjenega soplezalca Zorana Bešlina — dejanje, ki je ostalo zapisano kot eno najplemenitejših v zgodovini slovenskega alpinizma.
V knjigi se prepletajo zgodbe iz Dolomitov, Alp, Himalaje in domačih sten. A to niso le opisi vzponov — to so pripovedi o prijateljstvu, strahu, smehu, izgubi in zmagah. O tem, kaj pomeni biti človek v gorah in človek med ljudmi.
Zgodbe so nastajale ob različnih priložnostih, v različnih časih in na različnih koncih sveta. Njihov ton je šegav, a nikoli površen. V vsaki je skrit poduk, razodetje, spomin. Knjiga je tudi darilo in zaveza vnukom — da se svojih korenin zavedo, kot drevesa, ko zarjovejo viharji.
Vsebina: PREDGOVOR / DOMA NA KMETIJI / AUSILIA FONTANIVE IN RICCARDO CASSIN / PLAČANO REŠEVANJE / RJAVINA IN DRAGO TOMŠIČ / EL CAP / HIMALAJA V MOJI DUŠI / KAJ POMENI ŠOTOR / BELI VAL / DANKUTA, HILE; O DANKUTA HILDE /BOŽJI PRST /V STENI / GORA JE VČASIH MILOSTNA / MAILI IZ SEDUE / RESNE ZGODBE O PLEZANJU / TRIJE PRIPRAVNIKI REŠIJO STRICA JANEZA / STARI ATA OMAGAL NA NEDOLŽNI DOVŠKI BABI / CORDILLERA HUAYHUASH, YERUPAJA GRANDE / AMA DABLAM / IVI IN WALTER PAUSSE / NA SMUČEH / ZAHVALE
Urednik Kazimir Drašlar – Mikec je v predgovoru zapisal:
»Skozi dvajset kratkih in raznolikih zgodb, Janez Dovžan bralca z besedo in sliko popelje mimo teh skrivnih vratc v svoj gorniški svet. Sam na tej poti odkriva malenkosti, ki bi površnemu popotniku zagotovo ušle. Zgodbe so nastajale ob različnih prilikah, različnih časih in na različnih koncih sveta. Bolj šegave so kot resnobne, s posebnim humorjem, ki žalost naredi manj žalostno in veselje bolj veselo. V vsaki od njih je skrito še razodetje in poduk, ki bo lahko za rabo tudi na jutrišnji dan. Ni skrivnost, da so zgodbe napisane z mislijo, da bodo darilo in zaveza njegovim vnukom, vsem vnukom, da se svojih korenin zavedo, kot drevesa ko zarjovejo viharji, ter da bodo, ko pridejo v prava zrela leta lahko ponosni na dedov imenitna dela, pa naj bo to zmaga v fantovski tekmi, komu dalj nese, ali zmaga nad seboj in goro, tam daleč nekje v Himalaji.«
O avtorju
Janez Dovžan (prej tudi: Dolžan), rojen 1. januarja 1945, doma z Dovjega, velja za eno izmed legend slovenskega alpinizma. Leta 1973 je kot član zgodovinske odprave preplezal monumentalni granit El Capitana v kalifornijskem Yosemite z Miho Smolejem – ena prvih evropskih smeri te zahtevnosti na El Capitan in Half Dome. Je član prestižne plezalne skupine Mojstranške veverice, skupine prijateljev in pionirjev, ki so odraščali v domačih stenah ter kasneje navdušili tudi v Alpah in Dolomitih.
Po uspešnem vzponu na Kangbačen (7903 m) leta 1974, se je leta 1975 povzpel na Makalu – prvi jugoslovanski osemtisočak. Vendar se je zapisal v zgodovino ne le z zmago, ampak tudi z nesebičnim dejanjem: v coni smrti nad 8000 metri je sam prevzel spuščanje onemoglega in pomrznjenega soplezalca Zorana Bešlina ob fiksni vrvi skozi izjemno zahtevno južno steno – po treh dneh bivanja nad 8000 m in nadaljnjih dveh dneh reševanja. Leta 1977 je dosegel vrh v Peruju – Yerupaja Grande (6635 m). Kasneje, pri 60‑ih, se je skupaj s spominsko odpravo povzpel še na Ama Dablam (6812 m).
Janez Dovžan je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, oče dveh otrok in dedek štirih vnukov. Alpinizem je videl kot sprostitev in veselje, reševanje pa kot resno odgovornost – reševalni duh pa ga je zaznamoval tako v gorah kot v življenju. Od leta 1968 je član GRS Mojstrana.
