Jutro, 31. januar 1932
Kranjska gora, 29. januarja
Mogoče ni v vsemi triglavskem pogorju bolj zapuščenega kraja, kakor je obširna planota, ki se razteza od Prisankovega podnožja pa do Škrlatice na eni strani, a na drugi strani do strmega masiva Lipnega vrha. Ta planota je znana le redkim turistom, ki prehajajo preko Travnega brda in čez Kriško steno v sosednja Vrata, če je ta kraj že poleti tako zapuščen, je tembolj osamel pozimi, čeprav je v njih toliko idealnejših smuških terenov, da bi jih bil vsak smučar z največjima zadovoljstvom naravnost vesel. Vzrok zapuščenosti tiči pač edino v dejstvu, da v tem predelu ni niti najskromnejšega zavetišča, kjer bi našli turisti in smučarji varno streho in potrebnega okrepčila.
Turistovski in še bolj smučarski svet sta že davno uvidela, da je skrajni čas, da se postavi primerna zgradba sredi te planote, ki je gotovo najlepše, kar premorejo naše planine. Naravna krasota je tod razgaljena tako čisto in veličastno, da se moramo v resnici čuditi, da je Krnica kljub modernim prilikami ostala našemu svetu nepoznana. Saj nikakor ne leži od rok in ni dosti oddaljena od glavne žile tujskega prometa ter so ji v najsijajnejši meri dani vsi predpogoji, da zavzame elitno mesto med našimi planinskimi atrakcijami. Potrebno bi bilo edino to, da se zavzame naš svet z vso resnostjo in silo za Krnico in jo opremi z vsem, kar zahteva v interesu splošnosti turistika in v prvi vrsti sam zimski šport, ki se razvija prav v naši okolici tako kakor nikjer drugod v državi.
Res je polno težkoč, ki ovirajo izvedbo kakršnih koli projektov v Krnici, a te težkoče imajo samo materialen značaj, ki pa ni tako hud, da bi ga ne mogli odstraniti s primernim delom. Treba se je ozreti samo v sosedno Planico, kjer je bil v letošnji zimi dograjen in obnovljen najlepši smučarski dom v državi, če je bil ta dom potreben za Planico, je v isti meri potreben tudi v Krnica, ki pač prav nič ne zaostaja za Planico ter jo še celo prekaša, če se oziramo na naravne lepote. Pri tem pa moramo pomisliti, da oskrbovano zavetišče ne bo služilo samo zimskemu športu, temveč tudi turistiki, ki bo v veliki meri ojačilo tujski promet v Kranjski gori.
Podružnica SPD je že pred leti pričela akcijo za zgradbo Krniške planinske koče.
Toda kakor se vidi, ni imela ta akcija onega uspeha, kakor ga je zaslužila po vsej pravici. Delo se ni še pričelo in ostalo je samo pri osnovnih začetkih, ki se v doglednem času ne bodo mogli realizirati, če presodimo trenutni položaj te akcije.
Stvar pa je za ves okraj skrajno aktualna ter nikakor ne gre, da bi se zavlačevala, ker od nje ne bodo imeli koristi samo lokalni interesenti, temveč vsa naša turistovska in smučarska javnost, ki se mora pač odločno zavzeti za to, da se bo začeto delo uspešno nadaljevalo in čim prej dovršilo.
Krniški planinski dom je gotovo vprašanje, ki zanima nas vse, a ga ne znamo niti ne moremo rešiti tako, kakor bi bilo nam in svetu v prid. A vseeno se moramo zavzeti zanj in ga poskušati postaviti na tir po katerem se bo maralo samo od sebe uresničiti. Borovška podružnica SPD se je trudila in se še vedno trudi, da bi premagala vse težave in čim prej spravila vso zadevo v red. Davno so bili že izvršeni vsi potrebni načrti, tudi prostor je že odbran in zasiguran, treba je še materialnih žrtev in gmotne podpore od strani naše javnosti, da se izvede ta projekt, ki bo v resnici rentabilen in se bo amortiziral gotovo v najkrajšem času. Saj je vprašanje našega najnovejšega planinskega doma skrajno važno že glede na naš turski promet, a še bolj važno iz zimsko-športnih ozirov ter s stališča splošne turistike.
V.