Preplezala Piz Badile – Alpinistične novice 34/1971
Franci Savenc: Janez Dolžan in Miha Smolej sta 18. t. m. ponovila znano smer »Casin-Ratti« v Piz Badile. Med sestopom po razu sta bivakirala. Med povratkom sta se v družbi z Matom Žbontarjem povzpela še na Matterhorn.
Knjigo bogatijo tudi fotografije, ki ne služijo zgolj dokumentiranju, temveč ustvarjajo vzdušje. Med njimi najdemo prizore s Half Doma, Cordillere Huayhuash, z domačih sten in reševalnih akcij. Vsaka slika je kot okno v svet, ki ga je Janez Dovžan soustvarjal.
Z Dovjega do Himalaje je knjiga, ki bo nagovorila tako izkušene alpiniste kot tiste, ki gore šele spoznavajo. Je poklon življenju, ki se ne meri le v višini, temveč v globini.
Odlomek iz knjige:
Plezanje je v moji glavi še vedno nedoločena strast kljub mnogim pojasnjevalnim razpravam učenih mož, doktorjev, psihologov, filozofov ali mnenj nas običajnih zasvojencev. Mene privlači in vznemirja predvsem popoln odklop od ostalega dogajanja v mojem svetu in v moji glavi. Svoboden sem, neobremenjen, čist in ostaja le harmonija gibov ter koncentracije.
Ko plezam sam je svoboda popolna, v navezi je ta popolnost deljena s soplezalcem. Čudovita narava, dvig nad ostali svet v senci, prijetno utrujeno telo, potešena žeja v vseh oblikah so še dodatki kot čokoladne cvetke na torti. V človekovi naravi je, da potešenost nikoli ni dokončna in po stopnjevanju težavnosti vzponov v naših stenah je narava poskrbela najbližje v Dolomitih.
Slikovite fantazijsko oblikovane podobe stolpov, neznanskih ostenij, previsnih skladov nudijo možnosti za vse vrste podvigov od prijetno užitkarskih do takih na koncu plezalčeve sposobnosti. Prelivanje barv preko letnih časov in dneva od beline s snegom in ledom pokritih vrhov do mnogih odtenkov oranžne, rdeče barve sten ob jutrih in večerih pa je kot neresničen privid. Upravičeno so uvrščeni Dolomiti kot celota v svetovno naravno dediščino.
Zelo sem bil počaščen, ko so me že leta 1968, na začetku moje plezalne poti, Mojstranške veverice Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janko Ažman in Janez Brojan vzeli s seboj pod Tri Cine v Sekstenskih Dolomitih. Fantastična scena oblik te skupine je najbolj poznana v planinskem svetu in tudi največkrat fotografsko obdelana v vseh mogočih tehnikah. Posebno s severozahodne strani, kjer se ostenje dviguje navpično in celo previsno z gričevja na višini 2300 metrov vse do višine 3003 metrov vrha Zahodne Cine. Seveda smo začeli z ogrevanjem v lažjih smereh pristopov z južne strani teh štirih velikanov in nadaljevali s krajšimi smermi v najmanjši Cini, pa Punta Fridi in potem je že prišel na vrsto Dibonov raz v Veliki Cini. Za nas plezalce iz naših apnenčastih Alp navajenih na krušljivo kamenino iz naloženih skladov je bilo plezanje v kompaktni dolomitski skali lažjih smeri pravi rajski užitek. Kljub navpičnosti stene je bilo oprimkov dovolj, nobenih previdnih otipavanj, preizkušanj ali bo držalo ali ne ni bilo potrebnih. Človek se vzpenja naravnost v nebo, nič ne popusti, nič se ne maje. Že ob plezanju lahko poješ »O, sole mio« ali »Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička? Dobra volja je najbolja,« in ne šele na stojiščih. Globina pod teboj narašča in narašča. Nebesa! Menim, da je prav ta smer ena najlepših v Dolomitih in sodi ob bok Razu tančice v Cimi della Madonna v skupini Pala di San Martino in Severnem Razu v Piz Badilu. Klasična četrta težavnostna stopnja je še prava uživaška tudi za malo starejše alpiniste.
Takrat nas je seveda nepotešenost, raziskovalna žilica, tekmovanje s samim seboj gnalo v vedno težje smeri. V istem času je z mojstranško četverico začel plezati tudi Miha Smolej in kmalu sva kot dva Dovžana začela uresničevati svoje sanje.
Za več informacij ali nakup: Didakta – Z Dovjega do Himalaje
